Jedro

Posledice nezgode pri delu, ki se kažejo v šumenju v levem ušesu, predstavljajo trajne posledice, za katere je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1, 2 in 3 izreka delno spremeni, tako da se na novo glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 6.716,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 6.698,32 EUR od 14. 1. 2006 dalje do plačila, od 9,20 EUR od 6. 12. 2005 dalje do plačila, od 9,18 EUR od 17. 1. 2007 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku – za 6.301,68 EUR s pripadki se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh po pravnomočnosti te sodne odločbe tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.234,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh po pravnomočnosti te sodne odločbe tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 55,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 5.716,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.698,32 EUR od 14. 1. 2006, od zneska 9,20 EUR od 6. 12. 2005 dalje in od zneska 9,18 EUR od 17. 1. 2007 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. V presežku za 7.301,68 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 929,20 EUR ter da je dolžna za tožnika povrniti stroške v višini 537,28 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju. V presežku, za zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska pravdnih stroškov za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do poteka izpolnitvenega roka, je stroškovni del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka in sicer navaja, da je na pritožbeni stopnji sporno še plačilo 3.700,00 EUR s pp. Izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.301,68 EUR in izrek o stroških pravdnega postopka, vse iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega prava in napačne uporabe materialnega prava. Kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije in podanega izvedenskega mnenja, je tožnik v delovni nezgodi utrpel akustično travmo, ki mu je zapustila kratkotrajno večjo izgubo sluha na levem ušesu in nekoliko manjšo izgubo sluha na desnem ušesu, kot tudi močno šumenje v obeh ušesih in raztrganino obeh bobničev, kar je sodišče pravilno ugotovilo, vendar je pri odmeri višine odškodnine iz posameznih odškodninskih naslovov zaradi napačne uporabe materialnega prava vse premalo vrednotilo. Ob upoštevanju vseh neugodnosti in telesnih bolečin, ki jih je moral prestajati tožnik v času zdravljenja, je odškodnina, ki jo je tožniku iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 5.500,00 EUR prenizka in bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava iz tega naslova kot pravično denarno odškodnino dosoditi vseh zahtevanih 7.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tudi odškodnino iz naslova strahu je sodišče odmerilo v občutno prenizkem znesku. Ni zadosti vrednotilo objektivnih ugotovitev izvedenca o tem, da je bil tožnik upravičeno zaskrbljen za izid zdravstvenega stanja, in sicer je obstajala podlaga za nastanek sekundarnega strahu večje intenzitete, ki je trajal kar tri mesece. Sodišče pa ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožniku obstaja bojazen o prehitri izgubi sluha v prihodnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, v kakšnih okoliščinah je prišlo do dogodka. V kolikor bi sodišče upoštevalo vse okoliščine, bi moralo prisoditi iz tega naslova odškodnino 1.200,00 EUR in ne le 1.000,00 EUR, kar ni pravična denarna odškodnina. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer sploh ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je akutna akustična travma pri tožniku zapustila posledice, ki se kažejo kot šumenje v ušesih ter ugotovitve, da sta v posledici škodnega dogodka bobnična zaradi brazgotin bolj občutljiva na zunanje dražljaje. Sledilo je le ugotovitvi izvedenca, da pri tožniku obstaja manjše zmanjšanje poklicnih in vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, ki jih izvedenec ocenjuje s 3 %, kar pa po njegovem mnenju ne predstavlja podlage za duševne bolečine. V kolikor bi sodišče menilo, da stalno šumenje v ušesih ni taka neprijetnost, da bi tožniku šla odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bi to moralo upoštevati pri določitvi višine odškodnine za telesne bolečine, česar pa ni storilo. Tožnik meni, da je podana podlaga za prisojo odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj gre za škodo trajne narave, ki se kaže kot neprijetno šumenje v levem ušesu. Tožnik meni, da je iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je znižalo priznano odškodnino za znesek, ki ga je tožnik prejel od zavarovalnice A. d.d. na račun kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Ker tožniku pri zavarovalnici ni bila izplačana zavarovalnina iz naslova trajne invalidnosti, sodišče ne more in ne sme poračunati zavarovalnine, ki jo je tožnik dobil na račun dnevne zavarovalnine z odškodnino, ki mu jo je prisodilo iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče je tudi napačno izračunalo uspeh v pravdi in ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da obsodi toženo stranko, da je dolžna tožniku poleg že prisojene odškodnine plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 3.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da obsodi toženo stranko, da je dolžna povrniti tožniku vse pred sodiščem prve stopnje zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo skladna z določbo 179. člena OZ, saj prisojena odškodnina upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Sodišče je sledilo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca specialista otorinolaringologije, na katerega stranki nista imeli pripomb. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo izplačano zavarovalnino iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanja, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, prav tako s pravnimi stališči, razen v delu, v katerem je sodišče odločalo o odškodnini zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnostih. Zato vsega ne ponavlja, ampak le odgovarja na pritožbene navedbe: Iz dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, kateremu tožnik ne oporeka, izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku, za katerega je odgovorna tožena stranka, kar med strankama ni sporno, utrpel akustično travmo, ki mu je zapustila kratkotrajno večjo izgubo sluha na levem ušesu in nekoliko manjšo izgubo sluha na desnem ušesu ter močno šumenje v obeh ušesih. Okvara se je glede sluha popolnoma popravila in ni zapustila trajnih posledic, ostalo je le šumenje v levem ušesu. Tožnik je utrpel tudi raztrganino obeh bobničev, zaradi katerega je prišlo do obojestranskega vnetja srednjega ušesa, vendar ta poškodba ni pustila trajnih posledic. Raztrganine na obeh bobničih so se popolnoma zarasle. Ob nezgodi je bil star 27 let. V posledici nezgode je trpel ena do dva dni stalne hude bolečine, kasneje ob vnetju ušes tri dni hude bolečine in nato še dva to tri dni stalne srednje hude bolečine. En mesec je imel občasne srednje hude bolečine. V zvezi z zdravljenjem je trpel nevšečnosti zaradi zdravljenja z infuzijami kosteroidov in fiziološke raztopine (šestkrat), aspiracije sekreta sluhovodov (trikrat), specialističnih pregledov (11) ter dajanja kapljic v ušesa. V bolniškem staležu je bil od 8. 7. 2005 do 28. 10. 2005. Iz naslova bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v znesku 5.500,00 EUR. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku prisodilo prenizko odškodnino in da bi bila pravična odškodnina 7.000,00 EUR, kolikor je zahteval tožnik, so neutemeljene. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina v znesku 5.500,00 EUR primerna odškodnina glede na opisano trajanje in intenziteto bolečin ter nevšečnosti pri zdravljenju. Pri odmeri odškodnine je namreč potrebno upoštevati individualizacijo odškodnine kot tudi vpetost odškodnine v celoten sistem odmere odškodnin za podobne primere.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob nesreči prestal zelo intenziven primaren strah zaradi poka eksplozivnega telesa, zaradi česar se je upravičeno zbal za svoje življenje. Zaradi zapletov pri zdravljenju in različnih mnenj o načinu zdravljenja se je pri tožniku pojavil tudi sekundarni strah večje intenzitete. Strah pa je prenehal s pregledom pri specialistu 3. 10. 2005, ko je bilo ugotovljeno, da sta se oba bobniča popolnoma zarasla. Za opisan prestani strah je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je pri tožniku obstajala bojazen o prehitri izgubi sluha v prihodnosti in v kakšnih okoliščinah je prišlo do dogodka, so neutemeljene, saj je sodišče navedeno pri odmeri upoštevalo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče iz naslova odškodnine za prestani strah moralo odmeriti odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Odmerjena odškodnina v višini 1.000,00 EUR predstavlja namreč pravično denarno odškodnino za opisani prestani strah tožnika. Ta odškodnina je tudi skladna z odškodninami znanimi v sodni praksi za strah enake intenzivnosti in trajanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do popolne vrnitve sluha v govornem področju in popolnega zaraščenja bobniča. Akustična travma pa je zapustila posledice, ki se kažejo kot šumenje v levem ušesu. Bobniča sta zaradi brazgotin bolj občutljiva na zunanje dražljaje. Izvedenec je ocenil zmanjšanje poklicnih in življenjskih aktivnosti za 3 %. Sodišče je ocenilo, da navedene posledice ne dajejo podlage za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj niso take narave, da bi zahtevale vlaganje večjega truda pri vsakodnevnih opravilih kot pred poškodbo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da posledice nezgode pri delu, ki se kažejo v šumenju v levem ušesu, prestavljajo trajne posledice, za katere je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre za posledico, ki naj bi trajala celo življenje. Po oceni pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za to posledico, ki sicer ni znatna, vendar je neprijetna, odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Celotna zahtevana odškodnina iz tega naslova v pritožbenem postopku v višini 2.000,00 EUR je pretirana, saj odškodnina v višini 1.000,00 EUR predstavlja primerno odškodnino glede na posledice in odškodnine iz tega naslova za podobne primere.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vštevanje že prejete odškodnine, ki jo je tožnik prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja od Zavarovalnice A. d.d.. Stališče tožnika, da sodišče ne bi smelo navedene zavarovalnine odšteti od prisojene odškodnine iz razloga, ker naj ne bi bila izplačana iz naslova trajne invalidnosti, temveč dnevne odškodnine, so neutemeljene. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožena stranka plačevala zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje tožnika, iz katere mu je bila izplačana zavarovalnina zaradi škodnega dogodka. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje že prejeto odškodnino pravilno valoriziralo na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje in toženo stranko zavezalo le še za plačilo razlike do prisojene odškodnine. Tožena stranka je namreč tožnika nezgodno zavarovala za posamezne zavarovalne primere: smrt zaradi nezgode, invalidnost zaradi nezgode, dnevna odškodnina, smrt zaradi bolezni, stroški zdravljenja. Dejstvo, da je po tej zavarovalni osnovi tožnik prejel dnevno odškodnino in ne odškodnino zaradi invalidnosti, pa ne pomeni, da se te odškodnine ne sme odšteti od prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi posledic poškodbe pri delu. Bistveno namreč je, da je zavarovanje sklenil in plačeval delodajalec. Kot izhaja iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SRS iz leta 1983 (poročilo o sodni praksi VS SR Slovenije št. 1/84) in ustaljene sodne prakse, se zavarovalnina, izplačana na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja, všteva v odškodnino v primeru, če je zavarovalna premija plačana izrecno od delodajalca, kar je bilo tudi v navedenem primeru. Zato so pritožbene navedbe, da sodišče te odškodnine ne bi smelo vštevati, neutemeljene.

Povsem neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno izračunalo uspeha v pravdi, saj je sodišče prve stopnje uspeh v pravdi pravilno izračunalo in tudi delilo postopek in računalo uspeh pred spremembo tožbenega zahtevka in po njegovi spremembi. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo le potrebne stroške postopka, kar je tudi obširno obrazložilo. Je pa pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje spremenilo, ker je delno ugodilo pritožbi in zvišalo odškodnino za 1.000,00 EUR, kar je tudi spremenilo uspeh v pravdi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo prisojeno odškodnino za 1.000,00 EUR, to je iz zneska 5.716,70 EUR na znesek 6.716,70 EUR in temu ustrezno tudi spremenilo odločitev o stroških postopka, ki jih je glede na spremenjeni uspeh pred sodiščem prve stopnje zvišalo z zneska 929,20 EUR na znesek 1.234,69 EUR. Uspeh tožeče stranke do spremembe tožbe se je namreč spremenil iz 81,45 % na 95,7 % in po spremembi tožbe iz 43,91 % na 51,59 %. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče tudi spremenilo odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o pritožbenih stroških in sicer je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo v skladu z uspehom pritožbe. Pritožbena vrednost, ki jo je označila tožena stranka, je bila 3.700,00 EUR, za kar pripada nagrada 300 odvetniških točk po Odvetniški tarifi (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) in 25 % dodatek za pritožbo, kot določa tar. št. 15. Pri odmeri potrebnih stroškov je sodišče upoštevalo tudi priglašene stroške za 20 % DDV. Tožnik je v pritožbi zahteval zvišanje odškodnine za 3.700,00 EUR, pritožbeno sodišče pa je pritožbi ugodilo za 1.000,00 EUR, to predstavlja 27 % uspeh, zato je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 55,76 EUR. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k njeni rešitvi. Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v določbi pete alinee 358. člena ZPP, 353. členu ZPP in drugem odstavku 165. člena ZPP.