Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 4.018.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.800 SIT od 28.4.1995 dalje do plačila, od zneska 3.980.000 SIT pa od 19.11.1998 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 6.500.000 SIT od 9.10.1998 do 9.11.1998. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi z dopolnilno sodbo z dne 18.10.2001).

Proti takšni sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter njegovo dopolnilno sodbo. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, naj plača tožnici odškodnino v znesku 2.518.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.800 SIT od 28.4.1995 dalje do plačila, od zneska 2.480.000 SIT od 20.11.1998 dalje do plačila, poleg tega pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska 5.000.000 SIT od 9.10.1998 do 19.11.1998. V navedenem obsegu je tudi zavrnilo višji tožbeni zahtevek in v nespremenjenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in zvišanjem odškodnine v skladu z njenim pritožbenim predlogom tako, da bo tožena stranka dolžna plačati tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 7.320.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.500.000 SIT od 19.11.1998 dalje do plačila, od zneska 4.000.000 SIT od 28.4.1995 dalje do plačila, od zneska 1.820.000 SIT od 12.7.1999 dalje do plačila in od zneska 3.980.000 SIT od 28.4.1995 do 18.11.1998. Graja prenizko dosojeno odškodnino iz vseh odškodninskih postavk. Premalo je bilo vrednoteno, da je tožnica daljše obdobje prestajala intenzivne telesne bolečine, da je bila 7 dni v bolnišnici in na bergle vezana tri mesece ter da je nosila steznik preko celega prsnega koša in hrbteničnega predela, kar je bilo zanjo izredno neprijetno. Navedeno nošenje je trajalo od 28.6.1992 do 10.9.1992. Sicer pa se bodo tožnici občasno še pojavljale telesne bolečine, pri čemer je treba upoštevati njeno mladost ob škodnem dogodku. Zato bi ji bilo treba priznati za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem celotni zahtevani znesek v višini 4.000.000 SIT, ne pa le 2.000.000 SIT, kakor je to storila izpodbijana sodba. Pri odškodnini za strah je prišla premalo do izraza okoliščina, da je tožnica prestajala močan strah za izid zdravljenja, ki je trajal dalj časa. Zato bi ji bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 1.200.000 SIT, ne pa le znesek 500.000 SIT. Tožeča stranka graja tudi določitev višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Od zahtevanega zneska 7.200.000 SIT je sodišče prve stopnje priznalo znesek 4.000.000 SIT, ki pa ga je izpodbijana sodba znižala na 2.500.000 SIT. V tem obsegu je premalo upoštevano, da je ledvena hrbtenica tožnice omejeno gibljiva, da so njene življenjske sposobnosti znižane za 25 % in da ima zaradi posledic nesreče manjšo možnost pri izbiri poklica. Premalo je bilo upoštevano, da je bila ob škodnem dogodku stara komaj 17 let. Zato bi ji bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova v znesku 7.200.000 SIT. Pri odmeri višine odškodnine bi morala priti do izraza tudi okoliščina, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo že 18.6.1992. Sicer pa je sodišče prve stopnje najprej določilo odškodnino na glavni obravnavi dne 9.10.1998, drugič pa 11.6.2001, vendar v obeh primerih z enakimi zneski. Pri tem ni bila upoštevana triletna inflacija z realno zmanjšano vrednostjo domače valute. Sicer pa tožnica izpodbija tudi tisti del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti. V Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni določeno, da bi oškodovancu zamudne obresti od zahtevka za nepremoženjsko škodo pripadale le od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodna praksa, ki se je na to stališče postavila, je bila sprejeta v pogojih hiperinflacije, vendar je danes že zastarela. Tožena stranka se nahaja v dolžniški zamudi, ki traja že osem let, zaradi česar ne more biti nagrajena z neplačilom zamudnih obresti od dosojene odškodnine za čas od 26.4.1995 do vključno 18.11.1998. Poleg tega se tožeča stranka ne strinja tudi z odmero pravdnih stroškov, saj je uspela v večjem obsegu, kakor pa ji to priznava izpodbijana sodba.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR poleg opredelitve nastale škode glede na njen obseg, zahteva tudi primerjavo s podobnimi primeri sodne prakse. Ob dolžni individualizaciji, torej upoštevanju osebnosti posameznega oškodovanca, posamezni podobni primeri namreč ne smejo biti različno obravnavani zaradi enakega varstva oškodovancev. Ob tem je pomembna tudi opredelitev škode s stališča presoje, ali gre za manjšo, večjo ali celo katastrofalno škodo.

