Jedro

Tožnik bi bil upravičen do zahtevanega negatornega pravnega varstva le, če bi sporno ravnanje tožencev predstavljalo dejansko oviro za izvrševanje tožnikove solastninske pravice, tega pa tožnik ni dokazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da morata toženca na nepremičnini parc. št. ... k. o. X vzpostaviti prejšnje stanje, tako da odstranita cev, s katero sta povezani obe greznici, ki sta postavljeni na severni strani pred stanovanjsko hišo ..., ..., in ponovno uredita odtok iz svoje greznice v ponikalnico, nadalje, da odstranita z dovozne poti nadstrešek z obema betonskima ploščama, na katerih stojita nosilca ter še, da odstranita asfalt z dovozne poti in znižata dovozno pot in parkirni prostor tožnika za 20 cm na prvotno višino. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencema povrniti 632,85 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Vztraja, da gre v resnici za tri greznice in da toženca ne bi smela narediti povezave med drugo in tretjo greznico, pač pa urediti odtok v ponikalnico. Tožnik ima zato več stroškov s čiščenjem greznic. To je zdaj potrebno vsako leto, prej pa je zadoščalo čiščenje na tri leta. Ko sta toženca po sodni poravnavi z dne 27. 9. 2007 pridobila pravico do uporabe dela zemljišča za parkiranje vozila do razdružitve solastnine, ni bilo dogovorjeno, da smeta ta del zemljišča pokriti z nadstreškom. Če bi tožnik vedel, da bosta to storila, bi zahteval, da se prepoved vpiše v sodno poravnavo. Nadstrešek sta postavila brez tožnikovega soglasja. Toženca sedaj posedujeta ta del zemljišča, ki ga tožnik zahteva zase v nepravdnem postopku razdružitve solastnine, zato bi lahko prišlo do zapletov. Zaradi spornega nadstreška se je zemljišče zožalo, kar tožnika ovira pri izvrševanju njegove solastninske pravice, saj zdaj tam ne more kositi, niti posaditi jablan ali sliv. Tožnik se ni strinjal z asfaltiranjem dovozne poti, niti z nastalo višinsko razliko. Tega tožencem ni dovolil, zato gre za njuno samovoljo. Tudi ni res, da uporaba tožnikovega parkirnega prostora ni otežena. Toženca mu jo onemogočata tudi s parkiranjem svojega vozila. Ker je sodišče zavrnilo predlagani dokaz z ogledom na kraju samem, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ostal v pritožbi povsem neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih procesnih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Čeprav je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz z ogledom, je bilo dejansko stanje pravilno in celovito ugotovljeno. O vseh bistvenih okoliščinah v zvezi z zatrjevanim vznemirjanjem tožnikove solastninske pravice se je lahko prepričalo z zaslišanjem pravdnih strank, zlasti pa na podlagi predloženih fotografij, ki prikazujejo razmere na kraju samem. Ogled tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, za povrh pa tožnik v pritožbi ni pojasnil, katero odločilno dejstvo bi lahko sodišče z ogledom ugotovilo drugače, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev izbralo ustrezno materialnopravno podlago. Tožnik bi bil po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi s 100. členom SPZ upravičen do zahtevanega negatornega pravnega varstva le, če bi sporno ravnanje tožencev predstavljalo dejansko oviro za izvrševanje tožnikove solastninske pravice, tega pa tožnik ni dokazal. 8. Pri sporni povezavi med greznicama je šlo za vzdrževalna dela, zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da s tem ni prišlo do znatne spremembe dotedanjega načina souporabe greznic, četudi jih je zdaj treba prazniti pogosteje (enkrat letno) kot prej. Po 68. členu SPZ krijejo bremena skupne stvari solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih idealnih deležev. Če zdaj toženca morebiti povzročata nesorazmerno več odplak in s tem višje stroške za uporabo greznic, pa ima tožnik na voljo ustrezen povračilni zahtevek.

9. Tudi glede spornega nadstreška je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne onemogoča ali otežuje tožnikove souporabe nepremičnine. Ker ne gre za vznemirjanje tožnikove solastninske pravice, poleg tega pa postavitev nadstreška, kot tožnik sam ugotavlja, s sodno poravnavo ni bila prepovedana, tožnik ne more zahtevati odstranitve nadstreška, kar mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožnikova bojazen, da bo zato prikrajšan v nepravdnem postopku razdružitve solastne nepremičnine, je odveč. Sodišče namreč opravi delitev na način, kot ga določa 70. člen SPZ. Nobene ovire ni, da tožnik v nepravdnem postopku opozori na domnevno samovoljo tožencev, če sicer izkazuje upravičen interes za dodelitev prav tistega dela solastne nepremičnine, kjer je zdaj sporni nadstrešek. Njegova trditev, da zaradi nadstreška ne more saditi sadnega drevja in kositi, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi po prvem odstavku 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnik namreč v pritožbi ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

10. Asfaltiranje dovozne poti in ureditev parkirišča z robniki je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot izboljšavo solastne nepremičnine, ki ne predstavlja ovire pri izvrševanju tožnikove solastninske pravice. Pritožbeno nasprotovanje tej ugotovitvi izpodbijane sodbe ni prepričljivo, ob dejstvu, da je višinska razlika neznatna (5 do 6 cm), tožnikov avtomobil pa ni v voznem stanju in ga tožnik že dalj časa ne uporablja. Tožnik brez potrebe vztraja tudi pri očitku, da ga toženca motita s parkiranjem svojega vozila, saj tega domnevnega vznemirjanja solastninske pravice tožnik ni zajel v tožbenem predlogu.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen.