Jedro

Niso podane okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Toženka je predlog utemeljevala le z ravnanji, ki jih je tožniku očitala v izredni odpovedi. Teh ni dokazala, s sklicevanjem na naravo očitanih dejanj pa ne more utemeljiti sodne razveze.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa toženke z dne 27. 12. 2022 in 9. 2. 2023. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 20. 2. 2023, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2006. Dolžna ga je pozvati nazaj na delo in mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečnim bruto nadomestilom plače v znesku 2.047,46 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača odmerjene stroške postopka.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odvzelo veljavo sklepu SDT z dne 22. 9. 2023. Napačno je ugotovilo, da tožnik in A. A. v času namestitve hčere v mladinskem domu nista vplivala nanjo glede tega, kaj naj izpove v predkazenski zadevi (II Kpd 80824/2022). Prezrlo je, da je tožnikova hči več osebam izpovedala tisto, na čemer temelji izpodbijana odpoved. Nekritično je sledilo njeni izpovedi, da je zaradi jeze na tožnika vse načrtovala in se zlagala o očitanih mu ravnanjih. Tožnik je šele v tožbi navedel, da je bilo njegovo varanje A. A., razlog za hčerino neresnično prijavo šolski svetovalni delavki. Toženka je pričakovala, da bo sum glede očitanih ravnanj ovrgel že v neformalnem razgovoru pred vročitvijo vabila na zagovor oziroma v pisnem zagovoru. Napačna je ugotovitev, da tožnik ni niti izrecno niti posredno priznal očitanih spolnih dejanj B. B. Iz verodostojne izjave in zapisa C. C. izhaja, da ji je A. A. priznala spolni napad tožnika na hčer. Sodišče ne bi smelo opreti odločitve na izvedensko mnenje, v katerem se izvedenki tudi sicer nista ukvarjali s tem, ali je bila tožnikova hči spolno nadlegovana. Ugoditi bi moralo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Od prisojenih zneskov v III. točki izreka je treba odšteti nakazila, za katera je toženka predložila dokazili.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niti v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve niti tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

6.Toženka je tožniku, ki je pri njej opravljal delo višjega policista, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Očitala mu je ravnanja, ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Prvostopenjska presoja o nezakoniti odpovedi temelji na pravilni ugotovitvi, da toženka ni dokazala očitanih ravnanj.

7.Preizkus izpodbijane odločitve je mogoč, saj je utemeljena z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave. Pavšalna pritožbena navedba o neobstoju razlogov o odločilnih dejstvih je zato zmotna. Nadalje ne drži navedba, da je ocena izpovedi skopa in neprepričljiva, s čimer pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povzelo vse ključne dele izpovedi tožnika in prič, dokazne zaključke, ki temeljijo na teh izpovedih, pa obrazloženo utemeljilo z jasnimi razlogi. Pritožba zatrjuje, da so tožnik, A. A. in njuna hčer svoje izpovedi v tem sporu prilagodili zaradi družinskih vezi ter socialne in finančne soodvisnosti članov družine, vendar gre zgolj za pritožbeno ugibanje, ki ne vpliva na drugačno dokazno oceno ključnih dejstev. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS (URS), ker naj bi sodišče prve stopnje prezrlo vse listinske dokaze toženke. Prvostopenjsko sodišče jih ni prezrlo, kar potrjujejo razlogi izpodbijane sodbe, ki omenjajo vsebino listin. Teh le ni ocenilo tako, kot se je zavzemala toženka, tj. da dokazujejo tožniku očitano ravnanje. Kot bo obrazloženo, je taka ocena (upoštevaje uspeh celotnega postopka) pravilna.

