Jedro

Za motilnost dejanja se ne zahteva volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti. V posestnih sporih pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa toženi stranki S. L., B. G., S. J. in E. J. v bodoče prepovedalo postavljati kamenje in parkirati osebne avtomobile ali druga motorna vozila ali postavljati kakršnekoli druge ovire na dovozno in dostopno pot, ki v zaselku B. vodi od glavne ceste iz smeri K. - S. levo in poteka po parc.št. 2430/2 in 602/2 k.o. S. ter dalje do parcele št. 597/2 k.o. S. in kopati na ter ob dovozni poti obcestne jarke, luknje ali storiti karkoli drugega in s tem ali kakorkoli drugače onemogočiti ali oteževati tožeči stranki dostop in dovoz z osebnim avtomobilom oziroma kombijem po predmetni poti do njene nepremičnine na parc.št. 597/2 k.o. S.. V drugem odstavku izreka sklepa je sodišče prve stopnje v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, hkrati pa je v tretjem odstavku izreka sklepa toženi stranki naložilo, da je dolžna nerazdelno tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 178.910,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje.

Zoper prvi in treti odstavek izrekla sklepa se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in predlaga, da se sklep spremeni in tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da izpodbijani sklep ni bil izdan v zakonitem roku, saj je od zaključka glavne obravnave do izdaje sklepa, preteklo več kot šest mesecev in je zato dejansko stanje, na katerem gradi izpodbijani sklep, napačno ugotovljeno. V izpodbijanem sklepu je napačno ugotovljeno, da pripeta prikolica na kombi vozilo, ki sta ga kritičnega dne vozila sinova tožeče stranke in zaradi katerega je prišlo do spornega dogodka, ne predstavlja pravno upoštevne spremembe, saj napadeni sklep ne pove, na katerem predpisu gradi tako zmotno prepričanje. Glede na obseg upravičenj do posesti tožeče stranke iz pravde opr.št. P 366/99 in načela, da se služnosti izvršuje civiliter ter z najmanjšo obremenitvijo, in ne v širitev, temveč v skrčitev, je vožnja sinov tožeče stranke s prikolico po zemljišču tožene stranke, prekoračitev upravičenj, ki jih ima tožeča stranka iz odločbe P 366/99. Zato je dovoljena samopomoč, ki se jo je poslužil drugotoženec. Pri tem ni pomembna širina prikolice, temveč teža prikolice, ki obremenjuje zemljišče tožene stranke. Povsem zgrešeno je ugotovljeno tudi, da je podana odgovornost prvega, tretjega in četrtegatoženca za ravnanje drugotoženca, ker se do drugotoženčevega ravnanja niso ogradili. Bistveno za presojo ali gre za motilno ravnanje je v učinkih, ki jih ravnanje, zatrjevano kot motilno, doseže. Zgolj strinjanje, tiha solidarnost, brez aktivnega ravnanja, samo po sebi ni izvršilno motilno dejanje, ker ne spreminja dejanskega stanja v smeri preprečitve nekega upravičenja. Ne za prvotoženca, ne za tretjega in četrtegatoženca ni ugotovljeno, da bi aktivno preprečevali tožeči stranki vožnjo s kombijem in prikolico kritičnega dne. Zgrešena je tudi ugotovitev o aktivni legitimaciji tožnikov, saj tožnika nista bila motena. Do spora je prišlo med sinovoma tožnikov in drugotožencem, ko sta sinova tožnikov napadla in fizično obračunala z drugotožencem. Nudenje posestne zaščite tožeči stranki, ko je v pravdi opr.št. P 236/01 ugotovljena protipravnost tožnikove uporabe zemljišča tožene stranke za dostopno pot, pomeni kršitev temeljne človekove pravice do lastnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje nedopustno dolgo odlašalo z izdajo pisnega sklepa potem, ko je bila glavna obravnavava že zaključena, vendar pa ta kršitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, kajti v sporih zaradi motenja posesti se ugotavlja le ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnica stvari, ali je bila posest res motena, ali je tožena stranka tista, ki je posest motila ter ali je bilo motenje posesti samovoljno in protipravno. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je imela pred nastalim motenjem sporno pot v posesti ter da je bila njena posest motena zaradi dejanj tožene stranke.

Pritožbena izvajanja, da tožeča stranka ni imela posesti sporne poti tako, da bi po njej vozila kombi s prikolico, in je zato dejanje drugotoženca dopustna samopomoč, so brezpredmetna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč vožnja po sporni poti s kombijem s pripeto prikolico ne presega posesti v obsegu, ki med strankama ni sporna, to je vožnja z osebnim avtomobilom, kombijem ali drugim motornim vozilom, ampak je zajeta v takem načinu izvajanja posesti. Poleg tega pa je tožena stranka z motilnimi dejanji tožeči stranki onemogočila izvajanje posesti tudi v obsegu, ki je med pravdnima strankama nesporen, saj tožeča stranka zaradi motilnih dejanj po sporni poti ni mogla voziti niti z osebnim avtomobilom, niti s kombijem ali drugim motornim vozilom.

Ob pravilno ugotovljenem relevantnem dejstvu, da je tožeča stranka imela posest po sporni poti, ki vodi čez parceli v lasti prvega in tretjega toženca, tožena stranka ne more uspeti s trditvijo, da tožeča stranka, ki poleg svojih sinov, zaradi motilnih dejanj tožene stranke, prav tako ni mogla peljati po sporni poti, ni aktivno legitimirana v tej pravdi, pa čeprav je tožena stranka storila motilno dejanje potem, ko je prišlo do spora s sinom tožeče stranke in je bil sin tožeče stranke tisti, ki je po motilnem dejanju prvi pripeljal po sporni poti. V pravdi zaradi motenja posesti je namreč legitimiran vsak posestnik, katerega posest je motena, zaradi česar po 33. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sodišče v takem primeru vsakemu posestniku (razen izjeme po 2. in 3. odst. 33. člena SPZ) nudi posestno varstvo. Da je tožena stranka z motilnim dejanjem pot zaprla sinu tožeče stranke, je zato pravno nepomembno in nima nobenega vpliva na upravičenje tožeče stranke do posestnega varstva. Za motilnost dejanja se namreč ne zahteva naklep motilca, torej volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti, pač pa zadostuje, da je posest enega od (so)posestnikov dejansko objektivno motena oziroma mu odvzeta zaradi zavestnega posega motilca (tudi) v to posest, pa četudi je morebiti motilec želel motiti (le) drugega soposestnika.

Prav tako se neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pasivno legitimacijo prvega, tretjega in četrtotoženega. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritožniki pa tej ugotovitvi niti ne nasprotujejo, je drugotoženec storil obravnavana motilna dejanja tudi v njihovo korist. Čeprav ostali toženci niso aktivno sodelovali pri motilnem dejanju drugotoženca, pa se le ti od dejanj drugotoženca očitno niso ogradili. V posestnih sporih pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje.

Ker odločba sodišča prve stopnje v pravdni zadevi opr.št. P 236/01, v času odločanja sodišča prve stopnje, še ni bila pravnomočna, je sodišče pri odločanju v obravnavani zadevi ni moglo upoštevati. To bi lahko storilo samo v primeru, če bi bila odločba v zadevi opr.št. P 236/01, v času odločanja sodišča prve stopnje, že pravnomočna.

Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo tudi nobene pomanjkljivosti postopka, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala pritožnica kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka(prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).