Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da predlagani način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu tudi ob upoštevanju njegovih družinskih razmer in skrbi za otroke ni smotrn in upravičen. Z mnenjem tožilca o obsojenčevem predlogu, ki niti ni obrazloženo, se je sodišče seznanilo, ni pa nanj vezano. Obsojenec ni edina oseba, ki lahko poskrbi za otroke, zanje bosta lahko skrbeli tudi njihovi materi. Enake družinske razmere so obstajale v času storitve kaznivega dejanja in so bile v zadostni meri upoštevane ob izreku sodbe.

Sodišče je sklepalo na osebnost obsojenca in na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj na prostosti tudi iz okoliščine, da je novo kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po prejšnji pogojni obsodbi, v obeh primerih je šlo za kazniva dejanja z elementi nasilja. Obsojenec ne navaja ovir, ki naj bi mu v preteklosti preprečevale vključitev v društvo za nenasilno komunikacijo, zato zgolj izkazani interes po takšni vključitvi ne vpliva bistveno na presojo sodišča.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obsojenčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagali, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo, da predlagani način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu tudi ob upoštevanju njegovih družinskih razmer in skrbi za otroke ni smotrn in upravičen. Izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist je vselej fakultativna. V zakonu so določena merila, ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva, zlasti vedenje storilca v času odločanja, nevarnost povratka, osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, pa tudi storilčeve sposobnosti za opravljanje dela in možnosti, ki so na voljo za opravljanje primernega dela.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obsojenec v svojem predlogu izpostavil predvsem skrb za svoja dva otroka, ki imata zdravstvene težave in sta mu dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo ter da je zapor neprimerna rešitev glede na družinske razmere in bi kazen prizadela vso družino.

6. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu izrecno opredelilo do obsojenčevih osebnih in družinskih razmer, ki jih je ugotovilo tudi s pridobitvijo poročila CSD, vendar je presodilo, da skrb za obsojenčeve otroke ni prepuščena izključno samo njemu, ampak bosta lahko v času prestajanja kazni zapora zanje poskrbeli tudi materi otrok, obsojenčeva bivša partnerka oziroma nova partnerka za svojega otroka in skupnega otroka z obsojencem. Pri tem bo v pomoč lahko tudi obsojenčeva mati in nenazadnje tudi ustrezne inštitucije, tako da obsojenčevo izpostavljanje skrbi za otroke iz prejšnje in sedanje partnerske zveze ne more biti izključni kriterij za presojo predloga za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sodišče je skladno s sodno prakso pri svoji presoji upoštevalo tudi težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, za kar je bil obsojenec pravnomočno obsojen, nikakor pa ni moglo prezreti, da je bil že kaznovan za kazniva dejanja z elementi nasilja, da je kršil pogojno obsodbo z novim kaznivim dejanjem, nepravilno pa je sicer upoštevalo odprt kazenski postopek, saj dokler obdolžencu krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo, velja za nedolžnega.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovorniki, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo samemu kaznivemu dejanju in da je to bilo storjeno v času preizkusne dobe po drugi sodbi. Tem okoliščinam je dalo povsem ustrezno težo, saj je iz njih lahko sklepalo na nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, kar je tudi skladno z ustaljeno sodno prakso.

8. Neutemeljena je tudi kritika, da sodišče ni ocenjevalo stališča državnega tožilstva, ki predlogu obsojenca ni nasprotovalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno s tem mnenjem tožilstva, vendar nanj ni vezano. Poleg tega stališče državnega tožilca ni z ničemer obrazloženo, saj vsebuje njegova izjava le navedbo, da ne nasprotuje nadomestitvi izvršitve kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist. Zato se sodišče prve stopnje tudi ni moglo izrecneje opredeliti do stališča tožilstva.

9. Zagovorniki izpostavljajo obsojenčevo skrb za otroka, kar je po stališču pritožbenega sodišča pohvale vredno, vendar se od vsakega odgovornega starša pričakuje, da bo zgledno skrbel za svoje otroke, za njihovo varstvo, vzgojo in oskrbo, zato ta okoliščina sama po sebi nima posebne dodatne teže pri presoji obsojenčevega predloga. Res je tudi, da bi alternativni način izvršitve kazni zapora manj posegel v obsojenčevo življenje in mu omogočil vrnitev v normalno življenje, vendar bi obsojenec nenazadnje na posledice svojih ravnanj in na izrečene kazenske sankcije moral misliti prej, pa očitno ni.

10. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, obstajajo osebe, ki bodo lahko ustrezno za čas prestajanja kazni zapora poskrbele za otroke in tudi za njihovo zdravje, saj ni obsojenec edina oseba, ki lahko za to poskrbi.

11. Sodišče je izpostavilo predhodno kaznovanost, vendar se ni mogoče strinjati s pavšalno navedbo, da je „utemeljeno sklepati, da je sodišče obravnavalo že izbrisane sodbe“. Ta pritožbena trditev ni konkretizirana in je tudi ni mogoče preizkusiti, dejstvo pa je, da je obravnavano kaznivo dejanje obsojenec storil 11. 7. 2015 in bil zanj pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 49425/2015 z dne 24. 3. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 49425/2015 z dne 26. 7. 2016. S to sodbo je bila obsojencu tudi preklicana pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8119/2010 z dne 11. 1. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 8119/2010 z dne 3. 9. 2013, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je novo kaznivo dejanje storil v teku preizkusne dobe po navedeni pogojni obsodbi, ter je nato izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Te okoliščine kažejo na osebnost obsojenca, ker je kršil pravne norme, kljub že izrečeni pogojni obsodbi, v obeh primerih pa je šlo za kaznivo dejanje z elementi nasilja. Ta okoliščina ni nepomembna pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, na kar je utemeljeno sklepalo sodišče prve stopnje. Čeprav se je pri sklepanju o njegovih lastnostih oziroma nevarnosti ponovitve takih kaznivih dejanj na prostosti sklicevalo tudi na obsojenčevo predkaznovanost, čeprav gre za časovno že oddaljene obsodbe, pa tudi na odprt kazenski postopek, kar ni bilo pravilno, pa to na zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo, saj se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo predvsem na druge okoliščine, povezane s kaznivim dejanjem, za katerega je bil obsojen, preklicem pogojne obsodbe zaradi kršitve preizkusne dobe ter na možnost, da druge osebe skrbijo za obsojenčeve otroke, v času, ko bo ta na prestajanju kazni zapora.

12. Zagovorniki so pritožbi priložili potrdilo Centra za socialno delo ... z dne 28. 10. 2016, iz katerega izhaja, da jih je tega dne poklical obsojenec z namenom, da se pozanima glede vključitve v program treninga socialnih veščin, ki povzročajo nasilje ter da je bil z njim dogovorjen uvodni pogovor pred vključitvijo v program za 7. 11. 2016. Zagovorniki trdijo, da prestajanje zaporne kazni v zavodu ni primerno, ker mu bo s tem onemogočeno sodelovanje v tem programu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obsojenca do sedaj ni nič oviralo, da bi se prostovoljno vključil v društvo za nenasilno komunikacijo, ko pa je vendarle bila s pravnomočnimi sodbami ugotovljena njegova nasilna narava oziroma neprimerno ravnanje z družinskimi člani in drugimi osebami. S trditvijo, da bo zapor naredil več škode kot koristi, pa zagovorniki nikakor ne morejo utemeljiti svojega predloga, da se ugodi obsojenčevemu predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora. Zapor bo še dodatna preizkušnja za obsojenca, da bo dokazal, ali so dosedanje obsodbe in samo prestajanje kazni zapora nanj vplivali v tolikšni meri, da bo razmislil o vsem svojem ravnanju v preteklosti in v bodočnosti ter vsakič sproti, ko bo prihajal v morebiti zanj neugodne situacije.

13. Zagovorniki pravilno ugotavljajo, da odprt kazenski postopek zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, nasilja v družini, lahke telesne poškodbe in napada na informacijski sistem, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Novem mestu I Kpr 27120/2015, kjer mu je bila izrečena prepoved približevanja bivši partnerki B. B., ne more biti kriterij za presojo obsojenčevega predloga za alternativno izvršitev kazni zapora, ker zanj v tem odprtem kazenskem postopku še vedno velja domneva nedolžnosti. Iz enakega razloga tudi ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku izjave oškodovanke B. B., ki naj bi spremenila svojo izjavo. Njena izpovedba in izjava bosta preizkušeni v odprtem kazenskem postopku, če bo prišlo do glavne obravnave, zaenkrat pa ta izjava nima nobene teže in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo pri presoji pritožbe.

14. Ni res, da je sodišče z zavrnitvijo predloga ponovilo izrek kazni. Obsojencu izrečena enotna kazen deset mesecev zapora je bila predmet pritožbenega preizkusa v rednem kazenskem postopku, ko je pritožbeno sodišče ocenilo, da pri obdolžencu ni podana pozitivna prognoza in zato sankcija opominjevalne narave ne bi dosegla namena kaznovanja, zlasti glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, stopnjo obdolženčeve agresivnosti, ki so jo opisovale priče, pa tudi ne glede na podatke o njegovi predkaznovanosti z elementi nasilja. Isto sodišče se je opredelilo tudi do skrbi za otroke in te okoliščine ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, ker otroci obdolženca niso odvrnili od izvrševanja kaznih dejanj. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin upoštevalo vrsto kaznivega dejanja, izrečeno kazensko sankcijo, okoliščine storitve in obsojenčeve osebne in družinske razmere ter zlasti razloge, ki jih je navajal v predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, do katerih se je v izpodbijanem sklepu obširno opredelilo. S trditvijo, da bo obsojenec predstavljal le breme družbe in da bodo najbolj na izgubi njegovi otroci, zagovorniki prav tako ne navajajo nobenih novih dejstev in okoliščin, ki bi kakorkoli vplivale na presojo sodišča prve stopnje, s katero se, kot že rečeno, tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja. Skrb za otroke ni obsojenčeva nova okoliščina, zanje pa bodo poskrbele njihove matere. Družinske razmere so obstajale v času storitve kaznivega dejanja in so bile upoštevane ob izreku sodbe, zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo v izpodbijanem sklepu, da je v konkretnem primeru potrebno, smotrno in pravično, da obsojenec izrečeno kazen zapora prestane v zavodu za prestajanje kazni zapora.

15. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 74013 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).