8.Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnikove hčere, da si je vse skupaj (ravnanja, ki so predmet odpovednega očitka) izmislila, oziroma da gre za laž, s katero se je želela maščevati tožniku, ker je varal njeno mamo A. A. Po pritožbenem zatrjevanju je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnikova hči več osebam izpovedala ravno nasprotno, torej o obstoju ravnanj, na katerih temelji izpodbijana odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbena navedba resda podprta z izpovedjo in zapisom C. C., zapisom D. D. ter z e-sporočilom vzgojiteljice v javnem zavodu E. Vendar pa je bilo sodišče prve stopnje pri oceni, katera dejstva bo štelo za dokazana, dolžno upoštevati 8. člen ZPP, katerega je pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da ocena vseh dokazov skupaj oziroma uspeh celotnega postopka utemeljuje prvostopenjski zaključek, da se jim je o ravnanjih tožnika, s katerimi je toženka utemeljila odpovedni razlog, tožnikova hči tedaj zlagala. Utemeljeno je štelo za prepričljivejše dejstvo, da je tožnikova hči na zaslišanju v predkazenski zadevi izpovedala povsem nasprotno (tožniku očitana ravnanja je zanikala) in da očitanih zlorab ne potrjujejo niti ostali dokazi (izpoved tožnika in A. A., izpovedi izvedenih prič F. F. in G. G. …).

9.Po mnenju pritožbe je življenjsko nesprejemljivo, da bi otrok pri starosti desetih let skoval načrt in ga pred tem eno leto pilil, vendar tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tudi sicer je bila v novembru, decembru 2022, ko so se odvijali za ta spor ključni dogodki, tožnikova hči stara 13 let. Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo njeni izpovedi, v kateri je opisala, kako je zaradi jeze na tožnika vse načrtovala in se zlagala, da je storil očitana ravnanja. Njena izpoved v tem delu je namreč natančna, suverena in prepričljiva. Kot je pojasnila, je o tem, kaj bi naredila, da bi tožnika kaznovala, začela razmišljati kak teden prej, pri tem pa črpala tudi iz filma, ki ga je gledala kako leto prej. Da bi prikazala svojo zgodbo bolj resnično in da bi ji verjeli, je pisala na forum "To sem jaz". Pritožbeni dvom, da je brala knjige s seksualno vsebino, je ovržen z izpovedjo nje, tožnika in A. A.. Enako velja za pritožbeni pomislek v zvezi z dostopom do neprimernih vsebin preko spleta in telefona, ker naj bi do teh komunikacijskih sredstev ne imela dostopa. Njihove izpovedi namreč nasprotno potrjujejo, da je lahko dostopala do tožnikovega telefona in računalnika.

10.Zmoten je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje odvzelo veljavo sklepu SDT z dne 22. 9. 2023. Zapis v obrazložitvi sklepa, ki ga izpostavlja pritožba ("Kljub dvomu v verodostojnost celotne zgodbe o planiranem maščevanju očetu ..."), po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju ne spremeni izreka in pomena citiranega sklepa, ki je v neobstoju utemeljenega suma, da je tožnik storil naznanjeno kaznivo dejanje, zaradi česar je tožilstvo kazensko ovadbo zoper njega zavrglo. Pritožba sicer pravilno poudarja, da delovno sodišče ni vezano na ta sklep in je pri presoji obstoja odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 dolžno samostojno ugotavljati znake kaznivih dejanj, vendar je prvostopenjsko sodišče storilo prav to. Na podlagi temeljitega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da tožnik ni storil očitanega ravnanja (z znaki kaznivega dejanja).

11.Pritožba navaja, da je bila tožniku 13. 12. 2022 izdana odredba o prepovedi približevanja hčeri, v kateri so bile opisane vse okoliščine očitanega ravnanja; izpostavlja, da je kljub temu šele v tožbi prvič navedel, da je bilo njegovo varanje A. A., razlog za hčerino neresnično prijavo šolski svetovalni delavki, medtem ko je glede na zavržnost očitanega ravnanja toženka pričakovala, da ji bo to pojasnilo podal oziroma sum ovrgel že v neformalnem razgovoru z njo pred vročitvijo obvestila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabila na zagovor, oziroma v pisnem zagovoru. S temi navedbami pritožba ne more ovreči pravilnosti prvostopenjske presoje spora. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz izpovedi B. B., ki je s tožnikom dne 14. 12. 2022 opravil neformalni razgovor, izhaja, da mu tožnik ni niti izrecno niti posredno priznal očitanih spolnih dejanj. Nadalje je tožnik v pisnem zagovoru vse očitke iz pisne obdolžitve zavrnil kot neresnične, poudaril, da ničesar od zapisanega ni storil in izrekel, da za očitke ne obstajajo konkretni preverljivi dokazi in da ni razloga za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je bila torej pred podajo izpodbijane odpovedi seznanjena z jasnim stališčem tožnika glede očitanih ravnanj.

12.Toženka se ne strinja s prvostopenjsko ugotovitvijo, da tožnik ni niti izrecno niti posredno priznal očitanih spolnih dejanj B. B.; v pritožbi utemeljuje, da je bil tožnik že seznanjen z odredbo o prepovedi približevanja in s tem s sumi o spolnih napadih, tedaj ko je B. B. izrazil "ponos, da je njegova hči tako zrela oseba, da je zbrala toliko poguma in te stvari obelodanila in v bistvu preprečila stvari, ki so se tožniku dogajale v njegovi primarni družini" (glede na izpoved tožnika je očim izvajal fizično in spolno nasilje). Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je izpoved B. B. ocenilo pravilno. Na njeni podlagi ni mogoče napraviti zaključka, da je imel tožnik ob izraženem ponosu in omembi primarne družine v mislih očitana spolna ravnanja. Kaj takega ne izhaja niti iz izpovedi tožnika, ki je B. B. izrecno omenil le težave s spletnimi prevarami in da se zaradi teh zdravi.

13.Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik s hčerjo v času njenega odvzema in namestitve v mladinskem domu ni imel stika preko telefona ali osebno, zato ni mogel vplivati nanjo glede tega, kaj naj izpove v predkazenski zadevi. Pritožba to ugotovitev izpodbija in poudarja, da je bil tožnik prisoten v družini že pred dnem hčerinega zaslišanja v predkazenski zadevi (izvedenega 26. 4. 2023). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnik po tem, ko je prenehala veljati odredba o prepovedi približevanja hčeri (28. 12. 2022), res vrnil v domače okolje. Vendar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je v času od te vrnitve do namestitve hčere v mladinskem domu (22. 2. 2023) nanjo kakorkoli vplival v smislu, kaj naj izpove pri zaslišanju. Pritožbene navedbe, ki so usmerjene v utemeljevanje nasprotnega, predstavljajo zgolj posplošeno ugibanje. Pravilen je tudi prvostopenjski zaključek, da v času namestitve hčere v mladinskem domu z njo ni imel stikov in nanjo ni mogel vplivati, saj okoliščine, ki bi dokazovale nasprotno, niso bile ugotovljene.

14.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tudi A. A. tekom namestitve hčere v mladinskem domu v pogovorih z njo ni vplivala na to, kaj naj izpove pri zaslišanju. Po mnenju pritožbe je ta zaključek v nasprotju z naslednjimi listinami in izpovedmi: iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je hči kljub prepovedi stikov s staršema na skrivaj slišala z mamo; dne 22. 4. 2023 je pred odpustom (iz bolnišnice) govorila z mamo približno dve uri, kar izhaja iz e-sporočila javnega zavoda E.; iz izpovedi A. A. izhaja, da je hči na skrivaj "sunila" telefon, da ji je lahko pisala; iz izpovedi tožnika izhaja, da je bila A. A. v kontaktu samo takrat, ko je tega želela vzpostaviti hči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te listine in izpovedi potrjujejo zgolj, da sta bili tekom namestitve v mladinskem domu A. A. in hči v stiku (glede na izpoved A. A. morda trikrat), kar pa še ne predpostavlja in ne dokazuje vplivanja A. A. na to, kaj naj hči izpove pri zaslišanju.

15.Pritožba ne obrazloži očitka, zakaj naj bi sodišče prve stopnje nekritično verjelo A. A., da je bila tedaj, ko jo je hči poklicala iz bolnišnice, prvenstveno v skrbeh za njeno zdravje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je izostala opredelitev sodišča prve stopnje glede njunega dvournega pogovora dne 22. 4. 2023, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja nobena okoliščina, ki bi utemeljevala, da je tedaj mati vršila kakršenkoli vpliv na to, kaj naj hči izpove v bližajočem se zaslišanju. Te presoje ne spremeni niti pritožbeno izpostavljanje zapisa v e-sporočilu javnega zavoda E., da je A. A. (22. 4. 2023) s hčerjo vzpostavila stik. Iz izpovedi A. A. in tožnika izhaja, da je stik vedno vzpostavila hči, tak pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje (zaslišanja avtorja tega e-sporočila toženka ni predlagala). Sicer pa okoliščina, kdo je vzpostavil ta stik, niti ni ključnega pomena. Bistveno je, da v tem pogovoru ni bilo vplivanja A. A. v smislu, ki ga zatrjuje pritožba.

16.Po pritožbenem zatrjevanju iz verodostojne izjave šolske svetovalne delavke C. C. in iz njenega zapisa izhaja, da ji je A. A. priznala tožnikov spolni napad na hčer; nerazumno je, da sodišče prve stopnje ni prepoznalo pritiskov družinskih članov na tožnikovo hčer, ki so se nanjo vršili potem, ko je C. C. prijavila nezakonito početje tožnika. S temi pritožbenimi navedbami ni mogoče utemeljiti drugačne dokazne ocene ključnih okoliščin. Izvedeni dokazi ne potrjujejo pritiskov, ki jih omenja pritožba. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je C. C. res potrdila, da je v listini, ki je predložena kot dokaz v tem sporu, zapisala vsebino razgovorov, ki jih je imela 12. in 13. 12. 2022 s tožnikovo hčerjo, njim in A. A. Ključno obremenilno dejstvo njenega zapisa in izpovedi je, da ji je tožnikova hči povedala o spolnih zlorabah z njegove strani. Ker je te tožnikova hči kasneje zanikala in pojasnila, da se je zlagala, očitanih zlorab pa ne potrjujejo niti ostali dokazi (izpoved tožnika in A. A., izpovedi izvedenih prič F. F. in G. G. …), z izpovedjo in zapisom C. C. ni mogoče utemeljiti obstoja odpovednega razloga. V zvezi s tem je neuspešno tudi pritožbeno navajanje izseka razgovora C. C. z A. A., saj slednja v izpovedi ni potrdila, da bi šolski svetovalni delavki rekla, da "je bilo samo otipavanje, konkreten fizični stik je bil samo enkrat v drugem razredu ...". Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je A. A. tudi prepričljivo pojasnila, zakaj tega ni izrekla. Prav tako je zanikala resničnost zapisa D. D. z dne 28. 11. 2022, kateremu naj bi v telefonskem razgovoru rekla, da sicer ni bilo spolnega nasilja v hudi obliki, ampak le dotiki.

17.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik predložil v spis klinično psihološko in pedopsihiatrično izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v drugem postopku (zaradi ukrepa odvzema otroka staršem; IV N 78/2023). Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na to mnenje, ker je bilo izdelano v postopku, v katerem toženka ni bila stranka. Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je namreč po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Pri njegovem ovrednotenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sta njegove ugotovitve potrdili in obrazložili specialistka otroške in mladoletniške psihiatrije ter psihologinja, ki sta ga izdelali in ki ju je na predlog tožnika zaslišalo kot izvedeni priči. Dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca pa v delovnem sporu ni predlagala nobena stranka. Pritožba zmotno očita, da se specialistka psihiatrije ter psihologinja nista ukvarjali z vprašanjem, ali je bila tožnikova hči spolno nadlegovana. V izvedenskem mnenju sta zaključili, da pri njej ni prepoznati znakov in značilnosti, ki bi nakazovale, da je bila žrtev družinskega nasilja ali zlorab. V izpovedi sta podrobno predstavili metodologijo izdelave tega mnenja in vsebinsko natančneje utemeljili oceno, zakaj tožnikova hči ni bila žrtev spolne zlorabe.

18.Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je tožnik storil očitana ravnanja in da so ta vsebovala vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Zaradi neobstoja odpovednih razlogov je pravilen prvostopenjski zaključek, da je izpodbijana odpoved nezakonita.

19.Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, temveč je ugodilo reintegracijskemu zahtevku, čemur pritožba nasprotuje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da niso podane okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pravilna je namreč ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka predlog utemeljevala le z ravnanji, ki jih je tožniku očitala v izredni odpovedi. Teh ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da s sklicevanjem na naravo očitanih dejanj ne more utemeljiti sodne razveze. Zgolj narava dejavnosti delodajalca (oziroma dejstvo, da je tožnik višji policist v G.), ki jo izpostavlja pritožba, tudi ni razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (prim. VIII Ips 54/2017).

20.Pritožba očita, da se sodišče prve stopnje glede (ne)reintegracije ni opredelilo do izpovedi H. H. in I. I. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je v prvostopenjski sodbi pravilno povzeto bistvo izpovedi H. H., ki je v tem, da je glede na naravo očitanih dejanj zaupanje do tožnika porušeno. Ker ta, kot je bilo že obrazloženo, niso dokazana, z izpovedjo H. H. ni mogoče utemeljiti sodne razveze. Enako velja za izpoved I. I. (podpisnika izpodbijane odpovedi), ki je celo poudaril, da ima tožnik v primeru, če bi bil kazenski pregon opuščen, "vso možnost za izvedbo rehabilitacije".

21.Nevzdržnost sodelovanja s tožnikom oziroma trajno porušeno zaupanje pritožba utemeljuje tudi z drugimi okoliščinami (nadaljevanje delovnega razmerja bi lahko negativno vplivalo na delovni proces in medsebojne odnose; odsotnost izrecnega tožnikovega zanikanja očitanih ravnanj B. B., J. J. in K. K. idr.), vendar neuspešno, saj s temi okoliščinami v prvostopenjskem postopku toženka sodne razveze ni utemeljevala. Utemeljevala jo je le z ravnanji, ki so bila predmet izpodbijane odpovedi, zato sodišču prve stopnje drugih okoliščin v tem okviru niti ne bi bilo treba izpostaviti. Kljub temu je npr. obrazložilo, da izpoved B. B. o morebitni samomorilnosti tožnika ne more nadomestiti odsotne trditvene podlage toženke. Ta v pritožbi navaja, da je v vlogah izpostavila problematiko tožnikove samomorilnosti in v zvezi s tem opozarja na izpovedi tožnika, njegove hčere in A. A. Neutemeljeno zahteva, da bi bilo navedeno treba upoštevati pri presoji reintegracije, saj v prvostopenjskem postopku takšne trditve v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 ni podala. Slednje velja tudi za pritožbeno sklicevanje, da bi bila glede na naravo dela tožnika (posest orožja, streliva, ravnanje z občutljivimi podatki) reintegracija zaradi prevelikega tveganja nedopustna tudi zaradi prvostopenjskega povzemanja tožnikove izpovedi, da ima trenutno še določene zdravstvene težave, da se mora sestaviti, da ga je dogodek sesul … Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ta okoliščina (splošen opis zdravstvenega počutja) ne more biti ovira za reintegracijo.

22.Pritožba očita, da od prisojene denarne reparacije v III. točki izreka sodišče prve stopnje ni odštelo nakazil, ki izhajajo iz toženkinega dopisa z dne 4. 4. 2023. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede teh nakazil toženka ni podala nobenih trditev o tem, izplačilo česa konkretno predstavljajo. S pomočjo plačilnih list v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za izplačilo terjatev za čas, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženki. Za odločitev zato niso pomembna, saj se III. točka izreka nanaša na priznanje pravic za drugo obdobje, tj. po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Enako velja tudi za nakazili, ki izhajata iz podatkov FURS z dne 22. 3. 2024. Toženka ob predložitvi te listine ni podala nobenih trditev o naravi teh terjatev, čeprav je na listini zabeleženo, da ju je izplačala ona. Iz šifer na listini je razbrati, da se nakazili nanašata na terjatvi za čas, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženki (nadomestilo plače in sorazmerni del regresa za letni dopust).

23.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

24.Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT) mu pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom mu dolguje tudi obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila. Stroška za obvestilo stranki o prejeti sodbi pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je zajet v že priznanih stroških.

Zveza: