Jedro

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev – dovolj je, da je o cesiji obveščen. Od trenutka obvestitve dalje je dolžan svojo obveznost izpolniti prevzemniku terjatve. Njegova obveznost do odstopnika s tem ugasne.

V primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je za presojo, katera je veljavna, odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve. Prioriteta glede na čas sklenitve cesije pride v poštev le v primeru konflikta večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve.

Določba 288. člena OZ je kogentna, vendar le na dolžnikovi strani. Upnik od nje lahko odstopi in plačilo poračuna drugače, na primer najprej kot plačilo glavnice (kar je za dolžnika ugodneje, saj s tem nehajo teči zamudne obresti).

Izrek

Pritožba zoper I. točko odločbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I. Pritožbi zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 77.690,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 69.223,37 EUR od 31. 3. 2010 dalje do plačila in od zneska 8.466,97 EUR od 30. 4. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu (glede plačila 26.572,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje do plačila) se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu, potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 310,50 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo vzelo na znanje delni umik tožbe za 60.000,00 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 104.262,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 4.276,81 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločbo (sklep in sodbo) se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka brez navedbe predloga odločitve.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morajo biti terjatve, ki naj bi jih tožena stranka plačala neposredno tožeči stranki, nesporne in potrjene s strani glavnega izvajalca (odstopnika terjatev – družbe G. d. d. - v stečaju). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so terjatve bile nesporne, saj ne glavni izvajalec ne tožena stranka s strani tožnika izdanih situacij (računov) nista zavrnili. Skladno z določili Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) se v takšnih primerih šteje, da so situacije potrjene (63., 64. in 65. uzanca). V zvezi s tem so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da glavni izvajalec situacij ni nikoli zavrnil ali prerekal. Da bi to storil, tožena stranka ni zatrjevala (in tega ne zatrjuje niti v pritožbi).

6. S potrditvijo situacij (oziroma izostankom njihove zavrnitve) pa je nedvomno postala znana višina dolga tožene stranke do tožnika. Ta je bila namreč nesporno določena z višino izdanih in potrjenih začasnih in končne situacije tožene stranke (2. člen cesijske pogodbe). Tako pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem trditev, da sam višine dolga ni mogel ugotoviti. Na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, mu je bila znana ter s tem določljiva in bi lahko na tej podlagi izvedel neposredno plačilo, kar pa ne predstavlja v pritožbi očitanega poslabšanja položaja dolžnika. Tega ne spremeni niti nesporno dejstvo, da je glavni izvajalec za dela opravljena pred spornim obdobjem, toženi stranki posredoval razdelilnike, na podlagi katerih je slednja opravila neposredna plačila. Tako vprašanje, ali si je tožena stranka res prizadevala pridobiti takšne razdelilnike tudi glede terjatve, ki izhaja iz vtoževanih računov, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno.

7. Enako stališče je potrebno zavzeti tudi glede pritožbenih navedb v zvezi z zapadlostjo 10% odbitka. Ker je končna situacija bila izdana in ni bila zavrnjena, se šteje, da je potrjena. S tem je v plačilo zapadlo tudi zadržanih 10%.

8. Tudi dejstvo, da tožeča stranka zahtevek opira na svoje (potrjene) račune (situacije), ne pomeni, da pogoji iz 2. člena cesijske pogodbe niso izpolnjeni. Iz nje namreč izhaja, da so podlaga za neposredno plačilo prav situacije, ki jih izda tožeča stranka, odstopnik pa jih potrdi. Pri tem velja dodati, da načina plačila obveznosti, urejena v 6. členu pogodbe o prenovi objekta I. (priloga B21) in 5. členu kooperantske pogodbe (priloga A3), v ničemer ne nasprotujeta oziroma ne preprečujeta načina plačila, kot je bil dogovorjen v obravnavanem primeru (torej z odstopom terjatev). Česa v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pritožba ne pove. Tega ni ugotovilo niti višje sodišče samo (v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava).

9. Nadalje tožena stranka v obravnavanem postopku ni nikoli navedla, katerih del naj tožeča stranka ne bi opravila, niti (kot je že bilo ugotovljeno) ni zavrnila tožnikovih situacij. Pavšalen pritožbeni ugovor, da je kljub temu imela ugovore glede količine in vrednosti izvedenih del, tako ne more biti utemeljen. V kolikor je menila, da tožeča stranka do (delnega) plačila svoje terjatve ni upravičena, ker določenih del ni opravila, bi morala natančno specificirati, katera so ta dela bila in koliko manjša je zato njena terjatev. Zgolj navedbe, da je bila terjatev očitno sporna, ker jo je prerekal stečajni upravitelj in ker je tožena stranka naredila korekcije v zvezi s končnim obračunom glavnega izvajalca, ne zadoščajo.

10. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bila tožena stranka obveščena o odstopu terjatev družbe G. d. d. (odstopnik) do tožene stranke, tožeči stranki (prevzemnik), niso resnične. Tožeča stranka je takšne trditve podala v prvi pripravljalni vlogi (navedla je, da je tožena stranka z načinom neposrednega plačevanja obveznosti tožeči stranki kot podizvajalcu soglašala in je cesijo tudi brez pridržka akceptirala) ter v tretji pripravljalni vlogi (kjer je navedla, da je bila tožena stranka o cesijski pogodbi obveščena takoj po njeni sklenitvi). Takšne trditve je tudi dokazala. Da je bila tožena stranka o cesiji obveščena najkasneje 3. 9. 2009, namreč izhaja iz njenega dopisa s tega dne (priloga A6). Tožena stranka takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne prereka – navaja zgolj, da s pogodbo ni bila seznanjena v času njenega sklepanja. Za odločitev v obravnavani zadevi to ni relevantno. Prav tako ni relevantno, ali je tožena stranka prevzela obveznost neposrednega plačila (oziroma ali se je s tem strinjala). Za prenos terjatve namreč dolžnikova privolitev ni potrebna – dovolj je, da je o cesiji obveščen (1. odstavek 419. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Od trenutka obvestitve dalje je dolžan svojo obveznost izpolniti prevzemniku terjatve. Njegova obveznost do odstopnika s tem ugasne.

11. Tožena stranka tudi neutemeljeno vztraja na stališču, da tožbeni zahtevek ni utemeljen iz razloga, ker je bila sporna terjatev s strani G. d. d. - v stečaju najprej s fiduciarno cesijo odstopljena A. d. d. v zavarovanje, šele pozneje pa z navadno cesijo odstopljena tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da temu ni tako, upoštevalo v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je v primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija (kot v obravnavani zadevi), za presojo, katera je veljavna, odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve (420. člen OZ) (1). Prioriteta glede na čas sklenitve cesije po 3. odstavku 207. člena SPZ pride v poštev le v primeru konflikta večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve. Nesporno je, da je bila tožena stranka najprej obveščena o (navadnem) odstopu terjatve tožeči stranki, šele pozneje pa o (fiduciarnem) odstopu A. d. d. Tako je pravilen zaključek, da je sporna terjatev prešla na tožečo stranko in ne na A. d. d. 12. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko trditev tožene stranke, ki se nanašajo na stečajni postopek nad družbo G. d. d. - v stečaju (predvsem v zvezi z ločitveno pravico A. d. d.) in na dejstvo, da je tožeča stranka svojo terjatev v tem postopku prijavila, ni presojalo (2). S sklenitvijo cesijske pogodbe je namreč tožeča stranka izgubila svojo terjatev do stečajnega dolžnika in pridobila terjatev do tožene stranke. Priznanje (oziroma prerekanje) njene terjatve s strani družbe G. d. d. - v stečaju, na obveznost tožene stranke v tem postopku ne vpliva. Od obvestila o cesiji je namreč slednja zavezana samo novemu upniku (torej tožeči stranki). Pravna vez med njo in starim upnikom je pretrgana. Svojo obveznost je lahko tako uspešno in veljavno izpolnila le še s plačilom terjatve tožeči stranki. S ponavljanjem navedb, da je terjatev plačala v stečajnem postopku nad družbo G. d. d. - v stečaju v okviru poravnave sklenjene s stečajnim upraviteljem in potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, zato tožena stranka ne more uspeti. Ta poravnava je za predmetni postopek relevantna le v delu, ko določa, da se upnik (tožeča stranka) zavezuje, da bo za znesek prejetega plačila umaknil predmetno tožbo. To je tožeča stranka storila. V drugih pogledih sklenjena izvensodna poravnava na položaj tožene stranke ne vpliva.

13. Iz istih razlogov za obravnavani postopek ni relevantno niti to, kdaj je dolg nastal (po ali pred začetkom postopka prisilne poravnave nad družbo G. d. d. - v stečaju). Obrazložitev, ki jo je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, je povsem zadostna, zato očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Glede na vse navedeno so neutemeljeni tudi ugovori, da bi plačilo računov tožene stranke po začetku postopka prisilne poravnave nad družbo G. d. d. - v stečaju pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja upnikov. G. d. d. - v stečaju vse od obvestila tožene stranke o sklenitvi cesijske pogodbe ni bil več dolžnik tožeče stranke. Dolžnik je postala tožena stranka. S plačilom svoje obveznosti do tožeče stranke tako načela enakega obravnavanja upnikov družbe G. d. d. - v stečaju nikakor ne bi mogla kršiti – izpolnila bi svojo obveznost, do svojega upnika in ne do upnika družbe G. d. d. - v stečaju (3).

15. Prav tako so neutemeljeni očitki, da sodišče prve stopnje od tožnikove terjatve ne bi smelo odšteti zneska, ki ga je tožeča stranka prejela od tožene na podlagi poravnave, sklenjene med toženo stranko in stečajnim upraviteljem. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek v tem delu umaknila, tožena stranka pa se je s takšnim umikom strinjala. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno presojati, ali je umik utemeljen (ali torej tožena stranka res ni več upravičena do plačila zneska, za katerega je zahtevek umaknila). Na podlagi 3. odstavka 188. člena ZPP namreč sodišče, v primeru, da je tožba umaknjena, zgolj izda sklep o ustavitvi postopka, ne da bi presojalo njegovo utemeljenost. Izpodbijana odločba je tako v I. odstavku izreka pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

16. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje za znesek 60.000,00 EUR, za katerega je tožeča stranka umaknila tožbo, znižalo njeno terjatev za zakonske zamudne obresti in del glavnice. Pri tem se je sklicevalo na določbo 288. člena OZ. Ta je, po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji, kogentna, vendar le na dolžnikovi strani. Upnik od nje lahko odstopi in plačilo poračuna drugače, na primer najprej kot plačilo glavnice (kar je za dolžnika ugodneje, saj s tem nehajo teči zamudne obresti) (4). Prav to se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo. Tožeča stranka je namreč ob umiku tožbe jasno navedla, da so bile s plačilom 60.000,00 EUR delno poravnane njene terjatve, ki jih vtožuje v tem postopku, in sicer tiste, ki so v plačilo zapadle najkasneje. Navedla je tudi, da še vztraja pri plačilu zneska 101.110,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 dalje do plačila (po računu št. 100117 z dne 29. 1. 2010) in 12.813,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2010 dalje do plačila (po računu št. 100221 z dne 28. 2. 2010). Sodišče prve stopnje bi tako, skladno z delnim umikom tožbe in tožnikovo metodologijo vračuna, za plačani znesek moralo znižati le priznano glavnico.

17. Glede na neizpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek po računu št. 100429A z dne 23. 3. 2010 ni utemeljen, v celoti pa je utemeljen zahtevek po računu št. 100221 z dne 28. 2. 2010, je potrebno celotnih plačanih 60.000,00 EUR odšteti od zneska vtoževanega po tem računu (to je namreč terjatev, ki je zapadla zadnja). Glede na modifikacijo tožbenega zahtevka, ki izhaja iz izjave o delnem umiku tožbe (v spisu na l. št. 42) je torej tožena stranka dolžna tožeči plačati še 77.690,34 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 69.223,37 EUR (po računu št. 100117) od dne 31. 3. 2010 dalje do plačila in od zneska 8.466,97 EUR (po računu št. 100221) od 30. 4. 2010 dalje do plačila (tožeča stranka namreč zakonskih zamudnih obresti od zneska 68.446,97 EUR od 31. 3. 2010 do delnega poplačila terjatve dne 31. 5. 2012, po delnem umiku tožbe ni zahtevala).

18. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je bilo zato potrebno delno ugoditi in izpodbijano odločbo v II. točki izreka spremeniti tako, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe (355. člen ZPP). V preostalem izpodbijanem, a ne spremenjenem, delu sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člena ZPP), zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a ne spremenjenem, delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Kadar višje sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbah 2. odstavka 154. in 1. odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v delu, v katerem je bila terjatev plačana (60.000,00 EUR) in v delu v katerem ji je terjatev prisojena (77.690,34 EUR). Njen zahtevek je torej utemeljen do višine 137.690,34 EUR (zahtevala je 173. 924,17 EUR), kar pomeni, da je z zahtevkom uspela v 79%, tožena stranka pa v 21%. V takšnem procentu je pravdne stroške obračunalo tudi sodišče prve stopnje. Njegova odločitev je v tem delu pravilna, zato višje sodišče vanjo ni posegalo (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 25% (zavrnitev zahtevka za dodatnih 26.572,34 EUR). Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen procent pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Toženi stranki je priznalo 1.222,00 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov – skupaj 1.242,00 EUR. Od tega ji mora tožeča stranka povrniti 25%, torej 310,50 EUR.

(1) Prim.: Tratnik in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 863,864; Venčur: Novosti na področju cesije, Pravna praksa, 2003, št. 5 ter sodbe VS RS opr. št. III Ips 8/2007, VSL opr. št. I Cpg 669/2012 in I Cpg 1431/2012. (2) Glej tudi sodbo VSRS, III Ips 8/2007. (3) Glej tudi sodbo VSRS, III Ips 8/2007. (4) Glej npr. Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba, stran 334 ter sklep VSL, opr. št. II Ip 3328/2013.