Dejanske ugotovitve obravnavani primer uvrščajo v kategorijo škod, ki so sicer znatne, ki pa jih ni mogoče uvrstiti med škode, ki bi terjale zelo veliko satisfakcijo. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara komaj 17 let, je sicer utrpela poškodbo, ki je bila zaradi večkratnega preloma trupa prvega ledvenega vretenca sama po sebi nevarna, vendar posledice (upoštevaje tudi udarnine in odrgnine prsnega koša ter udarnino trebušne stene) vendarle niso takšne, da bi bilo mogoče nastalo škodo uvrstiti v kategorijo, ki bi terjala visoko satisfakcijo. Ugotovljena ukrivljenost ledvene hrbtenice kot posledica večkratnih prelomov vretenca je po ugotovitvah izvedenca le blaga in ima za posledico le delno omejeno gibljivost ledvene hrbtenice. Tožnica je sicer ovirana v izbiri poklica, zaradi česar si ni izbrala poklica šivilje, za katerega se je šolala (daljše sedenje ji povzroča težave), vendar pa sedanje delo v gostinski strežbi - ob upoštevanju zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi omejene gibljivosti ledvene hrbtenice - le opravlja. Ni mogoče trditi, da bi izpodbijana sodba ne upoštevala navedenih okoliščin, predvsem tožničine mladosti in težav pri izbiri poklica. Odškodnina iz tega naslova v znesku 2.500.000 SIT je zato tudi po prepričanju revizijskega sodišča primerna in je ni mogoče zviševati.

Navedeno obvelja tudi pri odškodninski postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodninski postavki strahu ob dogodku in zaradi izida zdravljenja. Revizija v tej smeri posebej poudarja dejstvo, da je tožnica zaradi zlomov ledvenega vretenca dalj časa nosila mavčev steznik, ki jo je v bistvu skoraj popolnoma imobiliziral. Ta okolnost je gotovo odločala pri opredelitvi višine odškodnine iz tega naslova v znesku 2.000.000 SIT - pri čemer je v zadostni meri upoštevana tudi opredelitev trajanja telesnih bolečin, ki so bile 10 dni hude, 20 dni srednje močne in 10 tednov zmerne, pojavljale pa se bodo ob obremenitvah tudi v bodoče. Revizija ima tudi prav, da je tožnica prestajala predvsem intenziven strah zaradi izida zdravljenja, ki je bil pogojen z dolgotrajno nošnjo mavčevega steznika in uporabo bergel. Temu primerno je bila dosojena tudi odškodnina v znesku 500.000 SIT, ki spada že med višje odškodnine, priznavane iz tega naslova v podobnih primerih.

V navedenem obsegu se ni mogoče strinjati z revizijsko tezo, da je sodišče prve stopnje z obema sodbama (prvič je bila odškodnina dosojena 9.10.1998, drugič pa 11.6.2001) odmerilo tožnici enako odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar naj bi ne bilo pravilno zaradi neupoštevanja triletne inflacije in realno zmanjšane vrednosti domače valute. Izpodbijana sodba je namreč sprejela stališče sodišča prve stopnje, ki je zakonite zamudne obresti tožnici od dosojenih zneskov prisodilo od prvega sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 9.10.1998 dalje (upoštevaje plačano akontacijo). Zato je revizijsko sodišče opravilo primerjavo s podobnimi primeri sodne prakse glede na stanje ob sojenju dne 9.10.1998 in ugotovilo, da odškodnina tako za posamezne odškodninske postavke kot tudi v celoti ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih.

Odločitev, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov nepremoženjske škode tečejo od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (tokrat od 9.10.1998 dalje), je tudi v skladu z določbama 186. in 189. člena ZOR (zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, povračilo škode pa se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe). Samo tako je lahko mogoče določiti vsebino pravnega standarda pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če bi sodišče tožeči stranki prisodilo obresti drugače, bi bila valorizirana odškodnina, prisojena po razmerah v času sojenja, to pa bi pomenilo dvakratno valorizacijo. V tem okviru odločanje temelji na ustaljeni sodni praksi. Drugačno odločanje, za katero se zavzema revizija, bi (za primere pred 1.1.2002, ko je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS drugačno načelno pravno mnenje) porušilo enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Revizijsko sklicevanje na določbo 919. člena ZOR pa v tej zvezi ni utemeljeno, ker v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, temveč za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice.

Revizije proti stroškovni odločitvi v izpodbijani sodbi pa revizijsko sodišče ni obravnavalo. V okviru presoje dovoljenosti revizijskega izpodbijanja stroškovnega sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP) in ob dejstvu, da stroškovna odločba ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (384. člen ZPP), obvelja stališče, da je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno.

Ker je torej materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).