Jedro

V skladu z navedeno določbo ZSZ/84 in tudi stališčem Ustavnega sodišča različno točkovanje posameznih dejavnosti samo po sebi ni nedopustno oziroma v neskladju z Ustavo in zakonom. Zato na podlagi posplošenega zatrjevanja o nerazumno višjem obremenjevanju tožnika, ki izvaja dejavnost trgovine na drobno z motornimi gorivi, ni mogoče sprejeti sklepa o očitno neutemeljenem razlikovanju posamičnih zavezancev za plačilo NUSZ.

Glede na določbo 23.a člena ZUstS in 1. odstavka 23. člena ZUstS sodišče na Ustavno sodišče ne more vložiti zahteve za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti podzakonskega akta

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2008 v skupnem znesku 118.902,29 EUR. Odmera se nanaša na nezazidani stravbni zemljišči parc. št. ..., obe k.o. ..., in na zazidana stavbna zemljišča z bencinskimi servisi in prodajnimi dvorišči (...) ter od zazidanega stavbnega zemljišča z upravno stavbo na ... v A. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok o nadomestilu). Ta v 10. členu določa točkovanje zazidanih stavbnih zemljišč po posameznih conah v odvisnosti od dejavnosti, ki se opravlja na teh zemljiščih. Tako je v okviru nestanovanjske namembnosti določena oziroma točkovana tudi trgovina z motornimi gorivi, in sicer v I. coni s 820 točkami, v II. coni s 680 točkami in v III. Coni s 550 točkami. Iz izreka odločbe je razvidno, da so bila v prvo cono uvrščena in s tem najvišje točkovana prodajna dvorišča bencinskih servisov ... . S točkami iz druge cone so bila ovrednotena prodajna dvorišča bencinskih servisov na ... . V III. cono pa so bila uvrščena in ovrednotena s 550 točkami prodajna dvorišča bencinskih servisov v ... .

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je bil Odlok o nadomestilu spremenjen v 10. členu, saj je bil pred tem z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004 razveljavljen, zato so bile na novo določene točke za trgovino z motornimi gorivi. Prvostopenjski upravni organ je občinski odlok pravilno uporabil, zavrnjen pa je bil tudi ugovor, da Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) ne določa, da se NUSZ plačuje tudi v odvisnosti od dejavnosti, ki se opravljajo na teh zemljiščih.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da ima na področju Mestne občine Nova Gorica več bencinskih servisov in upravno stavbo. Na bencinskih servisih izvaja svojo registrirano dejavnost, to je različne vrste trgovin na drobno, med drugim tudi trgovino na drobno z lastnimi motornimi gorivi. Meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje konkretizacije dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo opravljeno točkovanje, v obrazložitvi pa niso konkretizirano uporabljena merila za točkovanje, ampak so zgolj citirane določbe ZSZ/84 in Odloka o nadomestilu. Tako ni določno opredeljeno, katera od več dejavnosti, ki jih tožnik izvaja na bencinskih servisih, je bila upoštevana kot podlaga za točkovanje in zakaj. Sam namreč na bencinskih servisih izvaja dejavnosti, ki so navedene v 3., 4. in 7. alineji B/3 10. člena Odloka o nadomestilu. Poleg tega standardna klasifikacija dejavnosti nima dejavnosti iz 3. alineje B/3 točke 10. člena Odloka o nadomestilu. Nadalje meni, da obremenitve, ki so predpisane v navedenem členu oziroma njegovi točki, niso skladne s temeljnim namenom NUSZ in so za zavezance, ki izvajajo trgovino z motornimi gorivi, diskriminatorne brez utemeljenega razloga. Sporna določba jih nerazumno višje obremenjuje kot druge zavezance – npr. tiste, ki izvajajo trgovino na debelo (v I. coni kar 27 x višje), v primerjavi s tistimi, ki izvajajo trgovino na drobno, pretežno z živili v I. coni kar 41 x višje, v primerjavi z zavezanci, ki izvajajo ostalo trgovino na drobno, pa v I. coni 18 x višje. Taka ureditev nima ničesar skupnega z razumnim razlikovanjem obremenitev posameznih zavezancev, ki v bistvu izvajajo isto (to je trgovinsko) dejavnost na isti lokaciji. Iz določb Odloka o nadomestilu ni mogoče razbrati razumnega razloga za 41 x višjo obremenitev tožnikove dejavnosti v primerjavi z obremenitvijo na isti lokaciji zavezanca, ki izvaja trgovino na drobno. Če je razlog za tako razlikovanje prodajni artikel, tožnik meni, da je treba upoštevati, da so cene naftnih derivatov pod državno kontrolo cen, kar onemogoča pridobivanje izjemnih dohodkov iz tega naslova. Nadalje opozarja, da se po določbi 10.b člena Odloka o nadomestilu stopnja obremenitve za objekte iz namembnosti pod b točko na območju izjemne ugodnosti lokacije poveča za 50 %. Na ta način se že sicer nerazumno razlikovanje še povečuje, pri čemer odlok sploh ne opredeljuje, kaj predstavljajo te „ugodnosti“. Določbe, ki se nanašajo na izjemne ugodnosti lokacije, po tožnikovem mnenju ni dopustno uporabiti, ker zanjo ni podlage v ZSZ/84 in je v nasprotju z Ustavo RS, ker predstavlja nedovoljeno diskriminacijo gospodarskih subjektov z uporabo predpostavke „dobičkarjev“ ne glede na dosežene dejanske poslovne rezultate. Zgolj lokacija tožnikovih bencinskih servisov namreč nima nikakršnega bistvenega vpliva na zaslužek zaradi državnega maksimiranja cen naftnih derivatov. Konkretna obremenitev, ki jo predpisuje Odlok o nadomestilu, ne prenese testa razumnosti razlikovanja obremenitve posameznih zavezancev, ki izvajajo istovrstno dejavnost. Po tožnikovem mnenju bi morala biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju za višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. V zaključku predlaga, da sodišče prekine ta upravni spor in na Ustavnem sodišču RS zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti določb 10. do 10/b. člena Odloka o nadomestilu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 23. a člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in naslednji; v nadaljevanju ZUstS) lahko začnejo postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, v 1. odstavku tega člena našteti subjekti, med katerimi pa ni sodišča. To lahko po določbi 1. odstavka 23. člena ZUstS začne postopek le za oceno ustavnosti zakona, če pri odločanju meni, da je ta ali del zakona, ki bi ga morala uporabiti, protiustaven.

Ker sodišče ne more vložiti na Ustavno sodišče zahteve za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti podzakonskega akta, že iz tega razloga ni bil izpolnjen pogoj za predlagano prekinitev postopka.

Sodišče se ne strinja s tožbenim stališčem, da izpodbijane odločbe ni mogoče preveriti. Že v samem izreku so konkretizirane tiste okoliščine v zvezi s posameznim stavbnim zemljiščem, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu NUSZ, to je površina v kvadratnih metrih, število točk, ki izražajo stopnjo obremenitve in ki je odvisno od cone, v kateri se nahaja stavbno zemljišče, vrednost točke ter namembnost stavbe oziroma zemljišča. Gre torej za elemente, ki so bili uporabljeni za izračun na podlagi 8. in 9. člena Odloka o nadomestilu (Uradno glasilo, št. 10/97, Uradne objave, št. 2/99 in naslednje ter Uradni list RS, št. 88/04), kar je navedeno tudi v obrazložitvi.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je upravni organ v izreku navedel, v katerem območju oziroma na katerem naslovu se nahaja posamezni objekt oziroma zemljišče in v katero cono je uvrščen, v obrazložitvi pa pojasnil, katere lokacije so uvrščene v posamezno cono. Zato ni mogoče trditi, da tožnik ne bi mogel preveriti, ali so bili njegovi bencinski servisi in prodajna dvorišča na ... in zemljišče z upravno stavbo na ... v A. uvrščeni v tisto cono, v katero uporabljeni odlok uvršča posamezno od naštetih lokacij v 11. in 11. b členu. Nadalje je jasno razvidno, da so bila prodajna dvorišča bencinskih servisov točkovana po namembnosti trgovine z motornimi gorivi, same stavbe na teh servisih pa po dejavnosti ostale trgovine na drobno. Pri tem sodišče še dodaja, da tožnik v upravnem postopku tovrstnih pomislekov – da se odločbe ne da preizkusiti - ni imel, niti ni izpodbijal tako ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na navedeno je izdana prvostopenjska odločba glede dejanskega stanja, uporabljenih elementov za izračun, vrednosti točke in pravne podlage za tak izračun konkretizirana v taki meri, da v celoti omogoča preizkus pravilnosti in utemeljenosti izračunanega NUSZ. Tožnikove trditve o nekonkretiziranem dejanskem stanju, nerazvidnem konkretnem točkovanju po posameznih merilih in načinu, po katerem so bile izračunane točke v izreku, zaradi svoje posplošenosti nadaljnjega preizkusa v tej smeri ne omogočajo.

Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku (v pritožbi) ni zatrjeval, da na navedenih stavbnih zemljiščih opravlja katero od drugih dejavnosti poleg upoštevanih trgovine z motornimi gorivi in ostale trgovine na drobno. Navedeno predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), zato tožnik na tej podlagi ne more utemeljevati kršitve pravil upravnega postopka glede obsega obrazložitve, ker da v njej ni izrecno navedeno, iz katerega razloga in na kateri podlagi je upravni organ upošteval prav ti dve dejavnosti. Tudi sicer so zavezanci v skladu s 14. členom Odloka o nadomestilu dolžni pristojnemu organu sporočiti vsako spremembo namembnosti stavbe, ki je obremenjena z nadomestilom.

V zvezi z zatrjevano neustavnostjo in nezakonitostjo B/3 točke 10. člena Odloka o nadomestilu, ki da nerazumno višje obremenjuje zavezance, ki opravljajo dejavnost trgovine na drobno z motornimi gorivi v primerjavi z ostalimi zavezanci na isti lokaciji, je že upravni organ druge stopnje navedel, da je Ustavno sodišče z odločbo opr. št. U-I-158/02 z dne 20. 5. 2004 razveljavilo njegov 10. člen v delu, ki določa osnovo za odmero NUSZ za trgovino z motornimi gorivi. Občina Nova Gorica je zato sprejela Odlok o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradni list RS, št. 88/04), v katerem je določila nižje število točk za izvajanje navedene dejavnosti po posameznih conah. Tako spremenjen odlok je bil uporabljen za odločitev v tej zadevi.

Ustavno sodišče je tako v navedeni kot tudi v drugih svojih odločbah (npr. št. U-I-355/98) navedlo, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alieje 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji) okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Kot je razvidno iz 10. člena uporabljenega Odloka o nadomestilu, so posamezne dejavnosti različno točkovane.

V skladu z navedeno določbo ZSZ/84 in tudi stališčem Ustavnega sodišča različno točkovanje posameznih dejavnosti samo po sebi ni nedopustno oziroma v neskladju z Ustavo in zakonom. Zato na podlagi posplošenega zatrjevanja o nerazumno višjem obremenjevanju tožnika, ki izvaja dejavnost trgovine na drobno z motornimi gorivi, ni mogoče sprejeti sklepa o očitno neutemeljenem razlikovanju posamičnih zavezancev za plačilo NUSZ. Tudi državna kontrola cen naftnih derivatov sama po sebi še ni dejavnik, zaradi katerega bi bila izključena možnost pridobivanja neprimerno višjih dohodkov v primerjavi z ostalimi vrstami trgovinske dejavnosti (na debelo ali na drobno z drugimi artikli), ki se izvajajo na isti lokaciji. Pri tem sodišče še dodaja, da ni stvar določb Odloka o nadomestilu, da navajajo razloge za različno obremenitev zavezancev za plačilo NUSZ. Ugotavljanje teh okoliščin je namreč predmet postopka sprejemanja tega predpisa in s tem zagotavljanja podlag za konkretizacijo meril iz 61. člena ZSZ/84, ki se odrazijo v sprejetem predpisu.

Tožnik v tožbi poudarja, da se nerazumno razlikovanje zavezancev še dodatno stopnjuje z določbo 10.b člena Odloka o nadomestilu, ki na območju izjemne ugodnosti lokacije stopnjo obremenitve za namembnost B - nestanovanjska povečuje še za 50 %. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ta določba v obravnavanem primeru ni bila uporabljena. Kot območje izjemne ugodnosti lokacije je v 11. členu Odloka o nadomestilu opredeljena cona z oznako I. a, v katero pa nobeno od tožnikovih stavbnih zemljišč ni bilo uvrščeno. Sodišče se zato v tem delu ni bilo dolžno opredeliti do tožnikovih navedb.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.