Jedro

Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika se v sodni praksi od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo s samim tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna.

Tudi če bi sodišče izhajalo iz stališča, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati zgolj tudi (le) ob pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, v konkretnem primeru na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče z verjetnostjo sklepati, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Ni vzdržno sklepanje, da je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe proti banki utemeljen (samo) zato, ker ima slednja bistveno več finančnih sredstev in bi zaradi tega z neutemeljeno izdano začasno odredbo evidentno utrpela manj neugodne posledice od tožnika, če bi ta ostal brez predlaganega začasnega varstva. V tem primeru bi bila sicer praktično vsakič, ko bi bila tožena stranka banka (ali zavarovalnica, ali država) začasna odredba brez nadaljnjega izdana. Na dlani je, da bi bilo to povsem zoper temeljno načelo enakega varstva pravic, namen zakonskih pogojev za izdajanje začasnih odredb in navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ni torej mogoče tehtati zgolj obsega premoženja stranke (praviloma komitenta) in banke ter iz tega izpeljati sklep o manj ugodni oz. usodni posledici (ne)izdaje začasne regulacijske odredbe. Kvečjemu je treba izkazati, da posledice za realizacijo terjatve iz konkretnega posla za enega pogodbenika ne bodo manj ugodne kot za drugega. Tega pa na podlagi zatrjevanj pritožnika ni mogoče reči za toženo banko. Čeprav je kreditna obveznost jemalca kredita zavarovana s hipoteko, to ne pomeni, da se toženi stranki za uveljavitev terjatve (če bi se izkazalo, da je tožnikova tožba neutemeljena) ne obetajo neugodne posledice: hipoteko je treba šele uveljaviti, kar je povezano s stroški in časovno zamudo, poleg tega pa ima prav sodišče prve stopnje, da ni prikazano, koliko naj bi bila nepremičnina vredna glede na možen preostanek kredita, niti kakšni stroški bi s tem nastali toženi stranki. Zato na podlagi tako splošnih navedb ni bilo mogoče sklepati, da bi bile posledice za banko ob pravdnem neuspehu pritožnika manj ugodne od njegovih lastnih za primer uspeha. Njegova zatrjevana neugodna posledica je morebitna potreba, da bo moral svoj povračilni zahtevek zoper banko povečati. Vendar pa tega ne kvantificira oz. ne navede na način, ki bi kazal, da bo to zanj neugodnejše od potencialne potrebe banke po unovčenju hipoteke.

SEU je razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve."

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal začasno zadržanje kreditne pogodbe, katere ničnost zahteva v predmetni pravdi. Sodišče je ocenilo, da tožnik za predlagano začasno odredbo ni izkazal zakonskih pogojev.

2. Zoper sklep se tožnik pritožuje in predlaga ugoditev njegovemu predlogu s stroškovno posledico, pri čemer opredeljuje pritožbene stroške. Sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge.

Nasprotuje oceni, da ni izkazal pogoja nastanka nenadomestljive škode in pogoja reverzibilnosti. Očita, da sodišče sploh ni ugotavljalo verjetnosti terjatve, kar bi po njegovem bilo primarno potrebno, zato to vidi kot kršitev pravice do obravnavanja (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

Poudarja, da je tožbo vložil l. 2018, tedaj je od prejetega kredita v višini cca 133.000 EUR plačal cca 110.000 EUR, tekom trajanja postopka pa še 63.000. Zato meni, da se upravičeno sklicuje na zadevo C-287/22 Sodišča Evropske Unije (SEU), saj postopek traja že predolgo. Tudi v referenčni zadevi naj bi šlo za to, da je potrošnik predlagal zadržanje plačevanja obrokov do sprejetja končne odločitve o neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe.

Pritožnik navaja, da je izkazal vse potrebne pogoje za predlagano začasno odredbo. Meni, da je neobrazloženo, zakaj se regulacijske začasne odredbe ne bi smelo izdati pod pogojem iz 3. alineje 272. čl. ZIZ, kot to navaja sodišče v tč. 22. Zgolj ena odločitev pritožbenega sodišča, VSL I Cp 1713/2020, ni zadosten argument. Sklicuje se na drugačno stališče teorije in sodne prakse. Meni, da je izkazal, da bi sam utrpel hujše posledice kot banka, če bi moral nadaljevati s plačevanjem kredita, pa bi se kasneje izkazalo, da je začasna odredba neutemeljena, saj banka posluje z ogromnim dobičkom. Sam ni zatrjeval nepopravljive škode, le opisal je, da se mu finančni položaj poslabšuje, zato nasprotuje argumentu pavšalnosti njegovih navedb.

