Jedro

V konkretnem primeru je na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na pritožnika. V takšnih primerih singularnega pravnega nasledstva pride torej do naknadne ločitve stvarne legitimacije od procesne.

Prav takšno situacijo ureja 190. člen ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, saj odtujitev stvari med pravdo ne vpliva na že prej začeto pravdo in ne povzroči spremembe strank.

Zato ima pritožnik položaj sosporniškega intervenienta iz 202. člena ZPP.

Sosporniški intervenient se lahko pridruži le obstoječi stranki. Če je tožeča stranka prenehala obstajati, se postopek prekine na podlagi tretje točke prvega odstavka 205. člena ZPP.

Prevzemnika terjatve je po obstoječi sodni praksi mogoče šteti za pravnega naslednika stranke po 208. členu ZPP le, če je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oz. smiselno drugega postopka prenehanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vstop v pravdo S. P. namesto tožeče stranke.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila tožeča stranka in S. P. iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vstop drugotožnika S. P. poleg prvotno tožeče stranke v pravdo, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu tožeče stranke za vstop v pravdo S. P. namesto tožeče stranke. Na podlagi ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 190. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, po katerem mora tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (tožena stranka pa ni privolila), je predlog tožeče stranke zavrnilo.

7. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo predloga tožnika, ki je predlagal, da v predmetno pravdo poleg dotedanjega dolžnika K. GmbH vstopi tudi S. P., ki je od prvotnega tožnika prevzel vse terjatve nasproti toženi stranki. Pritožba nima prav, da bi bilo treba v tem primeru, če pritožnika uveljavljata sosporništvo, uporabiti določbo 191. člena ZPP, ki določa pogoje, ob katerih se lahko do konca glavne obravnave obstoječemu tožniku pridruži nov tožnik. V načelu jima uporaba 191. člena ZPP tudi ni v prid, saj v obravnavanem primeru pogoji za (običajno) sosporništvo niso izpolnjeni. Tožeča stranka in pritožnik namreč nista materialna sospornika po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP, niti formalna sospornika po 2. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Ne gre za solidarna upnika, pač pa sta zgolj stranki medsebojnega pravnega posla (cesije), ki uveljavljata do tožene stranke isto terjatev.

8. V konkretnem primeru je na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na pritožnika. V takšnih primerih singularnega pravnega nasledstva pride torej do naknadne ločitve stvarne legitimacije od procesne. Ta ločitev pa ima določene posledice. Ker je do ločitve že prišlo (stvarna legitimacija je bila v konkretnem primeru na podlagi singularnega pravnega nasledstva že na pritožniku, medtem ko je bila procesna legitimacija še na tožeči stranki), pa prenos procesne legitimacije ni več povezan s prenosom stvarne legitimacije. Prav takšno situacijo ureja 190. člen ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, saj odtujitev stvari med pravdo ne vpliva na že prej začeto pravdo in ne povzroči spremembe strank. Sodišče bi torej zahtevku lahko ugodilo ne glede na to, da tožeča stranka ni več materialnopravno upravičena do terjatve. Vendar pa pravnomočna sodba, izdana v takšnem postopku, učinkuje tudi na cesionarja kot singularnega pravnega naslednika tožeče stranke (ki bo dejstvo, da je bila terjatev nanj prenesena, lahko uveljavljal v izvršilnem postopu). Zato ima pritožnik položaj sosporniškega intervenienta iz 202. člena ZPP, ki določa, da lahko kot intervenient vstopi v pravdo oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ta oseba pa ima položaj enotnega sospornika. Na podlagi 202. člena ZPP je tako pritožniku zagotovljena pravica do sodelovanja v postopku in se soglasje obstoječih pravnih strank za vstop v pravdo ne zahteva (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-3760/2007 z dne 26. 3. 2009).

9. Z ozirom na povedano bi bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da bi se pritožniku omogočil vstop v pravdo kot sosporniškemu intervenientu na strani tožeče stranke. Vendar pa je tožena stranka v tem postopku in v odgovoru na pritožbo zatrjevala, da je tožeča stranka prenehala obstajati, in da je bila v letu 2019 izbrisana iz sodnega registra, za to trditev pa je predložila tudi ustrezno dokazilo (izpisek iz sodnega registra - B3). O tej okoliščini se tožeča stranka ni izjavila niti ni o njej ničesar povedalo sodišče prve stopnje, čeprav je za pravilno uporabo materialnega prava in torej za odločitev v tej zadevi zelo pomembna.

10. Sosporniški intervenient se namreč lahko pridruži le obstoječi stranki. Če je tožeča stranka prenehala obstajati, se postopek prekine na podlagi tretje točke prvega odstavka 205. člena ZPP. Postopek, ki je bil prekinjen iz kateregakoli razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena tega zakona, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo (prvi odstavek 208. člen ZPP). Prevzemnik terjatve ni (univerzalni) pravni naslednik stranke po 208. členu ZPP. Prevzemnika terjatve je po obstoječi sodni praksi mogoče šteti za pravnega naslednika stranke po 208. členu ZPP le, če je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oz. smiselno drugega postopka prenehanja. Zato je nadaljevanje postopka s singularnim pravnim naslednikom prvotnega tožnika možno samo, če je tak položaj pridobil zaradi prenehanja oz. v postopku prenehanja pravne osebe (Pravno mnenje, občna seja VSS, 16. 6. 1999, Pravna mnenja 1/99, sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 96/2005 z dne 23. 1. 2007, opr. št. III Ips 173/2007 z dne 30. 9. 2007, opr. št. III Ips 51/2011 z dne 23. 5. 2014, opr. št. III Ips 67/2011 z dne 23. 5. 2014 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 280/2017 z dne 9. 5. 2019).

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišče prve stopnje v nov postopek, saj so nerazjasnjene okoliščine, pomembne za odločitev. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali tožeča stranka še obstaja in če ne, v okviru materialnoprocesnega vodstva ugotovi tudi, ali so podane okoliščine, ki upravičujejo nadaljevanje postopka s pritožnikom kot singularnim pravnim naslednikom tožeče stranke (ali je do prenosa sporne terjatve nanj prišlo zaradi oz. v zvezi s postopkom prenehanja tožeče stranke). Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.