Jedro

Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 17. 6. 2024 in 7. 8. 2024 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača dodatek za stalno pripravljenost za obdobje od 1. 9. 2019 do 31. 8. 2020 v skupnem bruto znesku 3.981,96 EUR z zakonskimi zamudnimi 0bretsmi od neto zneska od 16. 10. 2021 dalje do plačila (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.711,67 EUR, svoje pa krije sama (točka III in IV izreka).

2.Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo. Izpostavlja, da je potrebno ločevati dosegljivost in pripravljenost. Tožniku pripravljenost ni bila odrejena skladno z 71. členom Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) ter 17. členom Kolektivne pogodbe za policiste (KPP). Sodišče ni ne ugotavljalo ne potrdilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za pripravljenost. Šlo je za dogovor treh vodstvenih delavcev znotraj enote, nihče od pristojnih pa ni ne pričakoval ne odredil pripravljenosti, zato ni podlage za plačilo. Če se tožnik ne bi odzval, ne bi bilo sankcij. Če je menil, da se mu nezakonito odreja naloge, bi to moral zavrniti in obvestiti notranjo organizacijsko enoto. Dejstvo, da je bila policijska uprava seznanjena z izrednimi nastopi dela in tožniku za ta čas plačala nadure, ne pomeni, da je odobrila ali odredila pripravljenost. Šlo je za obveščanje med policisti, na katero ni imela vpliva. Ni bilo potrebno, da se je tožnika obveščalo o zadevah, saj so policisti pooblaščene osebe, ki morajo samostojno izvesti odrejene naloge. V spornem obdobju se je vključil v delovni proces le trikrat. Od tožnika se tudi ni pričakovalo, da se odzove v roku ene ure in pride na določen kraj. Sodišče tega ni ugotavljalo, kot tudi ne, kdo naj bi to zahteval. Sledilo je le izpovedi tožnika in pričam A.A., B.B. in C.C., ki so zainteresirani za izid spora, ker so tudi sami vložili tožbo, neutemeljeno ni verjelo D.D., kar kaže na pristranskost sodišča. Kršilo je 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni se opredelilo do navedb, da tožnik ni imel službenega telefona, kar bi ga imel, če bi moral biti dosegljiv in odziven, kot tudi ne do navedb, da ni imel opravljenega izpita iz splošnega upravnega postopka, zato se ob vseh klicih niti ne bi mogel odzvati, ampak bi to moral storiti drug starešina. Kako je toženka organizirala delo v letu 2024, ni relevantno, prav tako ni v pristojnosti sodišča, kako naj delodajalec organizira delovni proces. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo E.E., vodje centra F., ki bi lahko razjasnil dejansko stanje glede obveščanja policistov o posameznih dogodkih. Telefonska številka vodstvenega delavca na obrazcu razporeda dela ni pomenila podatka centra F., kdo je dežurni starešina. Sodišče tudi ni upoštevalo posebne narave dela policije, kjer je potrebna obveščenost vodstvenih delavcev o določenih dogodkih, zato upoštevanje Pravil o obveščanju in periodičnem poročanju ne pomeni prikrivanja dejanskega stanja. Spregledalo je četrti odstavek 16. člena KPP o spremembi razporeda dela zaradi nepredvidenih dogodkov v 24 urah pred nastopom dela, do česar bi se moralo opredeliti skladno z načelom iura novit curia. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339 člena ZPP, saj enkrat zapiše, da je bil tožnik dosegljiv, nato pa zaključi, da je bil v pripravljenosti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo dodatka za pripravljenost za čas, ko mu je bila pripravljenost odrejena neformalno. Pri presoji je pravilno upoštevalo 71. člen ZODPol, 17. člen KPP, 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS), v kateri je bila v vtoževanem obdobju urejena višina dodatka za pripravljenost. Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Podobno določa tudi 17. člen KPP, ki predvideva prihod na delo v eni uri.

6.Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Policijske postaje G. opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti). Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih navedb in izvedenih dokazov, v obrazložitvi pa si ni prihajalo v nasprotje, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 22. točki obrazložitve je ugotovilo, da se je od tožnika pričakovalo, da bo v času odrejene neformalne pripravljenosti dosegljiv, vendar je pri tem izhajalo iz opredelitve pripravljenosti iz prvega odstavka 71. člena ZODPol v smislu dosegljivosti delavca za prihod na delo, kar jasno izhaja iz celotne obrazložitve. V nadaljevanju je namreč ugotovilo, da tožnikova dosegljivost ni predstavljala le dosegljivosti po telefonu in komunikacije ter koordinacije, ampak se je moral z vednostjo in ob pričakovanju svojih nadrejenih vključiti v delovni proces in opraviti svoje delovne zadolžitve v primeru nujnih nalog, ki jih ni mogel opraviti naslednji dan ali jih prenesti na podrejene.

7.Neutemeljen je očitek o pomanjkljivi dokazni oceni in s tem o kršitvi 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je skrbno pretehtalo in ocenilo izpovedi in izjave prič ter tožnika in natančno obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku in C.C., A.A., B.B. in H.H. ter zakaj je ocenilo izpovedbo D.D. za nekonsistentno (18. točka obrazložitve). Dejstvo, da so A.A., C.C. in B.B. prav tako vložili tožbo zaradi plačila dodatka za pripravljenost ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Vsi trije so izpovedali skladno in enako kot tožnik, tudi D.D. je mestoma potrdil njihove izpovedi. Tako je v nasprotju s svojo pisno izjavo zaslišan potrdi, da so le tožnik in ostali vodstveni delavci Policijske postaje G. imeli pooblastilo za podpisovanje odločb o pridržanju, kar je predstavljalo nujno zadevo. Toženka tako neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da vodje izmene ter policisti niso mogli samostojno izvajati vseh nalog in je bilo nujno, da so se v delovni proces tudi izven svojega delovnega časa vključevali tožnik in ostali vodstveni delavci Policijske postaje G. Izpoved D.D. ob zaslišanju se je tako razlikovala od tega, kar je zapisal v svoji pisni izjavi, zato toženka neutemeljeno oporeka zaključku o njegovi nekonsistentnosti, posledično je neutemeljen tudi očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da je šlo zgolj za obveščanje tožnika, kar je posledica posebnih pravil o obveščanju v policiji. Tožnika se ni zgolj obveščalo o dogodkih kot enega od vodstvenih delavcev, ampak se je od njega terjalo, da v najkrajšem možnem času oziroma najkasneje v roku ene ure opravi svoje delo, kadar je bilo to nujno zaradi operativnih potreb. Toženka je glede pravil obveščanja s strani centra F. predlagala za zaslišanje pričo E.E., vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Toženka je namreč zaslišanje E.E. predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, tik pred drugim narokom za glavno obravnavo, na katerega so bile vabljene vse priče in se je takrat postopek tudi zaključil. Izvedba tega dokaza bi tako nedvomno podaljšala postopek, toženka pa je navedbe glede obveščanja s strani centra F. podala že v predhodnih vlogah, zato bi lahko oziroma bi morala ta dokazni predlog podati že prej (tretji odstavek 286. člena ZPP).

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je od tožnika pričakovalo, da bo v nujnih primerih prišel na delo oziroma drug kraj, da bi opravil nujno nalogo. Vodje izmene in policisti namreč niso bili pristojni za izvajanje vseh nalog na terenu, ki so morale biti njuno opravljene, in se z njihovo izvedbo ni moglo čakati na dan, ko bi z delom nastopil eden od vodstvenih delavcev (npr. podpisovanje odločb o pridržanju). Tožnik tako ni mogel sam izbirati, ali se bo odzval ali ne, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da ni bil omejen pri razpolaganju s svojim prostim časom. Nepomembno je tudi dejstvo, da tožnik ni imel službenega telefona, saj je bilo ugotovljeno, da je bil dosegljiv na svojem zasebnem telefonu. Priče so potrdile, da kadar je bil tožnik na razporedu zapisan kot dežurni starešina, je bila navedena njegova telefonska številka, da je bil dosegljiv in se je tudi javil, kar je storil, čeprav mu ni bil zagotovljen službeni telefon. Toženka pri tem neutemeljeno ponavlja, da se centru F. ni javilo številke dežurnih starešin, saj to izhaja iz predloženega obrazca pod B16, prav tako je D.D. povedal, da je bil center F. obveščen, kdo od vodstvenih delavcev je dosegljiv.