Končna odločitev bi namreč brez zadržanja le delno vzpostavila njegov položaj in bi ga silila, da stalno spreminja svoj tožbeni zahtevek oz. da s tožbo zahteva nazaj to, kar je plačal med sodnim postopkom. Nesprejemljivo in nelogično je, da bi moral potrošnik med sojenjem zaradi ničnosti kreditne pogodbe plačevati obroke po tej kreditni pogodbi, katere ničnost zahteva.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se sklicuje na določbo 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve; Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev.1

6. Drži, da sodišča običajno preverijo obstoj prvega pogoja, torej verjetnost terjatve. Vendar ni samo po sebi kršitev, če je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen zato, ker ni izkazanega drugega (torej nadaljnjega) pogoja. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe morata biti namreč podana dva (oba) pogoja hkrati. Že če eden (torej katerikoli) ni podan, je predlog neutemeljen. Nikjer ni posebej predpisano, da bi se sodišče moralo ukvarjati s presojo verjetnosti terjatve. Ta je v konkretnem primeru vsaj na abstraktni ravni zagotovo (ocenjena kot) podana, saj sodišče tožnikovo tožbo obravnava kot sklepčno, kar je dosti blizu izkaza navedenega pogoja.

7. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika se v sodni praksi od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo s samim tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda2. Ko je presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. Po mnenju Ustavnega sodišča to narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke (toženca). Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese. Izdaja regulacijske začasne odredbe zato (tudi če tožnik izkaže težko nadomestljivo škodo) v primeru, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, ni dopustna. Po stališču Ustavnega sodišča je ta pojem treba restriktivno tolmačiti.3

8. O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, sodna praksa ni enotna.4 Stališču, da je izdaja regulacijske začasne odredbe (ki se pokriva s tožbenim zahtevkom) dopustna le ob izpolnjevanju pogoja po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem ni storilo, kvečjemu bi bil ob nasprotnem stališču utemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava.

9. Vendar pa v konkretnem primeru ta dilema za pritožnika ni pomembna oz. odločilna. Tudi če bi sodišče izhajalo iz stališča, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati tudi (le) ob pogoju po 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, v konkretnem primeru na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče z verjetnostjo sklepati, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Ni namreč vzdržno sklepanje, da je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe proti banki utemeljen (samo) zato, ker ima slednja bistveno več finančnih sredstev in bi zaradi tega z neutemeljeno izdano začasno odredbo evidentno utrpela manj neugodne posledice od tožnika, če bi ta ostal brez predlaganega začasnega varstva. V tem primeru bi bila sicer praktično vsakič, ko bi bila tožena stranka banka (ali zavarovalnica, ali država) začasna odredba brez nadaljnjega izdana. Na dlani je, da bi bilo to povsem zoper temeljno načelo enakega varstva pravic, namen zakonskih pogojev za izdajanje začasnih odredb in navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ni torej mogoče tehtati zgolj obsega premoženja stranke (praviloma komitenta) in banke ter iz tega izpeljati sklep o manj ugodni oz. usodni posledici (ne)izdaje začasne regulacijske odredbe. Kvečjemu je treba izkazati, da posledice za realizacijo terjatve iz konkretnega posla za enega pogodbenika ne bodo manj ugodne kot za drugega. Tega pa na podlagi zatrjevanj pritožnika ni mogoče reči za toženo banko. Čeprav je kreditna obveznost jemalca kredita zavarovana s hipoteko, to ne pomeni, da se toženi stranki za uveljavitev terjatve (če bi se izkazalo, da je tožnikova tožba neutemeljena) ne obetajo neugodne posledice: hipoteko je treba šele uveljaviti, kar je povezano s stroški in časovno zamudo, poleg tega pa ima prav sodišče prve stopnje, da ni prikazano, koliko naj bi bila nepremičnina vredna glede na možen preostanek kredita (tč. 21. obrazložitve izpodbijanega sklepa), niti kakšni stroški bi s tem nastali toženi stranki. Zato na podlagi tako splošnih navedb ni bilo mogoče sklepati, da bi bile posledice za banko ob pravdnem neuspehu pritožnika manj ugodne od njegovih lastnih za primer uspeha. Njegova zatrjevana neugodna posledica je morebitna potreba, da bo moral svoj povračilni zahtevek zoper banko povečati. Vendar pa tega ne kvantificira oz. ne navede na način, ki bi kazal, da bo to zanj neugodnejše od potencialne potrebe banke po unovčenju hipoteke.

10. Zato se kot ključno pokaže, da tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, ki bi mu nastala brez izdaje predlagane začasne odredbe (2. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ). Ni izkazal, kolikšen delež denimo predstavlja sporna mesečna kreditna obveznost v družinskem proračunu oz. kako je ta začela slednjega ogrožati, niti ni izkazal kot verjetno, da bi sedaj od določenega trenutka dalje (bistveno, znatno) težje kondiciral, torej uveljavljal vrnitvene zahtevke zoper toženo stranko v primeru svojega uspeha. Sodišče prve stopnje to korektno in pregledno obrazloži v tč. 18 - 20. obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11. Pritožnikovo sklicevanje na zadevo C-287/22 SEU je samo zase neutemeljeno. V tej zadevi je SEU razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, _kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve (ležeče poudarilo to pritožbeno sodišče)_." Ta dikcija je, _mutatis mutandis_, vsebinsko, enaka, kot jo je glede regulacijskih odredb Ustavno sodišče v citirani zadevi, kot je navedlo, da je treba s tem sredstvom zagotoviti, da morebitno kasnejše sodno varstvo za upnika ne bi ostalo brez pomena. Tožnik v obravnavani zadevi tega ni verjetno izkazal. 12. Iz navedene odločbe SEU ne izhaja, da nacionalnih predpisov sploh ni treba uporabiti ali da so ti a priori v nasprotju s pravom EU. Treba je opozoriti na na 59. tč. odločbe SEU C 287/22, kjer SEU pravi, da _"mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil"._

13. Glede verjetnosti tožnikove terjatve kaže dodati še naslednje: Tudi če se zaradi novejših stališč v praksi VSRS privzame uspeh tožnika glede njegove nedenarne terjatve do toženke (zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, neveljavnosti vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe) v predmetni pravdi kot verjeten (kar ni samo po sebi razumljivo, temveč bo odvisno od konkretnih ugotovitev vseh relevantnih okoliščin), z do sedaj sprejetimi stališči v sodni praksi (II Ips 56/2023 in podobne) ni verjetno izkazana njegova denarna terjatev, torej trditev, da naj bi tožnik kredit že preplačal in da s tekom časa (oz. s trajanjem te pravde) le narašča njegova terjatev do tožene stranke, in hkrati, da se s tem otežuje oz. poslabšuje njegov položaj. Če je posel ničen, nastopijo pravila vračanja, ker je treba vzpostaviti položaj, kot da ničnega posla nikoli ne bi bilo. Vsaka stranka vrne, kar je od druge stranke na podlagi ničnega posla prejela (87. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Stranka, ki vrača denar, mora plačati tudi obresti (193. čl. OZ). Kakšne, je odvisno od različnih okoliščin. Tožnik o teh okoliščinah oz. navedenem izračunu ne pove nič.5

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku), odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je v skladu z določbo 151. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Upnik mora na podlagi 272. čl. ZIZ verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po 3. odst. 270. čl. ZIZ, ki se na podlagi 3. odst. 272. čl. ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 2 Ustavno sodišče je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009 in druge). 3 Gre za predpostavko po drugi alineji 272. čl. ZIZ. 4 Primerjaj odločbe VSL I Cp 372/2009, II Cp 3034/2012, II Cp 3469/2012, II Cp 2085/2013, II Cp 163/2015, I Cp 245/2015, I Cpg 972/2015 in II Cp 2986/2015; drugače odločbe VSL II Cp 914/2011, VSL I Cp 288/2011, I Cp 3381/2016, II Cp 540/2016; drugače tudi Pogorelčnik Vogrinc N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, str. 127-129, Strnad I., Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa 6-7/2021, str. 15. 5 Npr. kdaj je ugotovil (ocenil, posumil), da je posel ničen in kaj se je tedaj odločil narediti z denarjem, ki ga je prejel na podlagi ničnega posla.