Jedro

Presoja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obs. T.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. T.J. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. T.J. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19.11.2001 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ in kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 7 mesecev zapora, obsojen pa je bil tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.2.2001 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo povprečnine v znesku 50.000,00 tolarjev.

Obs. T.J., kateremu je bila dne 18.2.2002 vročena sodba pritožbenega sodišča, je dne 25.2.2002, torej v trimesečnem roku, vložil izredno pravno sredstvo, imenovano "pritožba". V njej navaja, da se ne strinja z dejstvom, da je pritožbo kot obsodbo obravnavala ista sodnica in s tem ravnala pristransko oziroma je bila že vnaprej odločena, da svoje sodbe ne bo spodbijala. Obsojenec še navaja, da je prav tako navedeno, da je bilo dovolj, kar je povedal preiskovalnemu sodniku, čeprav se je marsikaj spremenilo, zaradi česar bi bilo prav, da bi ga nekdo poslušal in preveril tudi njegova stališča. Končno še dodaja, da če ne bo drugače, bo primoran poiskati pomoč pri varuhu človekovih pravic, čeprav bi raje, da bi se mu v postopku prisluhnilo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ravnati v skladu z določilom 3. odstavka 76. člena ZKP, ker je obsojenčeva "pritožba" nerazumljiva. Pri tem navaja, da ni jasno, kaj je imel obsojenec v mislih, ko svoje nestrinjanje obrazlaga z navedbo, da je pritožbo kot sodbo obravnavala "enaka sodnica" ter zato ravnala pristransko.

Zahteva obs. T.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da obsojenčeva vloga, imenovana pritožba, ni nerazumljiva, saj iz nje jasno izhaja, da jo je vložil zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 7.2.2002. V zadevi ni bistveno, kaj je imel obsojenec v mislih, ko zatrjuje, da je pritožbo obravnavala sodnica, ki je obravnavala tudi obsodbo. Iz navedb obsojenca, da ni bilo dovolj, da se je upoštevalo le tisto, kar je povedal preiskovalnemu sodniku, temveč da bi bilo prav, da bi ga nekdo vsaj poslušal, pa očitno izhaja njegovo stališče, da ni bilo prav, da je bila glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti. S takimi navedbami obsojenec smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Nobena od navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana v primeru, če bi sodnik, ki je sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo, odločal tudi o pritožbi zoper tako odločbo, kakor tudi, če bi v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja. V obravnavani kazenski zadevi je posamezna preiskovalna dejanja opravljala sodnica A.L., sodbo sodišča prve stopnje pa je po končani glavni obravnavi izrekel sodnik mag. A.K. Nobeden od njiju pa ni bil član senata pritožbenega sodišča, ki je s sodbo z dne 7.2.2002 odločil o obsojenčevi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem je mogoče po 1. odstavku 442. člena ZKP opraviti glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan. Vsi ti pogoji so bili izpolnjeni in je zato sodnik utemeljeno odločil, da se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti.

Smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka torej niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obs. T.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.