Jedro

Novejša sodna praksa sledi stališču pravne teorije, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto pravno in dejansko podlago, kadar vsi zahtevku izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste podlage pa zadošča ugotovitev, da so vsi uveljavljani zahtevki odškodninsko pravne narave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da Okrožno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode in v 2. točki izreka, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka (tožnik) po pooblaščencu in uvodoma uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je vložil pri naslovnem sodišču tožbo zaradi plačila 20.150,00 EUR in da je z modifikacijo tožbenega zahtevka zvišal zahtevek za pretrpljeno nepremoženjsko škodo iz zneska 19.500,00 EUR na znesek 20.001,00 EUR. S tem je, ne glede, da je sicer vtoževal v celoti 20.150,00 EUR, tudi po sami postavki nepremoženjske škode, vtoževal znesek 20.001,00 EUR. Želi, da se v zadevi razsoja na okrožnem sodišču, ker obstaja možnost, da bo primoran po poteku časa še povišati svoj tožbeni zahtevek, ker ni jasno, kaj se bo zgodilo z drugo polovico ledvice. V skladu z zakonskimi določili ZPP povišanje na okrajnem sodišču do pristojnosti okrožnega sodišča ne bi bilo smotrno. Ne glede na sodno prakso pa meni, da je vtoževal znesek 20.150,00 EUR, kar spada v pristojnost okrožnega sodišča, saj razbijanje tožbe po posameznih postavkah pomeni, da bi teoretično lahko vtoževal vsako postavko nepremoženjske in premoženjske škode posebej s svojo tožbo in bi to pripeljalo do absurda. Nesmiselno je, da umika tožbo in vlaga novo tožbo, za kar ima na razpolago sicer še dovolj časa. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in glede na modifikacijo tožbenega zahtevka izpodbijan sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožnik v tožbi uveljavlja dva zahtevka, saj zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, da znaša vrednost spornega predmeta oz. obeh zahtevkov skupaj 20.150,00 EUR, da zahtevka nimata iste dejanske in pravne podlage, da zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode ne presega vrednosti 20.000,00 EUR, da zahtevek za povrnitev premoženjske škode tudi ne presega 20.000,00 EUR. V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZPP se je izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah kot stvarno pristojnemu.

5. V zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta pri objektivni kumulaciji zahtevkov je v 41. členu ZPP določeno, da če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek).

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v sodni praksi, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (VSL I Cp 3232/2009, VSC 798/2013), bilo uveljavljeno stališče, da zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode nimata iste dejanske in pravne podlage. Vrednost spornega predmeta se je tako za posamezne nepremoženjske zahtevke (duševne bolečine, strah, telesne bolečine) seštevala, zahtevki za plačilo premoženjske škode pa so bili od tega ločeni (teorija drobljenja). To stališče pa je v novejši sodni praksi spremenjeno (prim. sklepe VSL II Cp 3281/2007 z dne 28. 6. 2007, VSL I Cp 2234/2015 z dne 12. 10. 2015, VSC I Cp 649/2015 z dne 10. 3. 2016), saj novejša sodna praksa sledi stališču pravne teorije, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste pravne podlage pa zadošča ugotovitev, da so vsi uveljavljeni zahtevki odškodninskopravne narave.(1)

7. Takšnemu novejšemu stališču prakse se kot racionalnejšemu in z vidika procesne ekonomije smotrnejšemu pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Razločevanje vrednosti zahtevkov pri tipičnih odškodninskih pravdah namreč pomeni, da se lahko odškodninskopravna zahtevka iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode obravnavata v ločenih postopkih, čeprav bi šlo v obeh primerih za isti škodni dogodek in bi bila sporna ista vprašanja glede temelja. Navedeno bi predstavljalo dodatne stroške strankam, sodiščem pa dodatno delo.

8. V konkretnem primeru tožnik v tožbi zatrjuje, da je zaradi strokovne napake zavarovanca tožene stranke utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ker sta tako oba zahtevka odškodninskopravne narave in gre za medsebojno povezana zahtevka, saj vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvirata iz istega škodnega dogodka, je glede na gornje izhodišče šteti, da gre pri obeh zahtevkih za isto dejansko in pravno podlago, zaradi česar se določa pristojnost po seštevku vrednosti vseh posameznih zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZPP je določeno, da so okrožna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR. Glede na seštevek vrednosti spornega predmeta 20.150,00 EUR je torej za sojenje v tej zadevi pristojno okrožno sodišče. V konkretnem primeru je to stališče še toliko bolj smotrno iz razloga, ker je tožeča stranka z vlogo z dne 16. 3. 2016 spremenila zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, tako da ga je zvišala na znesek 20.001,00 EUR, kar že samo zase utemeljuje stvarno pristojnost okrožnega sodišča. 9. Pritožbeno sodišče je ob povedanem utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 41. člen ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kar tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje pravilno očita. Zaradi napačne uporabe 41. člena ZPP je bilo zato potrebno izpodbijan sklep sodišča prve stopnje razveljaviti (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Op. št. (1): tako prof. dr. A. Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, dr. Jože Juhart, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 145, točka V.