Jedro

S tem ko je sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo nekatere okoliščine, ki so predstavljale znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, dejanje pa je pravilno kvalificiralo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP).

Ker je sodišče obsojenca spoznalo za krivega, mu je utemeljeno naložilo, da mora plačati tudi potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovih pooblaščencev (1. odstavek 95. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot stroške postopka, nastale s tem izrednim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 9.2.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.6.2000 je bil obsojeni F.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba s preizkusno dobo enega leta, v kateri je bila določena kazen en mesec zapora.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavljal je razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbo 1. odstavka 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s tem ko je kljub temu, da je oškodovanec kot tožilec vztrajal pri prvotni obtožbi, samo spremenilo opis in pravno kvalifikacijo dejanja v obtožbi. Določbe kazenskega postopka naj bi bile prekršene tudi s tem, ko je sodišče obsojencu naložilo stroške zastopanja oškodovanca kot tožilca. Sodišču druge stopnje očita, da tudi glede dejanja lahke telesne poškodbe ni potrdilo zaključkov sodišča prve stopnje in ni rešilo predmeta pritožbe. Navaja, da sodišče druge stopnje ni dalo zaključkov v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe, s čimer ni potrdilo niti ovrglo zaključkov sodišča prve stopnje, niti ni odgovorilo na pritožbene navedbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ne more pritrditi vložnikovemu stališču, da je sodišče prekoračilo obtožbo, s tem ko je obsojenca namesto za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe obsodilo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se namreč nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba in je spremenjen le toliko, da so iz njega izpuščeni zakonski znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ni vezano (2. odstavek 354. člena ZKP). Potem, ko je izvedenec podal mnenje o vrsti in teži oškodovančevih poškodb, je sodišče obsojenčevo ravnanje povsem pravilno kvalificiralo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in iz njegovega opisa izpustilo nekatere okoliščine. Takšna sprememba opisa glede na obtožbo je dovoljena, saj je v obdolženčevo korist in ne predstavlja kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo (člen 354 ZKP).

Obsojenčev zagovornik je v pritožbi uveljavljal, da za v obtožbi očitano kaznivo dejanje ni dokazov in da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na očitek o prekoračitvi obtožbe in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Očitek, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, zato ni utemeljen. V nasprotju z navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti je sodišče prve stopnje potek dogodka in izvor nastanka poškodbe ugotovilo in za svoje ugotovitve podalo ustrezne razloge.

Ker je sodišče obsojenca spoznalo za krivega in je ugotovilo, da ima za to potrebna sredstva, mu je skladno z določbo 1. odstavka 95. člena ZKP utemeljeno naložilo, da mora poleg drugih stroškov postopka plačati tudi potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovih pooblaščencev.

Kršitve, na katere se je vložnik skliceval v zahtevi, niso podane. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 60.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.