Jedro

Vprašanje (ne)utemeljenosti še odprtega tožbenega zahtevka glede povrnitve vlaganj na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2001 je odvisno od ugotovitve ali navedeni dogovor obstaja in toženca zavezuje. Ugotovite, da tožniku ni uspelo dokazati, da je tožencu izročil gotovino v znesku 175.000,00 DEM, kot je zapisano v dogovoru, ne nudi podlage za zaključek, da dogovor ni obstajal in da je zato neutemeljen tudi del dogovora, ki se nanaša na povrnitev vlaganj v znesku 34.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 65.931,82 EUR, skupaj s pogodbeno obrestno mero v višini 13,5 % letno od 28. 2. 2011 dalje, ki jih je dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni (tč. I izreka). Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 5.610,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II izreka).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in primarno predlaga njeno spremembo na način, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da vlaganja tožeče stranke v poslovne prostore toženke med strankama niso sporna, sporna je zgolj končna višina vlaganj. Ker je prišlo do prekinitve poslovanja gostinskega lokala iz razlogov na strani tožene stranke, je upravičen zahtevek tožeče stranke za povrnitev vlaganj. To izhaja iz pisnega dogovora z dne 6. 4. 2001 in izpovedbe tožeče stranke. Dogovor je bil podpisan s strani tožene stranke, ki ni uspela dokazati, da ga ni podpisala, saj ni predložila predujma za izvedenca grafologa. Tožena stranka je tudi sama povedala, da ni prepričana, da dogovora ni podpisala. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom tako ni dokazala, da podpis na dogovoru ni njen. Tudi zaslišani priči B. V. in A. A. nista potrdili dejstva, da je bila tega dne tožena stranka v Nemčiji. Tožena stranka je zaradi dogovora z dne 6. 4. 2001 tudi v celoti prepustila lokal v upravljanje tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje ugotovilo napačno, saj je glede na veljaven dogovor z dne 6. 1. 2001 razvidno, da je tožena stranka prejela 175.000,00 DEM. Ker so bila vlaganja nesporno ugotovljena, tožena stranka pa ni uspela dokazati, da ni sklenila dogovora z dne 6. 4. 2001, gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da poslovanje v lokalu ni moglo normalno potekati glede na že leta 2006 pravnomočen nalog za izpraznitev prostorov. Sam nalog na poslovanje lokala ni vplival, dokler ni pet let pozneje prišlo do deložacije. V dogovoru z dne 6. 4. 2001 je navedeno, da je prvo polovico lokala za dobo 25 let tožeča stranka pridobila z vložkom v skupni projekt obnove lokala, tožena stranka pa je potrdila tudi prejem 175.000,00 DEM za drugo polovico poslovnih prostorov. Izrecno je bilo navedeno, da v primeru, da bo morala tožeča stranka predčasno zapustiti prostore, se vrne tako 175.000,00 DEM kot tudi vložek v obnovo. Glede na navedeno bi moralo prvostopenjsko sodišče, četudi je zaključilo, da realizacija zneska 175.000,00 EUR ni dokazana, upoštevati sredstva od obnove, ki so zapisana v dogovoru. Zmotno je stališče sodišča, da se vsebina pravnega pravila iz pogodbe iz leta 1999 in vsebina dogovora z dne 6. 4. 2001 ne prekrivata. Dogovor je bil sprejet v primerni obliki in ni ničen, zato ga je tožena stranka dolžna izpolniti. V vsakem primeru lahko sodišče prisodi manj, torej 65.931,82 EUR, saj so bila vlaganja izkazana in niso sporna. Odločitev je napačna tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče tožni stranki priznalo stroške sodne takse za revizijo in nagrado za sestavo revizije, slednja pa je bila vložena, ker je bila njena pritožba zavržena, kar je nato odpravilo Vrhovno sodišče RS, teh stroškov zato ni dolžna kriti tožeča stranka.

3. Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

4. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče že odločalo. S sodbo I P 3161/2011 je tožbenemu zahtevku delno ugodilo za znesek 65.931,82 EUR, v presežku za 121.703,94 EUR je zahtevek zavrnilo. Po pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del, pritožbo tožene stranke pa je zavrglo (I Cp 3175/2014 ). Reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče ugodilo in v zavrženem delu zadevo razveljavilo (II Ips 208/2015 ). Višje sodišče v Ljubljani je nato v ponovnem odločanju ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo odločitev za znesek 65.931,82 EUR (I Cp 236/2017). V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče odločilo o še odprtem delu tožbenega zahtevka z izpodbijano sodbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Toženec je kot najemnik gostinskega lokala s tožnikovim pravnim prednikom družbo L. d. o. o. (odstopnik terjatve, investitor) dne 29. 4. 1999 sklenil pogodbo za 25 let, s katero se je investitor zavezal k vlaganjem v gostinski lokal v X. Tožnik kot prevzemnik terjatve zatrjuje, da se je toženec z dogovorom z dne 6. 4. 2001 zavezal, da bo investitorju v primeru predčasne prekinitve dogovora in zapustitve prostorov brez njegove krivde povrnil neporabljen del plačanega zneska 175.000,00 DEM in mu vrnil znesek vložen v obnovo v višini 34.000.000,00 SIT. Ker je v letu 2011 prišlo do deložacije iz poslovnih prostorov zaradi ravnanj toženca, tožnik v predmetnem postopku zahteva izpolnitev dogovora z dne 6. 4. 2001. Glede 175.000,00 DEM

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati realizacije zatrjevanega dogovora z dne 6. 4. 2001 v delu, ki se nanaša na 175.000,00 DEM. Zaključek je pravilen in temelji na prepričljivi dokazni oceni, v katero pritožba ne vnaša dvoma (8. člen ZPP). Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožniku uspelo dokazati, da je tožencu izročil 175.000,00 EUR. Ravno obratno, ne samo zato, ker ni znal povedati konkretnih okoliščin, koliko, kdaj in na kakšen način je tako visok znesek gotovine izročil tožencu, temveč tudi zato, ker tožnik s tako visokim zneskom gotovine takrat sploh ni razpolagal. Ob podpisu dogovora je tožencu še vedno dolgoval denar in si je celo izposodil 30.000,00 DEM od toženčevega očeta. Izkazal tudi ni zastave nepremičnine, s katero naj bi dobil potrebni denar, niti odvzema osebnega vozila ali transakcije na bančni račun, kar je bilo tudi sicer vse v nasprotju z navedbami, da je denar izročil v gotovini.

Nedokazana izročitev zneska 175.000,00 DEM pa ne pomeni, da dogovor z dne 6. 4. 2001 ni obstajal (veljal) oz. da tožbeni zahtevek ni utemeljen glede drugega dela dogovora z dne 6. 4. 2001, ki se nanaša na vložek od obnove v znesku 34.000.000,00 SIT.

Glede 34.000.000,00 SIT

8. Iz besedila dogovora z dne 6. 4. 2001 izhaja, da je dolžan toženec v primeru, da mora tožnik predčasno zapustiti poslovne prostore brez svoje krivde, vrniti ne samo neporabljen del od 175.000,00 DEM, temveč tudi znesek, vložen v obnovo v višini 34.000.000,00 SIT (141.897,48 EUR). Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da je tožnik vlagal v poslovni prostor. Razlikujeta se zgolj pri oceni višine teh vlaganj, ki jih toženec priznava v višini med 100.000,00 DEM in 150.000,00 DEM (20. in 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Pritožbeno sodišče je z razveljavitvenim sklepom I Cp 236/2017 zaključilo, da tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2001 in ne na podlagi 10. točke Pogodbe z dne 29. 4. 1999. To pa ne pomeni, da o delu dogovora z dne 6. 4. 2001, ki se nanaša na vračilo sredstev za obnovo v znesku 34.000.000,00 SIT, ni treba odločati. S tem v zvezi nima pravno relevantne zveze ugotovitev, da se pravno pravilo iz obeh pravnih podlag ni prekrivalo, saj se je slednja nanašala na vprašanje krivde za deložacijo in ne na zavezo po vračilu 34.000.000,00 SIT iz dogovora z dne 6. 4. 2001. Glede (ne)obstoja dogovora z dne 6. 4. 2001

10. Osrednje vprašanje je, ali dogovor z dne 6. 4. 2001 (sploh) obstaja in toženca kakorkoli zavezuje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe o teh odločilnih dejstvih ni razlogov (14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP). Ker se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo zgolj z realizacijo dogovora glede 175.000,00 DEM, je posredno sicer mogoče razbrati, da prvostopenjsko sodišče šteje, da je dogovor z dne 6. 4. 2001 obstajal in toženca zavezoval. Vendar o tem ni ugotovitve, niti ni razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Toženec je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, vseskozi zatrjeval, da dogovora z dne 6. 4. 2001 (sploh) ni podpisal, zanikal je tudi, da bi prejel kakršen koli denar s strani tožnika. Dodatno je pojasnjeval tudi druge okoliščine, ki smiselno kažejo, da ne priznava njegovega obstoja.1 Odločilno vprašanje tako ostaja nepojasnjeno.

11. Pri tem ne gre za fizično pojavnost dogovora v smislu popisanega lista, temveč se vprašanje nanaša na fiktivnost njegove pogodbene narave (konsenzualnosti). Če je npr. tožnik „dogovor“ z izmišljotino sam skreiral in se toženčevi ugovori izkažejo za utemeljene, taka tožnikova listina ne predstavlja pogodbe in toženca v ničemer ne zavezuje. Posledica bi bila, da je nepotrebna presoja glede vračila 34.000.000,00 SIT, saj bi odpadel s strani tožnika zatrjevani pravni temelj. Tega dejstva ne spreminjajo niti sama vlaganja, ki so sicer v določenem delu nesporna. Vendar pravni temelj spora ni Pogodba z dne 29. 4. 1999, ampak dogovor z dne 6. 4. 2001. Drugače povedano, na podlagi neobstoječega pravnega temelja, tj.„dogovora“ z dne 6. 4. 2001, tožnik ne more uspešno iztožiti v njem vsebovanega zneska 34.000.000,00 SIT, ki bi sicer lahko temeljil tudi na kakšnem drugem pravnem temelju (npr. Pogodbi z dne 29. 4. 1999).

12. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da dogovor z dne 6. 4. 2001 ni ničen (28. točka obrazložitve), pri čemer ne navede razlogov, se pa v opombi sklicuje na 7. točko obrazložitve pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 236/2017. V njej tako stališče ni zavzeto. Je pa o ničnosti pogodbe zavzeto stališče v 12. točki istega sklepa, kjer je obrazloženo, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil dogovor z dne 6. 4. 2001 ničen zaradi kršitve 22. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v skladu s katero najemnik nima pravice oddajati poslovnih prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca. V tem pomenu in obsegu je treba tudi razumeti zaključek pritožbenega sodišča v 14. točki obrazložitve razveljavitvenega sklepa.

13. Neobstoječe pravne posle je treba ločiti od ničnih, kot tudi od izpodbojnih, ki so sklenjeni zaradi napak volje (grožnja, sila, prevara itd.). Neobstoječ pravni posel nikoli ni bil sklenjen, saj ni bilo doseženo soglasje volj o njegovih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pri tem gre lahko za nesporazum (16. člen OZ), kjer se stranki strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Lahko pa gre preprosto za izmišljen oz. fiktiven pravni posel. 14. Neobstoječ pravni posel za „stranki“ ne (z)more ustvariti nobenih pravnih zavez, ki bi jih bili dolžni realizirati. Vprašanje realizacije pravnega posla je problem izpolnitvene faze, medtem ko je vprašanje (ne)obstoja pravnega posla problem odsotnosti prve, sklenitvene faze. Posel, ki ni bil sklenjen, tudi realiziran ne more biti. Ni dvoma, da lahko prav izpolnitev pravnega posla najbolj pristno izkaže njegov obstoj (teorija realizacije). Vendar zgolj ugotovitev, da tožniku ni uspelo dokazati, da je tožencu izročil 175.000,00 DEM gotovine, kot je sicer zapisano v dogovoru, ne nudi podlage za zaključek, da dogovor z dne 6. 4. 2001 ni obstajal. Niti se ta ugotovitev ne nanaša na del dogovora glede vračila 34.000.000,00 SIT (141.897,48 EUR). Še odprt del tožbenega zahtevka glede povrnitve vlaganj resda znaša le 65.931,82 EUR, kar pa ne pomeni, kot si očitno zmotno, oprto na 2. člen ZPP, razlaga prvostopenjsko sodišče (29. točka obrazložitve), da ne more prisoditi manj in da se mu ni treba opredeliti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka glede povrnitve vlaganj. Pri presoji, ali je pravni posel obstajal, gre po vsebini za predhodno vprašanje (13. člen ZPP), od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka glede vlaganj.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ker je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354., 355. člen ZPP2). Bistvene kršitve zaradi njene narave ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Prvostopenjsko sodišče, ki je dokaz že neposredno izvajalo, bo manjkajoča odločilna dejstva ugotovilo lažje in hitreje. V kolikor bi jih ugotavljalo pritožbeno sodišče samo, bi bila kršena tudi pravica strank do pravnega sredstva.

16. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Ugotovi (in obrazloži) naj, ali in zakaj šteje dogovor z dne 6. 4. 2001 za (ne)obstoječ oz. (ne)veljaven.3 V kolikor bo zavzelo stališče, da je dogovor obstoječ in veljaven, naj presodi utemeljenost še odprtega dela tožbenega zahtevka glede 34.000.000,00 SIT. Pri tem naj upošteva (pravočasno) trditveno in dokazno podlago pravdnih strank in se opredeli do pravnorelevantnih trditev strank.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari posledično razveljavilo odločitev o stroških postopka in bo o stroških pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP).

1 Toženec zanika obstoj računa, dogovora, napisanega v bistroju na Alea obrazcu. Toženec te listine ni sestavil, niti zavestno podpisal. Tudi ni bilo nobene izročitve denarja. Tak račun nikoli ni bil evidentiran, na njem ni obračunan DDV in ima znesek v DEM, čeprav je bila takrat uradna valuta SIT. Toženčev s.p. je bil iz registra izbrisan slab mesec pozneje, dne 5. 5. 2001. Vsebina računa je v nasprotju s pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Toženec ni imel motiva za sestavo ali podpis take listine, saj poslovnega prostora nikoli ni imel v lasti. Pod številko tega računa ima toženec s št. 02/01 evidentirano drugo verodostojno listino za plačilo zneska 325.770,00 SIT. V tem obdobju je toženec tudi že izdajal tiskane račune in se ti obrazci niso več uporabljali. Tožnik se na ta račun ni skliceval niti v postopku pred sodiščem iz leta 2005 (I P 4072/2004). Toženec takrat ni razpolagal s poslovno dokumentacijo, na sedežu subjekta pa je imel bianco podpisan blok računov, s katerimi je upravljal tožnik, posledično pa ne more 100 % trditi, da podpis ni njegov. 2 Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi upoštevalo ZPP, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-E (velja od 14. 9. 2017), saj je bila sodba s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP). 3 Vsebinsko gre za enak napotek, ki je bil prvostopenjskemu sodišču že dan s strani pritožbenega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu I Cp 236/2017 z dne 4. 5. 2017 (tč. 14 obrazložitve).