Jedro

Toženkina obveznost (v razmerju do glavnih naročnikov je tožena stranka podjemnik) plačati podizvajalcu (tj. tožeči stranki) je neodvisna od tega, ali je za opravljeni posel (torej za posel, ki ga je opravila tožeča stranka) od svojih glavnih naročnikov prejela plačilo. Lahko pa podjemnik (tožena stranka) in podizvajalec (tožeča stranka) vsebino svojega pogodbenega razmerja uredita tudi drugače, na primer tako, da dospelost podjemnikove obveznosti plačati podizvajalcu vežeta na (dodaten) pogoj, da je podjemnik za posel, ki ga je opravil podizvajalec, prejel plačilo od svojega (glavnega) naročnika.

Izrek

Pritožba zoper sodbo z dne 5. 5. 2014 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba zoper sklep z dne 16. 5. 2014 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (dne 5. 5. 2014) sklenilo, da se pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 10. 2. 2014 zavrže (1. točka izreka) in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 92264/2013, z dne 6. 6. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi (2. točka izreka).

Zoper sodbo (2. točka izreka) je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka pa je vložila tudi pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, III Pg 4103/2013, z dne 16. 5. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki v plačilo naložilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 461,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke zoper sodbo z dne 5. 5. 2014 odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, sodbo sodišče prve stopnje potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži še pritožbene stroške tožeče stranke, in sicer v roku 15 dni, po tem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje, do plačila.

O pritožbi zoper sodbo z dne 5. 5. 2014 Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

Za spore majhne vrednosti pa med drugim velja tudi, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo storitev, ki jih je opravila za toženo stranko na temelju več ponudb (za vodenje postopkov za pridobitev soglasij, za izdelavo ocene zvočne izolacije ipd.), tožena stranka pa se navedenemu upira in kot nosilni ugovorni razlog zatrjuje, da tudi naročnik (vsled strokovnih napak in zamud na projektu) zavrača plačila. Iz tega razloga jih sama odteguje tožeči stranki kot njenemu podizvajalcu.

Enak ugovor je izpostavljen tudi v obravnavani pritožbi, vendar ob trdni, koherentni in logično argumentirani obrazložitvi sodišča prve stopnje ne more doseči spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Upoštevaje ugotovljeno dejstveno podlago obravnavane zadeve, da sta stranki sklenili več podjemnih pogodb, in sicer za vsak projekt posebej oziroma, da obstoj naročil med pravdnima strankama ni sporen (na katero je pritožbeno sodišče vezano), je sodišče prve stopnje namreč materialno pravo uporabilo pravilno. Razmerje med pravdnima strankama je obravnavalo kot (samostojno) razmerje med naročnikom in podjemnikom - tj. ločeno od razmerja med glavnimi naročniki in toženo stranko.

Toženkina obveznost (v razmerju do glavnih naročnikov je tožena stranka podjemnik) plačati podizvajalcu (tj. tožeči stranki) je neodvisna od tega, ali je za opravljeni posel (torej za posel, ki ga je opravila tožeča stranka) od svojih glavnih naročnikov prejel plačilo. Lahko pa podjemnik (tožena stranka) in podizvajalec (tožeča stranka) vsebino svojega pogodbenega razmerja uredita tudi drugače, na primer tako, da dospelost podjemnikove obveznosti plačati podizvajalcu vežeta na (dodaten) pogoj, da je podjemnik za posel, ki ga je opravil podizvajalec, prejel plačilo od svojega (glavnega) naročnika(1).

Takšnega dogovora v zvezi s plačilom tožeči stranki pa upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje tožena stranka ni uspela dokazati niti da je bil tovrstni pogoj toženkin splošni pogoj poslovanja, s katerim je bila tožeča stranka seznanjena in jo je zavezoval. Ker tudi ni podala trditev v zvezi s pravočasnim grajanjem napak po računih št. 002/2012, 006/2012, 008/2012, 011/2012, 012_1/2012, 01/2013 in 02/2013, ni dokazala trditev, da je tožeča stranka za projekt „K.“ (po računu št. 01/2013, A 15) že prejela plačilo, kot tudi ne odloga plačila do zapečatenja in predaje investitorju v zvezi s projektom „M.“ (po računu št. 03/2013, A 19), z navedbo, da je tožničin zahtevek povsem neupravičen, po presoji pritožbenega sodišča ne more uspeti.

Pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava se je vsled obrazloženemu tako izkazala za neutemeljeno, ker pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo postopkovnih kršitev, na katere pazi uradoma (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 16. 5. 2014 Pritožba ni utemeljena.

Upoštevaje tožničin predlog z dne 7. 5. 2014 in odločitev o glavni stvari (ki je - kot predhodno obrazloženo - pravilna), v zvezi s katero je tožeča stranka uspela v celoti (1. odstavek 154. člena ZPP) je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno plačilo pravdnih stroškov naložilo toženi stranki. Pritožbo zoper izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče zato zavrnilo (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (tožene stranke zoper sodbo z dne 5. 5. 2014), saj ta za rešitev obravnavane pritožbe ne predstavlja potrebnega stroška (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) dr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba. Ljubljana 2004, str. 818.