Jedro

Tožnik v prošnji za BPP ni navedel, da prosi za BPP za revizijo zoper sodbo P 391/2008-II z dne 19. 3. 2008 (pač pa za revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012). Zato organ za BPP svoje odločitve ne bi mogel opirati na ugotovitev, da je rok za vložitev revizije zoper prej navedeno sodbo že (zdavnaj) potekel ter zaključevati, da tožnik zato nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku s tem pravnim sredstvom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2804/2012 z dne 10. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z dne 3. 10. 2012. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev revizije zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II z dne 8. 6. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012. Po vpogledu v zadevo P 391/2008-II je organ ugotovil, da je v tej zadevi sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, in da je bil postopek pravnomočno končan 15. 4. 2008, s sklepom z dne 8. 6. 2012 pa je sodišče zavrglo predlog za obnovo navedenega postopka, pritožbeno sodišče pa je s sklepom z dne 29. 8. 2012 zavrglo pritožbi zoper sklep z dne 8. 6. 2012, ki sta ju vložila predlagatelj obnove postopka in tožnik kot stranski intervenient. Organ za BPP je ugotovil, da vložitev revizije v navedenem pravdnem postopku ni več dopustna ter nima verjetnega izgleda za uspeh, saj je 30-dnevni zakonski rok za vložitev revizije, ki teče od pravnomočnosti sodbe, že zdavnaj potekel. Vložitev revizije zoper sklep sodišča z dne 29. 8. 2012 pa sploh ni dopustna. Ker tako ni izpolnjen zakonski pogoj iz prve alinee prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP. Prošnja tožnika za dodelitev BPP pa je neutemeljena, ker je petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka že potekel. Zato je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in kršitve materialnega prava, pa tudi zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi samovoljne in arbitrarne odločitve organa pa so kršene tudi določbe Ustave Republike Slovenije. Tožnik se ne strinja z razlogovanjem organa, da revizija v zvezi z obnovo pravdnega postopka ni dopustna, torej, da ni dopustna revizija zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II z dne 8. 6. 2012. Navaja, da je v pravnem pouku sklepa z dne 8. 6. 2012 navedeno, da stranka lahko pritožbo vloži sama. Pritožnik, ki vloži pritožbo v skladu z napačnim pravnim poukom, pa zaradi tega ne more trpeti negativnih pravnih posledic. Dolžnost sodišča, da v svoji odločbi navede pravni pouk, pa izhaja iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sta že ugotavljala, da je z zavrženjem pritožbe, ki je bila vložena v skladu s pravnim poukom, kršena pravica pritožnika do pravnega sredstva. Po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožba redno pravno sredstvo, ta zakon pa tudi ne določa, da stranka sama ne more vložiti pritožbe. Če pa stranka sama nima pravice vložiti pritožbe, bi moralo sodišče na to stranko v pravnem pouku opozoriti, in tudi na posledice, če pritožbe ne vloži po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje še na sklep Vrhovnega sodišča I Up 102/2010 z dne 19. 3. 2009. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi na podlagi spisnega gradiva odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP z dne 3. 10. 2012 v celoti ugodi oziroma podrejeno, naj sodišče zadevo vrne v ponovni postopek organu za BPP.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za vložitev revizije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012, s katerim je bila zavržena (med drugim) pritožba tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II z dne 8. 6. 2012, s katerim je bil zavržen predlog za obnovo postopka v navedeni pravdni zadevi, ki je bila pravnomočno končana s sodbo (na podlagi pripoznave) P 391/2008-II z dne 19. 3. 2008. Iz spisne dokumentacije izhaja, da tožnik v prošnji za BPP, kot iz te izhaja, ni navedel, da prosi za BPP za revizijo zoper sodbo P 391/2008-II z dne 19. 3. 2008 (pač pa za revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012). Zato organ za BPP svoje odločitve ne bi mogel opirati na ugotovitev, da je rok za vložitev revizije zoper prej navedeno sodbo že (zdavnaj) potekel ter zaključevati, da tožnik zato nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku s tem pravnim sredstvom.

Prav tako se sodišče ne strinja, da bi podlago za odločitev o prošnji za BPP mogla predstavljati ugotovitev, da je že potekel petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka (pravnomočno končanega s sodbo P 391/2008-II z dne 19. 3. 2008). Tožnik je namreč prosil za BPP za vložitev revizije zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012, in ne za vložitev predloga za obnovo postopka. Da naj bi bila navedena okoliščina (da je potekel objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka) pravno pomembna, in zakaj, tudi v zvezi s tožnikovo prošnjo za BPP za revizijo, pa organ za BPP v svoji odločbi tudi ni navedel in utemeljil. Sicer pa je organ svojo odločitev oprl tudi na zaključek, da tožnik (tudi) nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku z revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012, in sicer iz razloga, ker revizija zoper sklep o zavrženju pritožb v zvezi z obnovo pravdnega postopka (sploh) ni dopustna. Po presoji sodišča pa navedeno razlogovanje, ki mu nasprotuje tudi tožnik ter ga ocenjuje za arbitrarnega, ne more predstavljati podlage za zaključek organa za BPP, da gre za zadevo, v kateri tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, kar posledično izključuje dodelitev BPP (prva alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Utemeljeno namreč ni z navedbo nobene zakonske določbe. Ob tem pa je revizija zoper sklep urejena v določbah 384. člena ZPP. V prvem odstavku je določeno, da stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, pri čemer je revizija izključena v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek). V tretjem odstavku je (med drugim) določeno, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo. Katere od navedenih zakonskih določb kot podlage svojemu razlogovanju, da revizija zoper sklep o zavrženju pritožb zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo pravdnega postopka ni dopustna, organ za BPP v izpodbijani odločbi ni navedel. Kar ne kaže na to, da bi te določbe pri odločanju uporabil oziroma upošteval. Po presoji sodišča pa bi jih pri oceni, ali je zadeva očitno nerazumna (prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP), če jo je opiral na (ne)dopustnost revizije, moral. V izpodbijani odločbi pa tudi ni navedel drugih zakonskih določb, na katerih bi temeljilo njegovo navedeno razlogovanje (in posledično presoja, da tožnik za dodelitev BPP ne izpolnjuje pogoja iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP). To pa pomeni, da vseh razlogov za odločitev, kot to terjajo določbe prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP (ki se v postopku za dodelitev BPP uporabljajo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP), izpodbijana odločba ne vsebuje.

Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon ni bil pravilno uporabljen ter da niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi ugodilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem bo ta moral ponovno ugotavljati, ali tožnik za priznanje BPP za revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 391/2008-II z dne 8. 6. 2012, izpolnjuje pogoje, pri tem pa pri uporabi 24. člena ZBPP upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe določb ZPP o reviziji zoper sklep, ter v skladu s stališči sodišča glede postopka svojo odločitev tudi obrazložiti v skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP.

Na tožnikove navedbe, ki se nanašajo na obravnavo njegove pritožbe, o kateri je bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2210/2012 z dne 29. 8. 2012, in ki po njegovem mnenju ni bila pravno pravilna, ter ki naj bi utemeljevale verjetne izglede za njegov uspeh z revizijo, sodišče ne odgovarja, saj za odločitev, kot jo je sprejelo, niso pravno pomembne. Ker sodišče ni s sodbo samo odločilo o stvari, pa je tudi moglo odločiti brez predlagane glavne obravnave (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).