Jedro

S pogodbo o poslovodenju ni bila dogovorjena odpravnina poslovodji za primer predčasne razrešitve, po zakonu samem pa ima pravico do odpravnine le, kolikor je bil razrešen brez utemeljenega razloga. Ker je bil tožnik predčasno razrešen iz utemeljenega razloga, ni ne zakonske ne pogodbene podlage za odpravnino.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. in 3. izreka tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,763.586,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 1999 do plačila, ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila." Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 863.813,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Tožnik je bil poslovodja (direktor) tožene stranke. Imenovan je bil s sklepom skupščine v letu 1997, stranki pa sta sklenili tudi pogodbo o poslovodenju. S sklepom Nadzornega sveta družbe je bil z 10. 4. 1999 predčasno razrešen s funkcije direktorja. S tožbo je zahteval plačilo deleža pri dobičku za leto 1998, ki bi mu šel po pogodbi in odpravnino zaradi predčasne razrešitve. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) presodilo, da niso bili podani utemeljeni razlogi za odpoklic tožnika, zato mu odpravnina pripada. O višini je odločilo na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, ki je v času odpoklica določal odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače. Do te višine je zato zahtevku ugodilo, višji zahtevek iz tega naslova (do zahtevanih 24 povprečnih plač) in zahtevek za izplačilo dobička pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožne stranke zoper ugodilni del zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo tožnika zoper zavrnitev zahtevka za izplačilo dobička, zoper zavrnitev višjega zahtevka iz naslova odpravnine pa se tožnik ni pritožil. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje sploh ni presodilo navedb pritožbe in ni navedlo razlogov za svojo odločitev, le pavšalno se je sklicevalo na domnevno pravilno ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno prvostopnega sodišča ter pravilno uporabo materialnega prava. Taka odločba je v nasprotju s prvim odstavkom 360. člena ZPP in pomeni tudi strinjanje z zaključki prvostopnega sodišča ter njegovimi razlogi, ki so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Razlogi za razrešitev, ki so navedeni v skupščinskem sklepu, so utemeljeni razlogi za razrešitev in na tako dejansko stanje sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Direktor je imel na skupščini možnost zanikati očitke, pa jih ni zanikal ali pa ni bil prepričljiv in zato je skupščina sprejela sklep, da se mu izreče nezaupnica iz točno navedenih razlogov. Zmotna pa je tudi odločitev o odpravnini v višini šestih plač. ZGD je določal, da direktorju v primeru predčasne razrešitve pripada največ, ne pa najmanj šest plač. Tožnik je bil imenovan za štiri leta, razrešen pa je bil na polovici mandata. Tožniku odpravnina ne gre niti po pogodbi o poslovodstvu, ki mu ob predčasni razrešitvi zagotavlja le razporeditev na drugo delovno mesto, kar mu je bilo tudi zagotovljeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh dejstvih, ki jih šteje za odločilna in jo je mogoče preizkusiti, navedbe o odločilnih dejstvih pa tudi niso v nasprotju z listinami v spisu.

Vendar je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo že pri tem, katero materialno pravo je glede na postavljeni tožbeni zahtevek treba uporabiti in posledično, katera dejstva so odločilna za presojo pravilnosti njegove uporabe.

Tožnik je s tožbo, vloženo 9. 10. 1999, zahteval plačilo odpravnine v višini 24-kratnika njegove zadnje mesečne plače po drugem odstavku 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 39/93 in nasl. - ZGD), ker naj bi bilo iz neobrazloženega sklepa o razrešitvi razvidno, da je bil razrešen brez utemeljenega razloga. Že na prvi pogled temelji tak zahtevek na dveh pravno zmotnih trditvah. Sklicuje se na določbe ZGD o odpoklicu članov in predsednika uprave delniške družbe, tožena stranka pa je nesporno družba z omejeno odgovornostjo. Poleg tega spregleda spremembe ZGD, s katerimi je bila zakonsko določena najvišja odpravnina s 14. 3. 1998 znižana s 24-kratne na 6-kratno povprečno mesečno plačo. Tožnik je bil poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, imenovala ga je skupščina družbe v letu 1997 in očitno je takrat tudi podpisal s predsednikom skupščine pogodbo o poslovodenju (pogodba brez datuma, priloga A1). V 16. členu navedene pogodbe so našteti tudi razlogi oziroma primeri, v katerih se pogodba razdre, v 9. členu pa nekatere pravice poslovodje v primeru predčasne razrešitve.

ZGD v tretjem odstavku 449. člena določa, da lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče poslovodjo. Če ga odpokliče brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino. Poslovodja ima pravico do odpravnine na podlagi zakona, tudi če ni še posebej dogovorjena s pogodbo ali določena v aktih družbe. Pomembno je le, da gre za odpoklic brez utemeljenega razloga. Teh razlogov zakon ne določa (tako kot na primer v prvem - sedaj drugem - odstavku 250. člena za delniško družbo), ni pa ovire, da jih določi družbena pogodba (peti odstavek 409. člena ZGD) in/ali pogodba med družbo in poslovodjo.

V pogodbi o poslovodenju je v 16. členu navedenih oziroma pogodbeno dogovorjenih devet razlogov, zaradi katerih se pogodba razdre.

Katerikoli od njih pomeni samostojen in utemeljen razlog za razrešitev poslovodje. Eden od razlogov je tudi, če družbeniki izgubijo zaupanje v poslovodjo. Iz zapisnika seje skupščine z dne 10. 4. 1999 izhaja, da so družbeniki tožniku izrekli nezaupnico in naložili nadzornemu svetu da ga razreši ter razdre pogodbo o poslovodenju. Tu je treba upoštevati še spremembe družbene pogodbe glede pristojnosti za imenovanje in razrešitev poslovodje. Tožnika je imenovala skupščina 10. 5. 1997 na podlagi 21. člena družbene pogodbe (priloga B12). Dne 18. 12. 1997 pa so družbeniki sprejeli "prečiščeno besedilo" družbene pogodbe (priloga B15), po kateri je za imenovanje - in torej tudi za razrešitev - pristojen nadzorni svet (člen 4. družbene pogodbe). Taka ureditev je v skladu z ZGD, ki v četrtem odstavku 449. člena (ves čas enako) določa, da v primerih, ko ima družba z omejeno odgovornostjo nadzorni svet, odpokliče poslovodjo ta svet (in ne skupščina, kot v drugih primerih po tretjem odstavku 449. člena).

Družbeniki so na skupščine dne 10. 4. 1999 sprejeli nezaupnico direktorju iz izrecno navedenih razlogov. Tožnik veljavnosti in zakonitosti tega sklepa (in s tem neutemeljenosti razlogov za nezaupnico) ni ugovarjal ne kot družbenik in ne kot poslovodja.

Nadzorni svet, ki je bil pristojen za odpoklic poslovodje, je s sklepom z dne 10. 4. 1999 tožnika predčasno razrešil in razdrl pogodbo o poslovodenju. Nadzorni svet je bil pri tem vezan oziroma je moral upoštevati dvoje. Na eni strani sklep skupščine, s katerim so družbeniki izrekli nezaupnico tožniku kot poslovodji, in na drugi strani določbo pogodbe o poslovodenju, da se pogodba razdre, če družbeniki izgubijo zaupanje v poslovodjo. To pa pomeni, da je obstajal najmanj eden od razlogov, dogovorjenih kot utemeljen razlog za (predčasno) razrešitev.

S pogodbo o poslovodenju ni bila dogovorjena odpravnina poslovodji za primer predčasne razrešitve, po zakonu samem pa ima pravico do odpravnine le, kolikor je bil razrešen brez utemeljenega razloga. Ker je bil tožnik predčasno razrešen iz utemeljenega razloga, ni ne zakonske ne pogodbene podlage za odpravnino. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. in 3. izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v celoti stroškovno zavrne.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo priglašene in deloma že odmerjene stroške tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, ter stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Slednje je, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ki je bila za toženo stranko še sporna v postopku s pravnimi sredstvi, odmerilo na podlagi tar. št. 15 v zvezi s tar. št. 18 veljavne Odvetniške tarife ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT.