Jedro

Pravilnost uporabe relevančne ali irelevančne teorije v primeru odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda je odvisna od konkretnih okoliščin primera. Zato je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dolžno v postopku na prvi stopnji pravdnima strankama razkriti, katero teorijo bo uporabilo in jim predočiti tiste okoliščine, zaradi katerih šteje, da je uporaba izbrane teorije primerna. Šele na podlagi takšnega razkritja imajo namreč stranke možnost ustrezno prilagoditi svoje zahtevke in obrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka na zgoraj opisani način. To pa pomeni, da je strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba (2. in 3. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba proti sklepu o nedovolitvi subjektivne spremembe tožbe zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne dovoli subjektivne spremembe tožbe (1. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/07930 z dne 4.5.1999 je razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 397.558,60 SIT z zamudnimi obresti do plačila in za zamudne obresti od devetih različnih zneskov od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter za izvršilne stroške v višini 95.947,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 159.880,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper odločbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka glede na dejstvo, da je med pravdo odtujila uveljavljano terjatev prilagoditi tožbeni zahtevek. Kaj takšnega ni bila dolžna storiti glede na določbo 1. odst. 190. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno uteneljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da je med postopkom odtujila terjatev, katere plačilo je v predmetni zadevi uveljavljala od tožene stranke. Hkrati je ugotovilo, da v njen predlog, da namesto nje vstopi v pravdo pridobiteljica terjatve družba T. d.o.o., K., ni privolila tožena stranka. Zato je pravilno ravnalo, ko ni dovolilo predlagane subjektivne spremembe tožbe, saj je za njeno dopustnost izrecno v določbi 2. odst. 190. člena ZPP predpisana privolitev tožene stranke.

Zaradi navedenega je neupoštevna pritožba v delu, s katerim izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje.

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka med pravdo odsvojila vtoževano terjatev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeči stranki prenehalo stvarnopravno upravičenje uveljavljati izpolnitev le-te za sebe, saj je terjatev materialnopravno prešla na pridobitelja kot njenega singularnega pravnega naslednika. Po določbi

1. odst. 190. člena ZPP pa takšna sprememba ni ovira, da se pravda ne dokonča med istima strankama. To pomeni, da stranki v tem postopku ostaneta procesno legitimirani ne glede na spremenjen materialnopravni položaj. O tem, kako naj se sprememba materialnopravnega položaja strank upošteva pri vsebini sodbe, ki je izdana po odtujitvi predmeta pravde pa se v sodni praksi uporabljata dve teoriji (relevančna in irelevančna), glede na okoliščine posameznega primera in upoštevajoč, na kateri strani je prišlo do odtujitve. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti relevančno teorijo, po kateri bi morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni zahtevek nastali odsvojitvi. Glede na ugotovljeno odsvojitev tožeča stranka za sebe ne more uveljaviti terjatve, tudi ne v eventualno sledeči izvršbi. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je v predmetnem primeru potrebno upoštevati materialno pravne značilnosti cesije, na podlagi katere je prišlo do prenosa vtoževane terjatve. Glede na njih mora namreč toženi stranki biti v tem postopku omogočeno, da glede na ugotovljeno odsvojitev uveljavlja morebitne ugovore, ki jih ima do cesionarja (421. člen OZ). To pa bilo toženi stranki onemogočeno v primeru, da bi sodišče prve stopnje uporabilo irelevančno teorijo.

Zato je pritožbeno stališče, da ni bila dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka zmotno.

Kot je bilo rečeno je pravilnost uporabe relevančne ali irelevančne teorije v primeru odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, odvisna od konkretnih okoliščin primera. Zato je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dolžno v postopku na prvi stopnji pravdnima strankama razkriti, katero teorijo bo uporabilo in jim predočiti tiste okoliščine, zaradi katerih šteje, da je uporaba izbrane teorije primerna. Šele na podlagi takšnega razkritja imajo namreč stranke možnost ustrezno prilagoditi svoje zahtevke in obrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka na zgoraj opisani način. To pa pomeni, da je strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo (2. in 3. točka izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo (1. odst. 353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).