Jedro

Če je stranka v pritožbenem postopku predložila carinskemu organu izvirno carinsko listino tujega carinskega organa kot dokaz za uvoz določenega blaga v drugo državo (čez Slovenijo je šlo to blago v tranzitu), pa jo ta organ ni presodil oz. se ni o njej izjasnil, je podana bistvena kršitev določb ZUP o dokazovanju.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 16.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila odločbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 23.3.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavezal tožečo stranko k plačilu carine in drugih uvoznih davščin v znesku 299.547,00 SIT za blago (707 tovorkov oziroma 17.675 kg zmrznjenega sadja), ki je bilo z enotno carinsko listino z dne 17.12.1992 odhodne carinarnice napoteno namembni carinarnici, z rokom (zadnjim dnem) predaje do 20.12.1992, kamor ni bilo prijavljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ ravnal pravilno in da njegova odločitev temelji na zakonu, ko je izdal prvostopno odločbo in tožečo stranko zavezal k plačilu carine in drugih uvoznih davščin za nepredano blago po enotni carinski listini in se pri tem skliceval na določbe 249. člena carinskega zakona (CZ). V enotni carinski listini je kot glavni carinski zavezanec vpisana tožeča stranka. Tako je tožeča stranka prevzela obveznost, da bo plačala vse uvozne davščine, če blaga prevoznik ne bo predal namembni carinarnici. Glede na to, da blago dejansko ni bilo predano, je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca. Presodila je tudi navedbe tožeče stranka v pritožbi proti prvostopni odločbi. Zato je pozvala tožečo stranko, da dostavi potrdilo o izstopu iz Slovenije, ali potrdilo, da je blago prijavljeno v sosednji državi. Tožeča stranka je dostavila izvirno carinsko listino, iz katere je razvidno, da je bilo dne 2.2.1993 navedeno blago prijavljeno carinarnici na Nizozemskem. Ta listina pa, po njenem mnenju, ni prepričljiv dokaz, da je navedeno blago, prenapoteno dne 17.12.1992 iz vhodne carinske izpostave preko namembne carinske izpostave izstopilo iz Slovenije. Iz te listine je le razvidno, da je bilo čez en mesec in pol prijavljeno enako blago nizozemski carinarnici. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za tranzit blaga, kar CZ ureja v določbah 191. člena do 203. člena. Blago v tranzitu je pod carinskim nadzorstvom. Vhodna carinarnica je po pregledu prevoznega sredstva in blaga poslala blago prevzemni carinarnici in določila rok, v katerem je bilo treba blago prijaviti. Blago bi moral prevoznik prijaviti do 20.12.1992 prevzemni Carinski izpostavi, kar pa ni storil. Zato tudi carinarnica ni mogla izdati potrdila, ki je predvideno v 202. členu CZ. Le takšno potrdilo namembni carinarnici je dokazilo, da je blago izstopilo iz države. Zato po njenem mnenju ni mogoče upoštevati enotne carinske listine, iz katere se ne more ugotoviti, da je bilo isto blago prijavljeno nizozemski carinarnici, kot posrednega dokaza, da je bilo blago odpeljano iz države. Zato je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti citirani prvostopni odločbi na podlagi določb 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da navedeno blago ni bilo predano namembni carinarnici, kar je razvidno iz odgovora na urgenco vhodne carinarnice. Res ni toženi stranki dostavila potrdila o izstopu blaga iz Slovenije, toda, dostavila je izvirno carinsko deklaracijo iz države uvoznice, in sicer carinsko listino, iz katere je razvidno, da je bilo dne 2.2.1993 navedeno blago prijavljeno državi uvoznici in sicer carinarnici na Nizozemskem. Ta listina je po njenem mnenju zanesljiv dokaz, da je 707 tovorkov zmrznjenega sadja, prenapotenih dne 17.12.1992 iz vhodne carinske izpostave namembni carinski izpostavi, izstopilo iz Slovenije. Iz te listine je razvidno, da je bilo enako blago, sicer z zakasnitvijo za mesec in pol prijavljeno nizozemski carinarnici. Da gre za isto blago, izhaja iz navedene nizozemske carinske listine, saj gre za 707 tovorkov zmrznjenega sadja v količini 17.675 kg. Zaradi razbremenitve obveznosti iz garancijske izjave jo je tožena stranka z dopisom z dne 24.1.1994 pozvala, naj predloži izvirno carinsko listino iz države uvoznice. To je tudi storila in je tako razbremenjena obveznosti iz garancijske izjave. Da je prišlo do časovnega zamika, so razlogi lahko različni. Ker ne gre za pokvarljivo blago, je voznik blago iz različnih vzrokov uskladiščil v enem ali različnih carinskih skladiščih. Ostane pa dejstvo, da je blago nedvomno prispelo v drugo državo, kar izhaja iz izvirne carinske listine države uvoznice. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter še dodaja: Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ. Navedeni predpis nalaga uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če je ugotovljeno, da je bilo carinsko blago dano v prost promet pred izvršenim carinskim postopkom in plačilom carine in drugih uvoznih davščin. V konkretnem primeru so bile za tranzitno blago, ki ni bilo prijavljeno izhodni carinarnici, obračunane uvozne dajatve glavnemu zavezancu iz enotne carinske listine. Tožeča stranka se je v rubriko 50 v enotno carinsko listino vpisala kot glavna zavezanka. Pri tem se je morala zavedati vseh posledic, ki nastanejo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici. Nesporno pa je ugotovljeno, da blago ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, kar je razvidno iz upravnih spisov. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po 58. členu CZ (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90 - prečiščeno besedilo) vodijo carinski organi upravni postopek in izdajo odločbe po določbah ZUP, če ni v CZ drugače določeno. V CZ glede postopka dokazovanja ni določeno drugače, kot je to določeno v ZUP. Zato se morajo carinski organi v postopku dokazovanja držati določb 7. člena (načelo materialne resnice), 9. člena (presoja dokazov) in splošnih določb o dokazovanju (členi 159. do vključno 163.) ter o listinah (členi 164. do vključno 170.) ZUP.

