Jedro

Čeprav 3. odstavek 42. člena ZIZ določa pogoje za razveljavitev odločbe o izvršljivosti, se te določbe smiselno uporabljajo tudi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Klavzulo o pravnomočnosti je mogoče razveljaviti, če stranka dokaže, da je bila sodba vročena napačno. Za tretje osebe, med katere spada tudi sodišče, ki ne odloča o vpisu v sodni register, lahko spremenjeni podatki o sedežu pravne osebe veljajo šele od datuma objave oz. od objave vpisa spremenjenih podatkov v Uradnem listu RS. Do datuma objave spremembe sedeža pravne osebe je moralo sodišče vročati sodne pošiljke na naslov, naveden v sodnem registru, zato je bila sodba pravilno vročena na ta naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zamudne sodbe z dne 9.1.2003. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki predlaga pritožbenemu sodišču, "da izpodbijani sklep razveljavi in odpravi klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti ter odločanje v konkretni zadevi vrne v stanje, kjer je tožena stranka podala odgovor na tožbo oz.

podrejeno, da zadevo vrne v stanje pred izdajo sodbe na prvi stopnji". V pritožbi navaja, da je že večkrat izpostavila, da je bilo vročanje toženi stranki nepravilno, zaradi česar zamudna sodba ni mogla postati pravnomočna. Nepravilno je bilo že vročanje tožbe in vabila na narok, ob tem vročanju pa je vročevalec od sosedov tudi izvedel, kam se je tožena stranka preselila. To dejstvo je bilo znano tudi tožniku, ki je ohranil stik s predstavniki tožene stranke, tega pa ni sporočil sodišču in na ta način zlorabil svoje pravice v postopku. Vročanje zamudne sodbe je bilo nepravilno predvsem iz razloga, ker je bil na dan izdaje zamudne sodbe in tudi na dan vročanja v sodnem registru že vpisan spremenjeni sedež tožene stranke. Ta se tudi ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila nezakonita vročitev sanirana že s tem, ko je pooblaščenec tožene stranke dne 26.3.2003 vpogledal v spis, prav tako pa se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka zoper zamudno sodbo še možnost vložiti pritožbo. Nadalje navaja, da je iz vloge, s katero je predlagala vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev klavzule o pravnomočnosti z dne

27.3.2003, razvidno, da ta vsebinsko ustreza tudi zahtevi za obnovo postopka. V času te vloge so bili podani vsi razlogi za obnovo postopka, kar je tožena stranka tudi izkazala.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem sporu je tožnik vložil tožbo na sodišče dne

24.9.2002, to tožbo s pozivom na odgovor pa je sodišče prve stopnje toženi stranki najprej vročalo v oktobru 2002, nato pa še v začetku novembra 2002. Štelo je, da je bila vročitev pravilno opravljena in je zato dne 9.1.2003 izdalo zamudno sodbo. To sodbo je spet vročilo na naslov tožene stranke, kot je bil naveden v tožbi. Dne 3.2.2003 je potrdilo, da je sodba postala pravnomočna dne 23.1.2003. Dne 26.3.2003 je pooblaščenec tožene stranke pregledal spis v konkretni zadevi in dne 27.3.2003 priporočeno po pošti sodišču posredoval vlogo, s katero je predlagal razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in vrnitev v prejšnje stanje, obenem pa je tudi odgovoril na tožbo. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen zavrglo s sklepom z dne 31.3.2003. Sklep je postal pravnomočen dne 10.4.2003. Ker sodišče za tem ni odločilo tudi o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, je tožena stranka z naknadno vlogo zahtevala od sodišča, da nemudoma odloči tudi o tem predlogu. To je sodišče prve stopnje storilo z izpodbijanim sklepom dne 16.11.2005. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je tožena stranka predlagala vrnitev zadeve v stanje pred izdajo zamudne sodbe, enako tudi s predlogom za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti. Vendar se predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti lahko nanaša le na to klavzulo, s tem pa se zadeva (v primeru ugoditve predloga) lahko vrne le v stanje neposredno pred to klavzulo, t.j. stanje po izdaji (zamudne) sodbe, ne pa pred tem. Pritožbeno sodišče na to izrecno opozarja, glede na neustrezen predlog in pritožbeni predlog tožene stranke, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v stanje pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. To že pojmovno ni mogoče.

Potrdilo o pravnomočnosti nima značaja sklepa, zoper katerega ima stranka pravico pritožbe, lahko pa predlaga sodišču, ki je to potrdilo izdalo, njegovo razveljavitev. Vložitev takšnega predloga časovno ni omejeno. Pravna podlaga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti izhaja iz določbe 3. odst. 42. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - UPB 1, Ur.l. RS. št. 40/2004), po kateri neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti razveljavi sodišče oz. organ, ki ga je izdal, na predlog ali po uradni dolžnosti. Določba se sicer nanaša na potrdilo o izvršljivosti in ne pravnomočnosti, vendar se smiselno uporablja tudi v primeru razveljavitve potrdila o pravnomočnosti.

Po mnenju tožene stranke je potrdilo o pravnomočnosti neutemeljeno, ker naj bi sodišče prve stopnje že tožbo in poziv na odgovor ter sodbo nepravilno vročilo toženi stranki. Glede na zgoraj pojasnjeno razlikovanje med predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, v primeru ugotavljanja utemeljenosti oz.

neutemeljenosti potrdila o pravnomočnosti ni več pomembno, kako je sodišče prve stopnje vročalo toženi stranki tožbo in odgovor na tožbo, temveč zgolj to, kako je vročalo sodbo. Le v primeru, če je bila vročitev sodbe opravljena nepravilno oz. sploh ni bila opravljena, je to lahko razlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti.

Sodišče prve stopnje je svoj zavrnilni sklep o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti utemeljilo s tem, da je imela tožena stranka po vpogledu spisa dne 26.3.2003 možnost vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo; ker tega ni storila, je rok za pritožbo že potekel in je potrdilo o pravnomočnosti utemeljeno. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne strinja, saj je pooblaščenec tožene stranke vpogledal v spis šele

26.3.2003, torej že dalj časa po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje in po tem, ko je sodišče prve stopnje potrdilo, da je sodba že pravnomočna. V času pregleda spisa s strani (pooblaščenca) tožene stranke (26.3.2003), le-ta ni imela nobene možnosti več za vložitev pritožbe zoper sodbo. To možnost bi pridobila ravno v primeru, ko bi uspela s predlogom za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, zaradi napačnega vročanja izpodbijane sodbe.

Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo vročalo toženi stranki na naslov C., Ljubljana v začetku leta 2003, to je v času, ko je že veljala prva sprememba in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A, Ur.l. RS št. 96/2002) z dodanim 4. odst. 142. čl. ZPP, ki je tudi v primeru osebnih vročitev določil, da ob neuspelem poskusu osebne vročitve in vročitve sporočila osebam iz 3. odst. 142. čl. v povezavi s 1. in 2. odst. 140. čl. ZPP (naj bo naslovnik določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da prejme pisanje), vročevalec enostavno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih pusti sporočilo, naj bo oseba določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu. Če v takšnem primeru vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. oz. 141. čl. ZPP (5. odst. 142. čl. ZPP). V konkretnem primeru je vročevalec postopal v skladu s temi določbami, saj iz vročilnice izhaja, da je bilo dne

14.1.2003 toženi stranki na njenem naslovu C., Ljubljana najprej puščeno obvestilo o tem, naj naslednjega dne med 9. in 10. uro počaka na poštno pošiljko, in ker naslednjega dne vročevalec naslovniku ali odraslim članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu ni mogel vročiti osebne pošiljke, obvestilo, da to lahko prevzame na pošti. Ker tožena stranka tega ni storila v 15 dneh, je sodišče v skladu z 2. odst. 141. čl. pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oz.

izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo.

Tožena stranka sicer samemu načinu vročanja ne oporeka, nasprotuje pa pravilnosti vročitve iz razloga, ker naj bi že z notarskim zapisom dne 2.10.2002 spremenila tudi svoj sedež, ta sprememba pa je bila vpisana v sodni register že 9.1.2003, torej že pred začetkom vročanja zamudne sodbe sodišča prve stopnje (vročanje je bilo sicer opravljeno 14. in 15.1.2003). Tožena stranka torej trdi, da je v času vročanja sodne pošiljke imela že drug naslov in je bila vročitev na naslov C., Ljubljana opravljena na naslov, na katerem tožena stranka ni več bila in ga je tudi formalno že spremenila.

Takšno stališče tožene stranke ni utemeljeno, saj vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim osebam učinkuje šele od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register v Uradnem listu RS (1. odst. 8. čl. Zakona o sodnem registru - ZSReg-UPB 1, Ur.l. RS št. 114/2005). 4. odstavek istega člena zakona določa, da se subjekt vpisa lahko proti tretjemu sklicuje na vpisane podatke in vsebino listin, na katerih temelji vpis v sodni register ali, ki jih je treba zaradi javne objave predložiti sodnemu registru, šele potem, ko je vpis teh podatkov ali predložitev listin sodnemu registru objavljen v Uradnem listu RS, razen če dokaže, da je tretji vedel za te podatke ali vsebino teh listin. Iz navedenega izhaja, da za tretje osebe, med njimi tudi sodišče, ki ne odloča o vpisu v sodni register, lahko spremenjeni podatki o sedežu pravne osebe veljajo šele od datuma objave teh spremenjenih podatkov oz. objave vpisa teh spremenjenih podatkov v Uradnem listu RS. To je bilo v konkretnem primeru šele 23.1.2003 (Ur.l. RS št. 6-7/2003), saj je bil šele v tem uradnem listu na str. 341 (uradne objave) objavljen podatek o spremembi sedeža tožene stranke iz C. na D., Ljubljana. Vse do tega datuma je sodišče moralo oz. je bilo celo dolžno vročati sodne pošiljke toženi stranki na naslov, naveden v registru, kar je tudi sicer pravilo pri vročanju sodnih pošiljk subjektom vpisa v register, in kar izhaja iz 3. odst. 139. čl. ZPP. Tožena stranka je bila vse do datuma objave spremembe njenega sedeža dolžna poskrbeti za to, da je prejemala pošiljke, med temi tudi sodne pošiljke, na njenem starem naslovu. V razmerju do tretjih oseb je bil to namreč še vedno njen edini naslov. Glede na to je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno vročilo zamudno sodbo na njen stari naslov oz. njen sedež, ki je bil še v času vročanja sodbe edini vpisan v sodni register. Sodišče prve stopnje pri vročanju zamudne sodbe tudi ni bilo dolžno še posebej preverjati eventualno drugačnega naslova tožene stranke glede na to, da je že ob vročanju tožbe in poziva na odgovor na tožbo vročevalec zabeležil, da ima tožena stranka pisarno "nekje na D. v Ljubljani" (kar so mu povedali lastniki prostorov v isti stavbi, s pristavkom, da niti ne vedo točno kje), saj je edini pomemben podatek podatek o naslovu, navedenem v registru (3. odst. 139. čl. ZPP in zadnji odstavek 141. čl. ZPP).

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zlorabo pravic s strani tožnika, saj je ta vložil tožbo v konkretni zadevi dne 24.9.2002, to je v času, ko tožena stranka še niti ni pristopila k spremembi svojega naslova, naslov tožene stranke, ki ga je navedel v tožbi, pa odgovarja njenemu takratnemu naslovu oz. sedežu v sodnem registru.

Tožena stranka se v pritožbi tudi neustrezno in neutemeljeno sklicuje na to, da je njeno vlogo z dne 27.3.2003, s katero je predlagala razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in vrnitev v prejšnje stanje ter odgovorila na tožbo, vsebinsko mogoče šteti kot predlog za obnovo postopka. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takšnega predloga ni bilo, saj v vlogi ni omenjen niti z besedo in nanj nikakor tudi ni mogoče sklepati iz same vsebine vloge. Dodaten komentar ali obsežnejša pojasnila o razlikovanju med predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in predlogom za obnovo postopka ni potreben.

Glede na navedeno in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije tudi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP).