Jedro

Glede na trditveno podlago je sodišče pravilno štelo, da je tožnik primarno zasledoval zadoščenje za poseg v njegovo pravico do časti in dobrega imena z objavo resničnih dejstev v časopisu, ki je objavil članek z neresnično in zanj bolečo vsebino. Z objavo sodbe je bilo zadoščeno njegovi želji po seznanitvi javnosti, da je soglasje za gradnjo pridobil legitimno. Nedenarna sankcija zaradi kršitve osebnostnih pravic predstavlja - upoštevaje kršitev in njene posledice ter tožnikovo trditveno podlago - temeljni način satisfakcije in pomembno prispeva k javni povrnitvi brezmadežnosti tožnikovega ugleda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV., V., VI. in VII. točki izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in prvemu tožencu naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Obenem mu je bila naložena tudi objava sodbe (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine je bil zavrnjen (IV. točka izreka), prvemu tožencu pa je bilo naloženo, da tožniku povrne 80,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožnik pa je dolžan drugi toženki povrniti 438,58 EUR pravdnih stroškov (VI. točka izreka), tretjemu tožencu pa 447,09 EUR pravdnih stroškov (VII. točka izreka), obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II., IV., V., VI. in VII. točko izreka vlaga pritožbo tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodbo izpodbija glede višine odškodnine ter separatno odmerjenih stroškov zaradi umika tožbe zoper urednico in pomočnika urednice. Opozarja, da je odškodnina glede na obstoječo sodno prakso in dokazana nelagodja, ki jih je trpel več kot leto dni, prenizko določena. Utrpel je hude duševne bolečine, njegovo psihično ravnovesje je bilo porušeno, saj je bil vse do tega dogodka ugledna in zaupanja vredna oseba, ki si ni tlakovala poti in uspehov z vezami in poznanstvi, ampak z znanjem in ugledom. Prizadet je bil njegov ugled profesorja in bivšega dekana Fakultete za policijske vede. Izpostavlja izpovedbo priče A. A. o toženčevem zavedanju pomena uporabljenih in nepreverjenih trditev v spornem članku, ki izkazujejo zaničevalni namen. Njegova čast je bila še bolj prizadeta, ker je bil stigmatiziran kot bivši dekan - črnograditelj, čeprav je bilo tožencu dobro znano, da ima gradbeno dovoljenje. V danem primeru ne gre za neskrbno ravnanje pri popravi članka, ampak za namerno negativno tendenciozno stigmatizacijo tožnika kot bivšega dekana na prvi strani časnika X. Pomočnik urednice se mu je opravičil zgolj po elektronski pošti, ni pa hotel objaviti opravičila v časniku in s tem zmanjšati storjene škode. Prav ta opustitev javnega obvestila o pomoti takoj po objavi članka je pri tožniku povzročila dalj časa trajajočo prizadetost, šokiranost, nemoč, nespečnost, kar utemeljuje z odškodnino v višini najmanj 12-ih povprečnih plač, ne pa le ene povprečne bruto plače. Izpodbija tudi odločitev glede priznanih stroškov postopka. Poudarja, da umik tožbe zoper dva sospornika ni vplival na višino tožbenega zahtevka, ker so bili toženi nerazdelno. To bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati, pri tem pa pojasnjuje tudi metodologijo izračuna stroškov in poudarja, da je upravičen do povračila 659,18 EUR, ne pa 80,78 EUR, kot je nepravilno izračunalo sodišče. 3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo podal ugovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je nesporno, da so navedbe v članku prvega toženca o tem, da je tožnikova hiša črna gradnja, napačne. Do takšne navedbe pa je prišlo zaradi posega urednika v članek novinarja. Nesporno je, da je prvi toženec objavil neresnične trditve, zato je bila tožniku zaradi posega v čast in dobro ime priznana odškodnina v znesku 1.500,00 EUR, prvemu tožencu pa je bila poleg plačila odškodnine naložena tudi objava prvostopenjske sodbe.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da so neresnične navedbe v zvezi s tožnikovo črno gradnjo tudi objektivno žaljive; pri tožniku pa so povzročile intenzivno prizadetost tako na čustveni kot racionalni ravni. Kljub temu pa pritožbena zavzemanja za višjo odškodnino, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, niso utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje zaničevalnega namena prvega toženca ni izrecno ugotovilo. Do takšnega zapisa je prišlo zaradi uredniške obdelave nerazumljivega in nejasnega članka, ki ga je pripravil novinar B. B. Sodišče je ugotovilo, da urednik ni ravnal skladno s pravili novinarske stroke, opredeljenimi v kodeksu novinarskega dela; ni pa ugotovilo, za kar se zavzema pritožba, zaničevalnega namena.

8. Razlogovanju prvega sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Prvo sodišče je tožniku na prvi pogled resda prisodilo razmeroma nizko denarno odškodnino (1.500,00 EUR) v primerjavi z ostalimi tovrstnimi odškodninami, ki se gibajo v razponu petih do sedmih neto povprečnih plač na zaposlenega v RS. Vendar pa je svojo odločitev prepričljivo argumentiralo. Pri odmeri višine denarne odškodnine je upoštevalo dejstvo, da je tožnik kmalu po objavi zapustil Slovenijo in odšel v D., kamor novica ni segla, ter da je v časopisu X, v rubriki ..., lahko objavil svoje videnje spornih dejstev, ta njegov zapis pa je bil napovedan na prvi strani časopisa. Poleg tega se je namestnik odgovorne urednice tožniku opravičil po elektronski pošti zaradi objave neresničnega dejstva. Posebna teža - na to je opozorilo že prvo sodišče - pa je v tem, da je bila prvemu tožencu naložena objava celotne prvostopenjske sodbe. To svojo obveznost je prvi toženec tudi že izpolnil. Glede na trditveno podlago je prvo sodišče pravilno štelo, da je tožnik primarno zasledoval zadoščenje za poseg v njegovo pravico do časti in dobrega imena z objavo resničnih dejstev v časopisu, ki je objavil članek z neresnično in zanj bolečo vsebino. Z objavo sodbe je bilo zadoščeno njegovi želji po seznanitvi javnosti, da je soglasje za gradnjo pridobil legitimno. Nedenarna sankcija zaradi kršitve osebnostnih pravic predstavlja - upoštevaje kršitev in njene posledice ter tožnikovo trditveno podlago - temeljni način satisfakcije in pomembno prispeva k javni povrnitvi brezmadežnosti tožnikovega ugleda. Zato je pravila odločitev o prisoji nekoliko nižje odškodnine, kot je bila priznana v primerih, izpostavljenih v 38. točki obrazložitve. Svojo odločitev je prvo sodišče argumentiralo logično in življenjsko prepričljivo ter v okviru trditvene podlage pravdnih strank, zato so pritožbeni očitki, naslovljeni na višino odškodnine, neutemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi prvega sodišča o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ne sprejema metodologije izračuna, za katero se zavzema pritožba, saj v njej ni upoštevano dejstvo, da je tožnik tožbo zoper drugo toženko in tretjega toženca umaknil, kar pa narekuje uporabo določbe 158. člena ZPP. Prvo sodišče je stroške obširno obrazložilo v točkah 42 do 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega pa je pri odmeri upoštevalo tudi uspeh strank v postopku, skladno z določbo 154. člena ZPP, in po medsebojnem pobotanju stroškov tožnika in prvega toženca odločilo, da slednji dolguje tožniku še 80,78 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato se o njih ni odločalo. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato stroške, ki jih je v zvezi z njim imel prvi toženec, nosi sam (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).