Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in tožničinega prispevka k škodi.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Toženkini pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 41.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2012 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ Sicer se toženkina pritožba in tožničina pritožba v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 2.531,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v znesku 1.021,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je zahtevala plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, ko je 19. 8. 2011 zaradi zavihane preproge padla ob vstopu v trgovski center A., v skupni višini 75.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi od 5. 4. 2012 dalje. V preostalem je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in ji namesto gornjega zneska naložilo plačilo 28.450,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je njeno pritožbo in tožničino pritožbo v celoti zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**O revizijskem postopku**

4. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje ter zahteva povračilo stroškov.

Ocenjuje, da ji ni mogoče pripisati prispevka k škodi. Pritožbenemu sodišču očita spregled njene izpovedbe, da je bila pri vhodu gneča in da je za vsako roko vodila enega otroka, nesreča pa se je zgodila sredi poletja ob suhem vremenu. Meni, da je gubanje preproge lahko povzročil prepih ali pa obiskovalec pred njo, zato ji nikakor ni mogoče naložiti, da bi gledala na vsak svoj korak. Če bi bila namreč preproga že prej privihana, bi se po njeni oceni pred njo obiskovalci odmikali, kar bi gotovo opazila. Opozarja na s strani istega pritožbenega sodišča izdano sodbo, ki je prodajalki, ki se je poškodovala na mokrih tleh trgovine, pri čemer je vedela, da so tla mokra, prisodilo enako visok prispevek k škodi. Pri presoji višine odškodnine je pritožbeno sodišče premajhno težo po njeni oceni pripisalo poškodbi peronealnega živca na levi nogi, zaradi katere ima nemo stopalo, posledično šepa in ne more normalno hoditi, počepati, plesati in se ukvarjati z nobenim športom, kar je opisala v svojem zaslišanju. Ocenjuje, da ji gre celoten zahtevan znesek.

5. Toženka in stranski intervenient na vročeno revizijo nista odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je pri njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 8. Tožničini očitki o tem, da je pritožbeno sodišče spregledalo njeno izpovedbo o gneči na vhodu v trgovski center, vodenju otrok, vsakega z eno roko, o posledicah nezgode in podobnem sežejo izven ugotovljenega dejanskega stanja ter pomenijo njegovo izpodbijanje, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 371. člen ZPP).

**O tožničinem prispevku k škodi**

9. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se je tožnica spotaknila takoj za vhodom v trgovski center, in sicer ob rob preproge, nameščene med dvojnimi avtomatskimi vrati, ki ni bila pričvrščena na podlago. Rob preproge je bil privihan, vzrok za to pa je bil lahko v predhodnih obiskovalcih ali v prepihu ob istočasno odprtih vratih.

10. Sodišče prve stopnje tožnici prispevka k škodi ni naložilo, sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da je k nastanku škodnega primera prispevala v višini 30 %, saj ji je mogoče očitati nepazljivost pri hoji.

11. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer, ima namreč pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Če se ne da ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja, pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

12. Tudi po oceni revizijskega sodišča tožnici prispevka k škodi ni mogoče naložiti. Kot utemeljeno opozarja revidentka, sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi bil rob preproge privihan že prej, da bi ga bilo torej mogoče opaziti, ali pa, da bi se zaradi tega obiskovalci pred tožnico umikali. Prav tako ne, da bi bila tla sicer neravna, mokra in/ali spolzka oziroma bi kako drugače terjala posebno pazljivost. Vstop v trgovski center za razliko od npr. hoje po (neravnem) naravnem terenu, običajno ne terja posebne previdnosti. Glede na to, da je po ugotovljenem dejanskem stanju vzrok za privih preproge lahko tudi v hoji predhodnih obiskovalcev trgovskega centra, tudi tistega neposredno pred tožnico, okoliščina, da nihče od obiskovalcev ni padel zaradi privihanja preproge, nima takšne teže, kot ji jo je pripisalo sodišče druge stopnje. Če ni gotovo, da je ovira bila tam, že preden je tožnica prišla do nje, in bi jo tožnica morala opaziti ter ovire tudi sicer ni pričakovati, pa ne glede na višino ovire (in vprašanje, ali bi jo sicer lahko obšla) tožnica ne more nositi niti dela škode. Vsakršna drugačna odločitev bi oškodovancem naložila stalno pretirano pazljivost in s tem breme, ki ga v vsakodnevnem življenju ne bi mogli izpolniti.

