Jedro

Četudi iz obrazložitve sklepa o premestitvi ni razvidno, da je bila premestitev potrebna za zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, premestitev ni sama po sebi nezakonita. Nezakonita bi bila, če razloga za premestitev tožena stranka v sodnem postopku ne bi dokazala ali če bi bilo ugotovljeno, da je bila rezultat diskriminacije in šikaniranja tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4. 5. 2007 in 27. 6. 2007, da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe pozvati na delo na delovno mesto policist - starejši policist in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu šle, če ga tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 815,87 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku štelo, da je povsem dovolj, če tožena stranka v sklepu o premestitvi, s katerim bistveno poseže v pravice javnega uslužbenca zgolj prepiše zakonski dejanski stan zakonske norme, brez kakršnekoli konkretizacije te norme na okoliščine konkretnega primera posameznega javnega uslužbenca, ki se premešča. Kljub temu, da se je pritožbeno sodišče v konkretni zadevi že izreklo drugače, tožnik vztraja pri svojem stališču in argumentirano utemeljuje pravilnost le tega. Ustava RS v 25. čl. določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Eden od pogojev za učinkovito pravno sredstvo je tudi obrazloženost takšnih odločitev. Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 1575/2008 že zavzelo po prepričanju tožnika povsem pravilno stališče, da ima po določbah ZJU predstojnik sicer pravico, da delavce glede na potrebe organa premešča iz enega na drugo delovno mesto, vendar pa ta pravica ni neomejena. Sklep o premestitvi konkretnega javnega uslužbenca ni splošni akt, ampak konkretni individualni pravni akt, s katerim se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznega uslužbenca. Iz razlogov v njem pa bi moralo biti razvidno, zakaj je ravno konkretni javni uslužbenec premeščen na določeno drugo delovno mesto. Navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je bil resnični razlog za njegovo premestitev subjektiven – oseben odnos nadrejenega G.J.. Sodišče navedbam tožnika, da so bili vsi, ki so bili v konkretnem spornem primeru premeščeni s komandirjem v konfliktu, sodišče pa tem navedbam ni sledilo. Navedeno je potrdil tudi priča I.P.. Tožnik sicer delno soglaša, da je tožena stranka imela pravico, da pri menjavi policistov iz PPP ... v druge policijske postaje izbere kogarkoli, ne sme pa iti za diskriminacijo. Ravno to, da je osebna okoliščina razlog za njegovo premestitev je tožnik ves čas zatrjeval. Poudarja stališče sodišča prve stopnje, da bi v konkretnem primeru kvečjemu lahko šlo za diskriminacijo zaradi drugih osebnih okoliščin. Glede na navedeno je povsem protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil razlog za premestitev tožnika iz povsem objektivnih razlogov in delovnih potreb tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev in posledično pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1630/2008 z dne 4. 6. 2009 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 761/2007 z dne 15. 10. 2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 1. odst. 147. čl. določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali soglasjem oz. na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki 1. odst. 149. čl. ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je obstajal zakonit razlog za premestitev. Tožena stranka je namreč ugotovila, da ima težave z opravljanjem službe policistov pri vožnji z motornimi kolesi, čeprav morajo policisti, ki imajo vozniško dovoljenje A kategorije, voziti tudi motorna kolesa. Ker je šlo za zamenjavo zaposlenih, je bila premestitev potrebna zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela na Postaji prometne policije ... Ugotovilo je tudi, da je tožnik tako pred kot po premestitvi opravljal delo policista - starejšega policista, kar pomeni, da so bile predpisane delovne naloge tožnika pred premestitvijo in po njej enake in torej s premestitvijo niso bile tožniku določene nove naloge, katerih ne bi mogel opravljati. Poleg tega je ugotovilo tudi, da tožnik ni bil premeščen iz diskriminatornih razlogov ter je navedlo, da bi kvečjemu lahko šlo za diskriminacijo zaradi drugih osebnih okoliščin. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o premestitvi zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Pritožba ponovno izpostavlja, da samo navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu s 3. točko 1. odst. 149. čl. ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa, nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1630/2008, zavzelo jasno stališče. O pravici oz. obveznosti javnega uslužbenca se odloča s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je to določeno v 1. odst. 24. čl. ZJU in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa po določbi 3. odst. 149. čl. ZJU. 1. odst. 24. čl. ZJU določa, da se o pravici oz. obveznosti javnega uslužbenca razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta oz. o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Drugi člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 1. odst. določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo. ZJU je torej lex specialis v sorazmerju do ZDR. Ker ZJU kot lex specialis ne določa, da se pri odločanju o premestitvi zaradi delovnih potreb uporabljajo postopkovne določbe ZUP, velja ureditev kot jo določa ZDR. Za sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po določbi 11. čl. ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Za področje civilnega prava pa se praviloma uporabljajo postopkovna pravila, ki se določena v ZPP.

Iz obrazložitve sklepa o premestitvi res ni razvidno, da je premestitev potrebna, da se ugotovi učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa, vendar zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obstajal zakoniti razlog za premestitev in da se z premestitvijo delovne naloge tožnika niso spremenile. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi prič J.G. in S.V., da je do premestitve prišlo zaradi razloga, povezanega z vožnjo z motornimi kolesi, ker je tožena stranka ugotovila, da je bolje, da to delo opravljajo tisti policisti, ki imajo željo, da opravljajo to delo. Tožnik potem, ko je prebolel meningitis in imel težave z zdravjem, namreč ni imel več želje, da opravlja delo z motornim kolesom, zato je tožena stranka za delo za vožnjo z motornimi kolesi izbrala tiste delavce, ki so imeli željo, da vozijo motorno kolo.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bil resnični razlog za premestitev tožnika oseben odnos nadrejenega G.J.. Glede na to, da je obstajala zakonita pravna podlaga za premestitev tožnika, ni prepričljivo zatrjevanje tožnika, da je bila njegova premestitev rezultat šikaniranja in diskriminacije, ne glede na izpoved priče I.P., ki je izpovedal, da je bil po njegovem mnenju razlog za premestitev tožnika konflikt s komandirjem zaradi kaznovanja kršiteljev v zvezi z lučmi.

Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa, je bila na strani tožene stranke in sodišče prve stopnje je po izvedbi predlaganih dokazov pravilno zaključilo, da je bila zakonitost premestitve dokazana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.