10.Toženka je sicer zatrjevala, da tožnik ni imel opravljenega izpita iz splošnega upravnega postopka,1 vendar slednje ni bilo odločilno, zato se sodišču prve stopnje do tega ni bilo potrebno opredeljevati. Dejstvo je, da je tožnik moral biti dosegljiv in na razpolago ter se v nujnih primerih odzvati s prihodom na delo ali drug kraj v čim krajšem času, kadar je bil s strani nadrejenega določen kot dežurni starešina. Toženka je tudi priznala, da je tožnik v vtoževanem obdobju moral trikrat nastopiti delo zaradi vključitve v nujne operativne naloge izven delovnega časa. Kot enega od primerov, ko je tožnik moral priti na delo izven svojega delovnega časa, je navedla prav vodenje postopkov z ilegalci (l. št. 38), zato se neutemeljeno sklicuje na neopravljen izpit, ki se je potreboval le za določene postopke po Zakonu o tujcih. Tudi okoliščina, da je v vtoževanem obdobju moral priti na delovno mesto oziroma na teren le trikrat, ni relevantna. Predpisi, ki urejajo pripravljenost na delo, kot pogoja za opredelitev pripravljenosti ne določajo števila ur, ko je uslužbenec v času pripravljenosti dejansko tudi pozvan na delo, in nato za ure opravljenega dela prejme plačilo.

11.Na pravilnost ugotovitve o dejanski stalni pripravljenosti tožnika ne vpliva pritožbena navedba, da ne bi utrpel nobenih sankcij, če se na klic ne bi javil. Zatrjevana drugačna organizacija dela v primeru neodzivnosti tožnika in nesankcioniranje njegove neodzivnosti ne pomenita, da tožniku dejansko ni bila odrejena pripravljenost. Ugotovljeno je bilo, da se je od tožnika v vtoževanem obdobju, ko je bil na razporedu označen kot dežurni starešina, pričakovalo, da se na klice odzove in se v najkrajšem možnem času vključi v delo, kar je tudi vedno storil (potrdijo tožnik, B.B. in H.H.). Če se v času dejanske pripravljenosti ne bi odzval, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi s tem kršil svoje delovne obveznosti.

12.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da pri izmenjavi vodstvenih delavcev Policijske postaje G. pri opravljanju dejanske pripravljenosti ni šlo za njihovo samovoljo ali organizacijo dela na podlagi 41. člena Pravil policije. Ugotovljeno je bilo, da je bilo s strani policijske uprave zahtevano, da se vodstveni delavci vključijo v nujne primere. Utečeni način dela je bil, da so vodje izmene obveščali dežurnega vodstvenega delavca o nujnih postopkih, saj niso imeli pooblastila urejati določene nujne zadeve, toženka pa je bila ob opravljenih strokovnih nadzorih s takim načinom dela seznanjena in na to ni imela pripomb. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke. Toženka je bila s takšnim načinom dela seznanjena, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da s strani vodstva Policijske postaje G. ni bilo predlagano, da se odredi pripravljenost niti se ni tožnik pritožil nad takšnim načinom dela.

13.Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pristojnost delodajalca, kako organizira svoj delovni proces. V obrazložitvi se je sicer sklicevalo tudi na okoliščino, da je toženka po vtoževanem obdobju spet uredila formalno pripravljenost tudi za vodstvene delavce, vendar to ni bila odločilna okoliščina, ampak zgolj pokazatelj o zaznani pomanjkljivosti v utečeni praksi in načinu dela, kot to jasno izhaja iz 21. točke obrazložitve.

14.Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožniku za čas, ko se je vključil v delovni proces, izplačala nadure. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne zahteva plačila za opravljeno nadurno delo za čas, ko se je v okviru pripravljenosti dejansko vključil v delo in opravil delovne obveznosti, ampak (le) dodatek za stalno pripravljenost za čas, ko je moral biti dejansko v pripravljenosti za delo.

15.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tega, da se lahko razpored dela izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov, v takem primeru pa se šteje, da gre za delo po posebnem razporedu oziroma za delo preko polnega delovnega časa, če se spremeni v manj kot 24 urah (četrti odstavek 16. člena KPP). Tožnik ni zahteval plačila dodatka za delo po posebnem razporedu

(ta bi mu pripadal glede na takrat veljavni četrti odstavek 42. člena KPJS v primeru dela po posebnem razporedu) ali dodatka za nadurno delo, ampak dodatek za pripravljenost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku, ko je bil pisan kot dežurni starešina, dejansko odrejena pripravljenost na delo, s čimer je posredno ovrglo pavšalne navedbe toženke, da je potrebno razlikovati med stalno pripravljenostjo po 71. členu ZODPol in spremembo razporeda dela po četrtem odstavku 16. člena KPP.

Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožniku za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in prvega odstavka 155. člena ZPP pripada: 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 279,99 EUR. Tožniku ne pripada strošek poročila za stranko, saj je ta strošek že zajet v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Priča B.B. je izpovedala, da tožnik ni imel tega izpita le del vtoževanega obdobja.

2Ta bi mu na podlagi četrtega odstavka 42. člena takrat veljavne KPJS pripadal, če bi šlo za delo po četrtem odstavku 16. člena KPP.