Jedro

Zakon predpisuje pogoje za imenovanje svetovalcev za begunce za vse kandidate enako, zato je tožnica v zmoti, ko meni, da predpisuje samo minimalne pogoje, in da je treba pri osebi, ki predpisane pogoje izpolnjuje bolje oziroma več od tega, iz tega razloga pripisati tudi navedbo poklica, ki ga opravlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se AA, naslov: M 9, A, imenuje za svetovalko za begunce. Svojo odločitev je obrazložila s sklicevanjem na 16. člen Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03), po katerem minister, pristojen za pravosodje, za podporo in pravno pomoč prosilcem za azil v zadevah v zvezi z azilom in postopkom imenuje svetovalce za begunce. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe dalje ugotavlja, da imenuje svetovalce iz vrst diplomiranih pravnikov, ki imajo opravljen pravniški državni izpit in ustrezne izkušnje na področju azila in begunskih zadev. Ker prijaviteljica izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe določb materialnega prava. Navaja, da je bila v letu 2000 že imenovana za svetovalko za begunce in to kot odvetnica, ne pa zgolj kot fizična oseba. Ob spornem sedanjem imenovanju je bil izpuščen naziv odvetnica, kar je po mnenju tožnice nepravilno in ne ustreza dejanskemu stanju. Tožnica namreč opravlja poklic odvetnika in opravlja delo svetovalke za begunce kot odvetnica in ne kot fizična oseba. Kot svetovalka za begunce zastopa stranke tudi v postopkih pred sodišči, kjer lahko kot zastopniki nastopajo samo odvetniki. Ker se zakon v tem času glede imenovanja svetovalcev za begunce ni v ničemer spremenil, tožnica meni, da jo je treba tudi v spornem primeru imenovati s polnim nazivom, saj se je tudi za to imenovanje prijavila preko odvetniške zbornice, je odvetnica in opravlja odvetniški poklic. Odvetnik deluje ves svoj delovni čas kot odvetnik in vsa pravna dejanja opravlja v času, ko opravlja odvetniški poklic in zato niti ne more takrat nastopati kot fizična oseba. Dalje navaja, da je kot fizična oseba imenovana za svetovalko za begunce na naslovu odvetniške pisarne, kar ne more vzdržati, saj ves razpoložljivi čas dela na tem naslovu kot odvetnica v okviru svojega poklica. Ne glede na besedilo 3. odstavka 16. člena ZAzil tožnica meni, da imenovanje z naslovom odvetnik zahtevam navedene določbe vsekakor zadosti, saj je odvetnik pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, le da pogoje po ZAzil še presega. Tožnica je kot odvetnica visoko usposobljena za področje azila in begunskih zadev, saj je na tem področju aktivna že preko 10 let, že peto leto pa se v njeni odvetniški pisarni, v sodelovanju s Pravno fakulteto v Ljubljani, izvaja projekt Pravne klinike za begunce in tujce, in na področju azila je izobrazila že preko 20 študentov. Stranke v postopku priznanja azila bo zastopala kot odvetnica tudi v sodnih postopkih, torej v postopkih, v katerih lahko stranke zastopajo samo odvetniki, zato je pravilno in nujno, da se jo ustrezno imenuje s polnim nazivom. Tožnica zato predlaga, da sodišče odloči tako, da izpodbijano odločbo v izreku spremeni s tem, da pred njenim osebnim imenom navede njen poklic, to je poklic odvetnice.

Tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je na tožbo odgovorila in poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je v letu 2000 takratni minister v skladu s 16. členom in 70. členom ZAzil imenoval prvih 28 svetovalcev za begunce z odredbo, v kateri je bil poleg imena posameznega svetovalca naveden tudi njegov poklic odvetnika, če je bil svetovalec odvetnik. V letu 2004 je Ministrstvo za notranje zadeve predlagalo toženi stranki, da preveri pripravljenost za delo preje imenovanih svetovalcev in imenuje več svetovalcev za begunce, saj večina od preje imenovanih svetovalcev ni aktivnih. Tožena stranka je zato objavila nov razpis za svetovalce za begunce v Uradnem listu RS in Odvetniško zbornico Slovenije zaprosila, da zbere in ji sporoči kdo izmed njenih članov bi bil pripravljen delovati kot svetovalec za begunce. Na podlagi zbranih prijav je tožena stranka imenovala 60 svetovalcev za begunce z individualnimi odločbami. Dejstvo, da je tožena stranka zaprosila Odvetniško zbornico za pomoč pri zbiranju prijav, ne more pomeniti, da se pri svetovalcu za begunce, ki je odvetnik, ta status tudi vpiše v odločbo o imenovanju. Šestnajsti člen ZAzil namreč ne govori o svetovalcu za begunce kot odvetniku, temveč o svetovalcu za begunce kot fizični osebi. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožnica v svojem odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo vztraja pri tožbenih stališčih in poudarja, da zakon predpisuje samo minimalne pogoje, odvetnik pa te pogoje s svojo usposobljenostjo le presega. Dalje navaja, da je tožena stranka, ko se je obrnila na odvetniško zbornico za pomoč pri zbiranju kandidatov, izrecno navedla, da učinkovito pravno pomoč po mnenju tožene stranke lahko zagotavljajo samo svetovalci za begunce iz vrst odvetnikov. Odvetniška zbornica v dopisu z dne 13. 12. 2004 izrecno navaja, da odvetnik v službenem času ne more zastopati stranke kot fizična oseba, torej kot pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom, proti plačilu, temveč le kot odvetnik, pri čemer se sklicuje na 21. in 22. člen Zakona o odvetništvu ter na Kodeks odvetniške poklicne etike, ki zavezuje odvetnika k nezdružljivosti odvetništva z vsakim komercialnim delovanjem in z združevanjem odvetniške pisarne z neodvetniško dejavnostjo. Tožnica meni, da v primeru, če odvetniki ne bi bili imenovani za svetovalce za begunce s polnim nazivom kot odvetniki, bi to pomenilo diskriminacijo odvetnikov, ki dela svetovalcev ne bi mogli opravljati, saj lahko pravniško delo opravljajo le kot odvetniki. Tožnica zato vztraja pri svojem tožbenem predlogu.

Tožba je bila vročena tudi zastopniku javnega interesa, Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki je z vlogo št. ... pravočasno prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu, na tožbo pa ni odgovorilo. Prvi odstavek 16. člena ZAzil določa, da svetovalce za begunce imenuje minister, pristojen za pravosodje; to je po veljavni zakonodaji minister za pravosodje. Izpodbijano odločbo je izdala tedanja ministrica za pravosodje. Čeprav tožba (pa tudi odgovor na tožbo) navajata kot toženo stranko Ministrstvo za pravosodje, in obstaja objektivno nasprotje med v tožbi navajano toženo stranko in izdajateljem spornega upravnega akta, je sodišče tožbo štelo kot tožbo, naperjeno zoper ministra za pravosodje, ne da bi jo pošiljalo v popravo (načelo ekonomičnosti postopka, 1. odstavek 11. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 do 69/05- odl. US, v zvezi s 16. členom ZUS - Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), saj je iz vsebine tožbe in tožbene priloge (izpodbijane odločbe) nedvoumno razvidno, da je tožena stranka v tem upravnem sporu minister za pravosodje; sodišče pa tudi meni, da je med ministrom za pravosodje in Ministrstvom za pravosodje kot upravnim organom tesna identitetna povezava, ki ne dopušča tretiranja ministra za pravosodje kot nosilca javnih pooblastil v smislu 2. odstavka 121. člena Ustave RS oziroma 1. odstavka 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/05- UPB1), saj minister v obravnavani vrsti zadev ne odloča kot na podlagi zakona pooblaščena (zasebna) fizična oseba, temveč kot državni funkcionar, ki je med drugim predstojnik ministrstva (kot tak pa je že tudi po ZUP pooblaščen za odločanje o upravnih stvareh).

Tožba ni utemeljena.

Iz določb 2. do 4. odstavka 16. člena ZAzil izhaja, da so svetovalci za begunce osebe, ki prosilcem za azil na njihovo prošnjo nudijo določen obseg oblik pravne pomoči (2. odstavek); te osebe iz vrst diplomiranih pravnikov, ki imajo opravljen pravniški državni izpit in ustrezne izkušnje na področju azila in begunskih zadev, imenuje minister, pristojen za pravosodje (3. odstavek), in so upravičene do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov s skladu s kriteriji, ki jih določa isti minister, iz sredstev proračuna Republike Slovenije (4. odstavek). Iz navedenih določb po mnenju sodišča izhaja, da so za svetovalce za begunce lahko imenovane osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 3. odstavka 16. člena, ne glede na to, v kakšni obliki sicer opravljajo svojo dejavnost oziroma kakšen poklic opravljajo. Zakon ne vsebuje določbe, da se za svetovalce za begunce imenujejo odvetniki in drugi diplomirani pravniki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v navedenem odstavku. Iz tega a contrario izhaja, da tožena stranka v primeru, ko imenuje za svetovalca za begunca odvetnika, ni dolžna v odločbi navajati, da je le-ta imenovan za svetovalca za begunce kot odvetnik oziroma, da je takšna imenovana oseba odvetnik. Izrek izpodbijane odločbe, s katero je bila tožnica imenovana za svetovalko za begunce kot posameznica, torej z osebnim imenom in brez pristavka, da gre za odvetnico, po presoji sodišča zato ni nezakonit. Zakon predpisuje pogoje za imenovanje svetovalcev za begunce za vse kandidate enako, zato je tožnica v zmoti, ko meni, da predpisuje samo minimalne pogoje, in da je treba pri osebi, ki predpisane pogoje izpolnjuje bolje oziroma več od tega, iz tega razloga pripisati tudi navedbo poklica, ki ga opravlja. Tožnica je tudi v zmoti, če meni, da določbe 21. oziroma 22. člena Zakona o odvetništvu preprečujeta, da bi delo svetovalca za begunce opravljala v okviru opravljanja odvetniškega poklica. Niti 21. člen niti 22. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv, Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01) tožnici, ki je bila imenovana za svetovalko za begunce kot posameznica, ne onemogočata opravljanja dejavnosti svetovalca z vsebino iz 2. odstavka 16. člena ZAzil v okviru opravljanja odvetniškega poklica, saj je dejavnost svetovalcev za azil, kot je opredeljena v navedeni določbi, po vsebini identična oziroma po obsegu skoraj enaka dejavnosti odvetnika v okviru opravljanja odvetniškega poklica, kot je opredeljena v 1. odstavku 2. člena ZOdv. Zmotno je tudi tožničino stališče, da kot posameznica ne bi mogla zastopati prosilcev za azil oziroma azilantov pred sodiščem, ker lahko pred sodiščem nastopa kot pooblaščenka le z lastnostjo odvetnika. Tožnica očitno prezre, da je določba 2. odstavka 16. člena v razmerju s procesnimi določbami posameznih sodnih postopkov lex specialis, ki izrecno dopušča, da lahko tudi v sodnih postopkih svetovalec za begunce nastopa kot pooblaščenec ne glede na to, ali je vpisan v imenik odvetnikov ali ne.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, in ker glede na obseg tožbenega predloga (v katerem tožnica ne predlaga spremembe naslova, navedenega pri njenem imenu) sodišče glede na 1. odstavek 38. člena ZUS niti ne more upoštevati tožbenega ugovora, ki se nanaša na navedbo naslova, je tožba po presoji sodišča neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.