Jedro

Upravnik je legitimiran v pravdi kot stranka le, če je zalagal stroške za solastnike. Sicer lahko solastnike zastopa po določbah 29. čl. SZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 11.9.1995, po katerem mora tožena stranka plačati obratovalne stroške v znesku 2.213,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišču je razlagala, da ni sklenila pogodbe s tožečo stranko in da meni, da nima pravice zahtevati stroškov. Pogodba je bila sklenjena 1.10.1992 in je tožba vložena pozno. Za plačilo zaostanka pa tožena stranka nima več dokazil. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Treba je pritrditi tožeči stranki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V ugovoru je dolžnik zatrjeval, da zaradi poteka časa, ki je "potekel od leta 1992", ne hrani več položnic, ki bi bila dokazilo o plačilu stroškov. Navajal je tudi, da je bilo v reviji Jana objavljeno mnenje Zveze potrošnikov, da je ta potrdila treba imeti leto dni, potem pa se lahko dokazila zavržejo. Spraševal se je naprej, zakaj terja tožeča stranka te stroške še le sedaj, to je v letu 1995. Trdil je tudi, da se ne spominja, kaj se je dogajalo leta 1995, oziroma da bi položnice prejel. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bila pogodba s tožečo stranko podpisana dne 30.9.1992, in da je do takrat bil upravljalec hišni svet. Ker tožena stranka v pritožbi smiselno ugovarja aktivno legitimacijo, je pritožbeno sodišče vpogledalo listine, na katere se sklicuje tožeča stranka, ko je podala predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Iz priloge A/1 izhaja, da gre za čas od 18.1.1992 do 22.6.1992, to je za čas, ko po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka ni imela pogodbe o upravljanju s solastniki hiše v ulici X v Ljubljani. Če bi tožeča stranka dokazala, da je za toženo stranko zalagala dobaviteljem stroške, bi lahko bila pravna podlaga tožbenemu zahtevku le obogatitev. Če pa trdi, da gre za pogodbo o upravljanju oziroma za njene pravice, ki jih ima upravnik po Stanovanjskem zakonu, pa v spisu za te obveznosti ni najti podlage. Po določbah 29. čl. Stanovanjskega zakona je namreč upravnik v mejah svojih pooblastil le zakoniti zastopnik solastnikov takrat morajo tožiti lastniki tistega, ki svojih obveznostih ni plačal. Le v primeru, če bi tožeča stranka dokazala, da je zalagala za toženca plačila dobaviteljem, bi bila aktivno legitimirana v tej pravdi.

Končno je treba še opozoriti, da je iz navedb iz ugovora (list. št. 5) mogoče sklepati, da tožena stranka smiselno ugovarja zastaranje.

Omenja, da je po mnenju zveze potrošnikov treba položnice hraniti eno leto, in da je čudi, da tožeča stranka zahteva ta znesek šele sedaj, iz česar se da smiselno sklepati, da ugovarja zastaranje.

Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o aktivni legitimaciji tožeče stranke in o ugovoru zastaranja, jo je bilo treba na podlagi 369. čl. ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali tožeča stranka utemeljuje svojo legitimacijo na zalaganju stroškov za toženo stranko in sicer v spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, oziroma na pogodbi ter odločil o ugovoru zastaranja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka teh stroškov ni priglasila.