Jedro

ZST-1 za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le takso za celoten postopek o predlogu za izvršbo, ne ureja pa primera, ko zaradi umika predloga za izvršbo ne pride do izdaje sodne odločbe o njem (zaradi česar ni mogoče reči, da je postopek o predlogu v celoti opravljen). Gre za klasično pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob uporabi zakonske analogije. Kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno, ima namreč pravico do (delne) vrnitve takse.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se predlogu za povrnitev sodne takse ugodi do višine 2/3 plačane sodne takse za postopek o predlogu za izvršbo, to je v znesku 24,00 EUR, v preostalem, glede plačila 1/3 oziroma 12,00 EUR pa se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog upnika za vračilo sodne takse kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vračilo sodne takse, ker naj ne bi bili podani pogoji po 36. členu Zakona o sodnih taksah, saj je po mnenju sodišča taksna obveznost po tar. št. 4001 (pravilno: 4011) nastala ob vložitvi predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje meni, da je bil postopek ob predlogu za izvršbo izveden, zato je zavrnilo predlog za vračilo sodne takse. Upnik se s takšnim sklepom ne strinja. V Zakonu o sodnih taksah je pri tar. št. 4011 jasno določeno, da gre za postopek o predlogu za izvršbo. O predlogu za izvršbo se odloči na ta način, da se predlogu ugodi in se izda sklep o izvršbi, da se predlog za izvršbo zavrže ali pa zavrne, vse s sklepom. Odločitev o predlogu za izvršbo je meritorna odločitev ali pa se iz formalnih razlogov predlog zavrže. Vendar pa je o predlogu za izvršbo potrebno odločiti, da lahko govorimo o tem, da je postopek izveden. Zgolj vložitev predloga za izvršbo, ne da bi sodišče o njem sploh odločalo, nikakor ne more za sabo potegniti enake posledice glede sodnih taks, kot če bi sodišče o predlogu odločalo. Upnik je vložil predlog za izvršbo in ga je takoj zatem tudi umaknil. Zato je po prepričanju upnika upravičen do vračila celotne takse, saj sodišče o predlogu sploh ni odločalo. V skrajnem primeru, to je podrejeno, bi sodišče lahko zadržalo največ 1/3 sodne takse, nikakor pa ne celotno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

V konkretni zadevi je upnik dne 24. 11. 2009 vložil predlog za izvršbo in ob vložitvi tudi plačal sodno takso na podlagi tarifne številke 4011 Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1) za postopek o predlogu za izvršbo za eno sredstvo izvršbe, v višini 45,00 EUR. Pred izdajo sklepa, s katerim bi sodišče o njegovem predlogu odločilo in ki bi pomenil konec postopka s predlogom za izvršbo, je upnik predlog za izvršbo umaknil in zahteval vračilo plačane sodne takse za postopek o predlogu za izvršbo.

Obveznost in višino plačila sodnih taks ureja ZST-1 v taksni tarifi. V 4. oddelku, ki ureja plačilo sodne takse v postopkih po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, v tar. št. 4011 določa, da znaša sodna taksa za postopek o predlogu za izvršbo za eno sredstvo izvršbe 45,00 EUR. Taksa je torej v ZST-1 predpisana za celoten postopek o predlogu za izvršbo in tako v primerjavi s prejšnjim Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004, v nadaljevanju ZST-UPB1) in 75. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 115/2006, ZIZ-E) združuje prej ločeno predpisani taksi za predlog in za sklep o izvršbi, v enotno takso za cel postopek o predlogu za izvršbo (glej Poročevalec Državnega zbora št. 7/2008).

Postopek o predlogu za izvršbo se redno konča z izdajo sklepa o izvršbi oziroma sklepa, s katerim sodišče predlog zavrne ali zavrže. Kadar pa upnik umakne predlog za izvršbo preden je o njem sodišče izdalo tako odločbo, sodišče ustavi postopek (drugi odstavek 43. člena ZIZ) in o predlogu sploh ne odloča. Zato ni mogoče reči, da je v primeru umika predloga za izvršbo pred izdajo odločbe o njem, postopek o predlogu v celoti opravljen, niti v primeru, ko sicer sodišče že opravi predhodni preizkus predloga in morda celo upnika tudi že poziva k dopolnitvi nepopolnega predloga. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZST-1 pa ima pravico do vrnitve takse kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno.

Primera, kakršen je konkreten (ko zaradi umika predloga za izvršbo ne pride do izdaje sodne odločbe o njem), ZST-1 ne ureja. Za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le takso za celoten postopek o predlogu za izvršbo. Tako je obveznost plačila takse za postopek o predlogu za izvršbo le delno uredil. Gre za klasično pravno praznino, ki jo je treba zapolniti tako, da odločitev ne odstopa od rešitve v podobnih primerih, ki so normativno urejeni. Zakonska analogija je dopustna, če so tipski znaki pravno neurejenega primera (zaradi umika vloge sodnega dejanja ni bilo potrebno opraviti) tako tesno podobni tipskim znakom urejenega abstraktnega dejanskega stanu, da se z njimi ujemajo v bistvenih lastnostih. Iz konkretnega (pravno neurejenega) primera lahko izluščimo naslednje bistvene lastnosti: 1. upnik vloži na sodišče zahtevek, o katerem naj to odloči; 2. upnik svoj zahtevek še pred odločitvijo o njem umakne. Te bistvene lastnosti pravno neposredno neurejenega primera pa se ujemajo s tipskimi znaki pravno urejenega primera iz tar. št. 1111 in 1112, ki veljata za redni pravdni postopek, kjer pa je ZST-1 primer, ko tožnik tožbo, s katero zahteva naj sodišče o njegovem zahtevku odloči (1. tipski znak), umakne pred izdajo odločbe o njej, uredil. Tar. št. 1111 tako določa sodno takso za redni pravdni postopek pred sodiščem prve stopnje (torej zopet enotna taksa za celoten postopek) s količnikom 3,0, tar. št. 1112 pa v 1. točki posebej določa sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, kadar se ta konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe (2. tipski znak), in v takem primeru znaša količnik za sodno takso za postopek 1,0. V rednem pravdnem postopku se torej sodna taksa po ZST-1 v primerih, ko se postopek konča s pravočasnim umikom tožbe, sodna taksa za postopek zniža na faktor 1,0 torej na 1/3. Ker gre za podoben primer, ga je ob uporabi zakonske analogije potrebno uporabiti tudi, ko upnik še pred izdajo sklepa o predlogu za izvršbo, predlog za izvršbo umakne in v takem primeru upniku vrniti 2/3 plačane sodne takse za postopek o predlogu za izvršbo.

Pritožba je tako delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in ker je za pravilno odločitev potrebna le pravilna uporaba materialnega prava, izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da se upnikovemu predlogu za vračilo sodne takse, plačane za postopek o predlogu za izvršbo, ugodi do višine 2/3 plačane sodne takse, v preostalem delu, glede 1/3 plačane sodne takse, pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kadar pritožbo zavrne ali spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o (vseh) stroških postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je upnik predlog za izvršbo umaknil še pred izdajo sklepa o izvršbi, od njegovega uspeha s predlogom pa je odvisna potrebnost s postopkom povezanih stroškov, v konkretnem primeru potrebnosti upnikovih stroškov ni mogoče presoditi, zaradi česar njegovemu zahtevku za povrnitev ni mogoče ugoditi in je sodišče odločilo, da stroške krije sam.