Tožena stranka je dne 24.1. in 11.4.1994 pozvala tožečo stranko, kar izhaja iz upravnih spisov, naj ji predloži izvirno carinsko listino, iz katere bo nedvoumno razvidno, da je navedeno blago prispelo v drugo državo (Nizozemsko). Tožeča stranka je to storila in dne 3.5.1994 je tožena stranka tako listino prejela, kar ugotavlja tudi sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sicer to listino presodila v dokaznem postopku in jo je štela za posreden dokaz o izstopu navedenega blaga iz Slovenije in pri tem navajala, da je neposreden dokaz, da je blago izstopilo iz države, le potrdilo po 202. členu CZ. Po presoji sodišča pa taka dokazna ocena, ki le pavšalno, izhajajoč samo iz datuma prijave blaga tuji carinarnici, odreka navedeni listini dokazno moč, ni dovolj. Iz poročila namembne carinske izpostave prvostopnemu organu (vhodni carinarnici) z dne 26.7.1993 namreč izhaja, da navedeno blago v teži 17.675 kg niti ni moglo prestopiti meje preko mejnega prehoda na območju te carinske izpostave, preko katerega lahko prevažajo le tovornjaki s težo do 7.500 kg. Vsak izvedeni dokaz je namreč podvržen presoji upravnega organa in pri vsakem izvedenem dokazu se mora organ podrobno izjasniti v odločbi. Ker v tem primeru tožena stranka navedene izvirne listine nizozemskega carinskega organa ni presodila v navedenem smislu (zaradi nezmožnosti prehoda blaga preko navedenega mejnega prehoda), gre za bistveno kršitev določb ZUP o dokazovanju (7., 9., 159., 164. člen in 3. odstavek 170. člena).

V ponovnem postopku bo tožena stranka odločila o pritožbi tožeče stranke proti prvostopni odločbi na podlagi določb 242. člena ZUP in izvedla dokazno oceno izvirne listine nizozemskega organa v navedenem smislu.

Kršena so bila torej pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS ter CZ je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).