Jedro

Oškodovanec kot tožilec ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 36078/2018 z dne 25. 1. 2022 kršena določba tretjega odstavka 186. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Višje sodišče v Celju je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da se zoper obdolženko iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba, da naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena in 429. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi zatrjevano kršitev.

3. Zahteva je bila, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, vročena strankam v odgovor, a se o njej niso izjavile.

B.-1

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.1 B.-2

5. Okrožno državno tožilstvo v Celju je s sklepom Kt/9992/2018 z dne 23. 7. 2018 zaradi neobstoja utemeljenega suma zavrglo kazensko ovadbo zoper obdolženko zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 251. člena in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Oškodovani B. B. je na podlagi 60. člena ZKP v roku prevzel pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1, in sicer je vložil zahtevo za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Dne 2. 3. 2020 ga je prvostopenjsko sodišče obvestilo, da so posamezna preiskovalna dejanja zaključena in ga poučilo, da lahko v skladu s tretjim odstavkom 186. člena ZKP v roku petnajst dni po prejemu obvestila vloži obtožni predlog, sicer se bo štelo, da je odstopil od pregona. Dne 26. 3. 2020 je oškodovanec kot tožilec vložil obtožni predlog.

6. Prvostopenjsko sodišče je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca vzelo v meritorno obravnavo, nadaljevalo postopek, izvedlo glavno obravnavo in izdalo uvodoma navedeno oprostilno sodbo. Drugostopenjsko sodišče je ob odločanju o pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugotovilo, da je treba v izpodbijano sodbo poseči po uradni dolžnosti, saj naj bi bil obtožni predlog oškodovanca kot tožilca vložen prepozno, po izteku petnajstdnevnega roka iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, zaradi česar bi ga moralo prvostopenjsko sodišče zavreči. Omenjeno obvestilo prvostopenjskega sodišča, da lahko v roku petnajstih dni vloži obtožni predlog, je bilo namreč pooblaščencu oškodovanca kot tožilca vročeno dne 4. 3. 2020. 15 dnevni rok za podajo obtožnega predloga iz tretjega odstavka 186. člena ZKP je torej začel teči dne 5. 3. 2020 in bi se, ob rednem teku, iztekel dne 19. 3. 2020. Kot je bilo pojasnjeno je oškodovanec kot tožilec obtožni predlog vložil dne 26. 3. 2020. 7. Vložnica navaja, da je predsednik Vrhovnega sodišča RS dne 13. 3. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih2 (v nadaljevanju: Odredba), ki je določila, da zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka iz 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) sodišča opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, pri čemer v skladu s četrtim odstavkom navedenega člena razen v nujnih zadevah procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja. Odredba je veljala od dne 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, posledično v navedenem obdobju procesni roki v „nenujnih“ kazenskih zadevah niso tekli. Vložnica trdi, da je predmetni petnajstdnevni rok za vložitev obtožnega akta iz tretjega odstavka 186. člena ZKP procesni rok, katerega tek je bil torej na podlagi odredbe med 16. 3. in 31. 5. 2020 zadržan, zato se naj bi iztekel šele dne 4. 6. 2020, kar nadalje pomeni, da je bil kritični obtožni predlog z dne 26. 3. 2020 vložen pravočasno.

8. Tretji odstavek 186. člena ZKP določa, da ko preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava, ki jo je skladno s prvim odstavkom tega člena zahteval oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, končana, ga o tem obvesti in opozori, da mora v petnajstih dneh vložiti obtožnico3 oziroma zasebno tožbo, sicer se bo štelo, da je odstopil od pregona in bo postopek s sklepom ustavljen. Nobenega dvoma ni, da je v času teka roka za vložitev obtožnega akta veljala Odredba, ki je med 16. 3. 2020 in 31. 5. 2020 zadržala tek procesnih rokov v rednih kazenskih zadevah. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da obravnavana zadeva nedvomno spada med redne kazenske zadeve in ni nujna zadeva po 83. členu ZS. Procesni roki so bili, na podlagi Odredbe, torej zadržani tudi v obravnavanem postopku.

9. V obravnavani zadevi se kot ključno pokaže vprašanje, ali ima petnajstdnevni rok za vložitev obtožnega akta oziroma zasebne tožbe iz tretjega odstavka 186. člena ZKP naravo procesnega ali materialnega roka.

10. Rok predstavlja neko časovno obdobje, v katerem je treba opraviti določeno procesno dejanje oziroma v katerem le-tega ni mogoče opraviti. Roke lahko razvrstimo po različnih merilih, med drugim tudi na procesne in materialne roke, glede na to, za katere pravice veljajo.4 Čeprav so materialni roki praviloma določeni v materialnih predpisih, procesni roki pa v procesnih predpisih, zakonodajalec glede tega ni vedno dosleden, zato za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno zgolj dejstvo, ali je rok določen v KZ-1 ali ZKP, temveč je bistvena sama narava roka, torej kakšna pravica je z njim dana in kakšne so posledice njegove zamude.5 Kot materialni so opredeljeni tisti roki, ki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, ki jih daje materialni predpis in z zamudo katerih stranka izgubi pravico v kazenskem postopku uveljavljati svoj zahtevek, ki ga ima po materialnem pravu.6 Procesni roki pa predstavljajo časovno obdobje, v katerem mora procesni udeleženec opraviti neko procesno dejanje v postopku, in so praviloma prekluzivni, torej z njihovo zamudo stranka izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje.7

11. V danem primeru je oškodovanec prevzel pregon s postopanjem na podlagi drugega odstavka 60. člena ZKP. Oškodovanec prevzame pregon, ko poda neposredno obtožnico ali zahtevo za preiskavo.8 Vrhovno sodišče je že presodilo, da tridesetdnevni rok za prevzem pregona iz drugega odstavka 60. člena ZKP predstavlja procesni rok.9 Čeprav s prevzemom pregona oškodovanec postane oškodovanec kot tožilec – stranka postopka in pridobi vse pravice, kot grejo državnemu tožilcu,10 namreč navedeno ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevem zahtevku oziroma njegovi pravici do kazenskopravnega pregona, saj mu le-te materialni zakon ne podeljuje. Posebnost oškodovančevega položaja je v tem, da kljub procesni legitimaciji v kazenskopravnem sporu ni tudi osebno stvarno legitimiran, torej ni nosilec (kazensko)materialnopravnega upravičenja v razmerju do domnevnega storilca. Ta razkorak med procesno in stvarno legitimacijo oškodovanca izhaja že iz določbe drugega odstavka 63. člena ZKP, po kateri lahko do konca glavne obravnave v procesni položaj oškodovanca avtonomno in v kateremkoli trenutku ponovno vstopi državni tožilec.11 Oškodovanec kot tožilec torej ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na pojasnjeno specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.12

12. Ker je, glede na navedeno, rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP procesni rok in ker je bil tek procesnih rokov z Odredbo za čas med 16. 3. do 31. 5. 2020 zadržan, se je sporni rok iztekel šele dne 4. 6. 2020, kar nadalje pomeni, da je bil obtožni predlog z dne 26. 3. 2020 vložen pravočasno in ga je prvostopenjsko sodišče upravičeno meritorno obravnavalo, drugostopenjsko sodišče pa je posledično neutemeljeno poseglo v prvostopenjsko sodbo in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz tretjega odstavka 186. člena ZKP.

C.

13. V skladu s pojasnjenim je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in se je, ker je bila zahteva vložena v obdolženkino škodo, omejilo na ugotovitev, da je bil prekršen procesni zakon, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016. 2 Ur. l. RS, št. 21/2020 z dne 13. 23. 2020. 3 Na podlagi 429. člena ZKP se tretji odstavek 186. člena ZKP smiselno uporablja tudi za vložitev obtožnega predloga v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem. 4 Dr. Dežman Z., Erbežnik A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 468. 5 Sodba VSRS I Ips 22807/2014 z dne 25. 9. 2020, tč. 12; Dr. Dežman Z., Erbežnik A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 469. 6 Sodba VSRS I Ips 22807/2014 z dne 25. 9. 2020, tč. 12; tako tudi Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 199-200. 7 Sodba VSRS I Ips 22807/2014 z dne 25. 9. 2020, tč. 12; tako tudi Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 199. 8 Če v skrajšanem postopku oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zahtevata opravo posameznih preiskovalnih dejanj je treba šteti, da sta si tudi s tem dejanjem „ohranila“ prekluzivni rok za prevzem kazenskega pregona – tako Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 931 – navedenega sicer niti izpodbijani sodbi, niti zahteva ne problematizirajo. 9 Sklep VSRS I Ips 50706/2021 z dne 22. 9. 2022. 10 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 139-140. 11 Sklep VSRS I Ips 50706/2021 z dne 22. 9. 2022, tč. 10. 12 Izrecno kot procesni rok navedeni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP opredeljuje tudi Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 200.