**O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo**

13. Sodišče mora pravni standard pravična denarna odškodnina v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti, pri tem pa so mu v pomoč napotki iz drugega odstavka 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsak posameznik neponovljiv in na svoj način doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

14. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili: - tožnica, ob nesreči stara 39 let, je utrpela izpah levega kolena, poškodbo sprednje in zadnje križne vezi levega kolena, poškodbo zunanje in notranje obodne vezi levega kolena in poškodbo peronealnega živca – skupnega debla na levi spodnji okončini; - 3 dni je trpela hude telesne bolečine, srednje hude v prvih tednih zdravljenja pri vstajanju, obračanju, nameščanju opornice in razgibavanju na dinamični opornici, več mesecev nato lahke telesne bolečine, občasne lahke bolečine pa se še pojavljajo in se bodo tudi v bodoče; - takoj po nezgodi so tožnico hospitalizirali, ji urgentno operirali levo koleno, nato pa še enkrat, 4 mesece je imela imobilizirano nogo s štiritočkovno opornico, 6 mesecev ortozo na levem stopalu, 6 mesecev je uporabljala bergle, nosila je ortopedske čevlje, 3 tedne obiskovala fizikalne terapije in nato še ambulantno, prestala številne EMG preiskave, preglede pri izbranem zdravniku, travmatologu, nevrokirurgu in ortopedu, rentgensko slikanje, dobivala analgetike v času operacije, tudi protibolečinske tablete, antibiotike, tromboprofilakso, opravljati je morala vaje za razgibavanje kolena in stopala; - utrpela je kratkotrajen primarni strah v zmerni obliki, času prevoza v bolnišnico in diagnostične obdelave jo je intenzivno skrbelo (3 dni), zelo pa po operaciji zaradi morebitnih zapletov (18 mesecev); - zaradi trajnih okvar na levem kolenu, levi goleni in levem stopalu ne more na daljši sprehod, saj hodi upočasnjeno in šepajoče, ne more opravljati del, pri katerih je potrebna daljša stoja ali hoja, počepanje, klečanje, dvigovanje in prenašanje težjih bremen ali druga prisilna drža telesa, ni več sposobna za delo čistilke, ki ga je prej opravljala, težave ima pri delu doma in pri gospodinjstvu, ne more delati na vrtu, zaradi česar zmerno do blago trpi; - tožničina trajna skaženost je srednje stopnje, koža na goleni in hrbtišču stopala je spremenjene rjavkaste barve, na sprednji strani goleni ima razjede na koži, ki so kronične narave, otekline mehkih delov celotne goleni in stopala, pri hoji šepa, zaradi česar vse trpi dušene bolečine, saj jo vse navedeno moti, še posebej poleti in ker mora nositi posebno obutev.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici na račun utrpljene nepremoženjske škode priznalo skupaj 51.000,00 EUR, in sicer 15.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, 3.000,00 EUR za prestan strah, 28.000,00 EUR za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 5.000,00 EUR za prestane duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je previsoko ovrednotilo tožničino trpljenje za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in prestan strah. Prvo je znižalo na 22.000,00 EUR, drugo pa na 1.500,00 EUR.

16. Po znižanju s strani pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina znaša 43.500,00 EUR, kar predstavlja skoraj 44 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (ta je znašala 989,91 EUR).

17. Primera, ki bi narekoval višanje opravljene odmere, tožnica ni ponudila, višanja pa kljub tožničini mladosti ob poškodbi ne dovoljuje niti primerjava z oškodovancem v zadevi Vrhovnega sodišča II DoR 105/2011, v kateri je revizijsko sodišče predlog za dopustitev revizije oškodovanca, kateremu sta sodišči nižjih stopenj za nekoliko hujše posledice odmerili odškodnino v višini 46 povprečnih mesečnih neto plač, zavrnilo.1 Pa tudi ne primerjava z oškodovanko v zadevi II Ips 350/2003, ki ji je revizijsko sodišče priznalo odškodnino v višini 40 povprečnih mesečnih neto plač.2

18. Revizijsko sodišče tako pritrjuje pritožbenemu, da odmerjena odškodnina v višini 44 povprečnih mesečnih neto plač ustreza standardu pravična denarna odškodnina, znotraj katere je ustrezna teža dana tudi poškodbi peronealnega živca na levi nogi in omejitvam, ki jih je ta prinesla tožnici v vsakdanjem življenju.

**Odločitev revizijskega sodišča in stroški postopka**

19. Ob oceni, da tožničinega prispevka k škodi ni, in upoštevajoč, da mora tožnica škodo v višini 2.000,00 EUR v vsakem primeru nositi sama,3 je Vrhovno sodišče delno ugodilo njeni reviziji in spremenilo odločitev sodišča druge stopnje, kot izhaja iz izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP), ter odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V preostalem je njeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Tožnica je po spremembi uspela s približno 55 % zahtevka, postavljenega pred sodiščem prve stopnje, toženka pa s približno 15 % svojega pritožbenega izpodbijanja. Za postopek pred sodiščem prve stopnje sta tožnici sodišči nižjih stopenj priznali skupaj 4.333,67 EUR, kar jo ob 55 % uspehu upravičuje do 2.383,52 EUR, za postopek pred sodiščem druge stopnje pa ji stroški ne gredo, ker odgovora na pritožbo ni vložila, s svojo pritožbo pa tudi ni uspela.

21. Toženki sta sodišči nižjih stopenj za postopek pred sodiščem prve stopnje priznali 20,00 EUR, kar jo ob 45 % uspehu upravičuje do 9,00 EUR, za postopek pred sodiščem druge stopnje pa ravno tako 20,00 EUR in še 1.005,00 EUR na račun sodne takse, kar jo ob 15 % uspehu upravičuje do 153,75 EUR. Stranskemu intervenientu sta za postopek pred sodiščem prve stopnje priznali 2.269,20 EUR. Glede na končni 45 % uspeh mu gre povračilo v višini 1.021,14 EUR. V pritožbenem postopku stranski intervenient ni sodeloval. 22. Revizijsko sodišče je tožnici priznalo 1.110,20 EUR (priglašenih 890,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR materialnih stroškov po tarifi 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). To tožnico ob 28 % revizijskem uspehu upravičuje do 310,85 EUR. Toženki in stranskemu intervenientu revizijski stroški niso nastali, saj na vročeno revizijo nista odgovorila.

23. Tožnici gre tako skupaj povračilo stroškov višini 2.694,37 EUR, toženki pa v višini 162,75 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožnici plačati še 2.531,62 EUR. Če toženka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti. Kar velja tudi za tožnico, ki je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške v višini 1.021,14 EUR.

1 Oškodovanec, ob nesreči star 37 let, je zaradi prometne nesreče po zdravljenju, ki je trajalo 1 leto in osem mesecev, invalidsko upokojen (delno zaradi posledic nezgode), ni več sposoben opravljati poklica voznika tovornega vozila, ne zmore več hoje ali stoje, daljše od pol ure ali 1 ure, dolgotrajnejšega čepenja, klečanja, skokov. Opustil je igranje nogometa, kolesarjenje s sinom. Staršem ne more več pomagati na kmetiji. Je močno občutljiv, pozabljiv, slabovoljen, razpoloženje se mu spreminja, je depresiven, anksiozen, samopodoba je spremenjena, še bolj je zadržan; spanec je odvisen od vremena. Zaradi šepanja in radovednosti ljudi se počuti neprijetno, njegove težave pa se bodo s starostjo še stopnjevale. 2 Oškodovanki je kot posledica prometne nesreče ostalo 25-odstotno znižanje življenjske aktivnosti (omejena gibljivost lažje stopnje v obeh ramah, v levem skočnem sklepu, motena senzibiliteta na zunanji strani leve goleni in stopala, minimalna omrtvičenost živca in artroza levega kolena), ki jo ovira pri dvigovanju okončine nad glavo, pri pripogibanju in klečanju ter daljšem in večjem obremenjevanju okončin, zaradi česar je prikrajšana na številnih področjih življenjske aktivnosti (ne more čistiti oken, obešati perila, obirati fižola, obdelovati vrta, težko kuha, zelo težko hodi). 3 Primerjaj obrazložitev sodišča druge stopnje v 15. točki, po kateri je ta znesek izračunan glede na dogovorjeno odbitno franšizo.