Jedro

Bistveno je, da gre za nove, še ne predvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti. Izpolnjevanje nadaljnjih pogojev, da nova naloga izhaja iz predpisa in da jo je moral operater začeti izvajati v zadevnem regulativnem obdobju, v obravnavanem primeru nista sporna.

Če je bilo treba akt v tem delu posebej spremeniti z navedbo, „da se med nove naloge ne šteje nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog“, iz tega logično izhaja, da se je pred tem lahko glede na prejšnje besedilo kot novo nalogo razlagalo tudi nadgradnjo ali spremembo izvajanja že obstoječe naloge, sicer v tem delu Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina ne bi bilo treba spreminjati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo št. 213-27/2018-04/464 z dne 30. 11. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi šestega odstavka 255. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) odločila, da znaša presežek omrežnine iz dejavnosti sistemskega operaterja, ki jo izvaja družba A. (v nadaljevanju tožnica) v poslovnem letu 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 1.879.420,25 EUR.

2. Toženka je ugotovila, da se njeni in tožničini izračuni razlikujejo v postavki „nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja“ zaradi različnega tolmačenja drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (Uradni list RS, št. 28/2015, 22/2016 in 21/2018, v nadaljevanju Akt o metodologiji), torej zaradi različne interpretacije „novih nalog znotraj nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja operaterja distribucijskega sistema“.

3. Tožnica je kot nove naloge navedla zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo in izvajanje naložbenega načrta ter s tem povezano poročanje, pripravo sistemskih obratovalnih navodil zaradi sprejetja nove zakonodaje, zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, vezanih na novo sprejeto zakonodajo, izmenjavo podatkov, spremembo sistema prejemanja nakazil od odjemalcev, prispevke za študentsko delo, neposredne stroške storitev, vezanih na novo sprejeto zakonodajo in prehod na kWH.

4. V zvezi z zagotovitvijo vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo in izvajanje naložbenega načrta ter s tem povezano poročanje toženka navaja, da mora operater distribucijskega sistema toženki že od leta 2010 poročati o načrtovanih in izvedenih naložbah, zato obveznosti, ki jih na novo določa Akt o metodologiji za pripravo in ocenitev naložbenega načrta operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (Uradni list RS, št. 9/15) ne predstavljajo novih nalog niti bistveno povečanega obsega dela za operaterje distribucijskega sistema. Navedeni akt vzpostavlja le sistematičen način poročanja operaterjev distribucijskih sistemov in določa merila ter postopke za ocenjevanje naložbenega načrta. Toženka se ne strinja s tem, da Akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2017 do 2020 (v nadaljevanju AN URE 2020) postavlja tožnico v povsem novo vlogo. Ukrepi iz tega akcijskega načrta se večinoma nanašajo na distribucijske sisteme električne energije, ukrepi, ki bi se nanašali na distribucijske sisteme zemeljskega plina, pa v predmetnem akcijskem načrtu niso konkretneje določeni. V zvezi s pripravo sistemskih obratovalnih navodil (v nadaljevanju SON) toženka navaja, da gre zgolj za obveznost operaterja, da skladno s predpisi posodablja svoj splošni akt. Nova naloga tudi ni izvajanje vseh aktivnosti in procesov, vezanih na novo sprejeto zakonodajo (vzpostavitev novega oddelka za izvajanje digitalizacije geografsko informacijske službe), z namenom zagotavljanja ažurnih podatkov iz državnih evidenc glede katastra, zagotavljanja ažurnih podatkov o obstoječem plinovodnem omrežji, priključkih in odjemnih mestih. Vodenje ustrezne evidence podatkov o zgrajenem plinovodnem omrežju, vključno s priključki ter funkcionalno pripadajočimi objekti in napravami, ki sestavljajo distribucijski sistem zemeljskega plina, je ena temeljnih nalog in odgovornosti operaterja. Enako velja za obveznost izmenjevanja podatkov, ki se nanaša na implementacijo in vzdrževanje platforme ZZI, ter izmenjavo podatkov, vzpostavljeno na podlagi 17. člena Uredbe o delovanju trga z zemeljskim plinom (Uradni list RS št. 61/16). Pojasnjuje prednosti, ki jih omogoča nova platforma. Spremembo sistema prejemanja nakazil od odjemalcev (kot posledico evropske direktive) toženka prav tako ocenjuje kot nadgradnjo obstoječe naloge. Prav tako kot nadgradnjo obstoječe naloge toženka opredeljuje povišanje stroškov za študentsko delo zaradi obveznega plačila prispevkov, določenega z novo zakonodajo. Toženka kot novih nalog tudi ne priznava stroškov, ki so nastali kot posledica povečanega nadzora delovanja regulacijskih postaj, povečanega števila intervencijskih posegov na distribucijskih sistemih, dodatnih kontrol merilnih mest pri končnih uporabnikih, vzdrževalnih del na srednjetlačnih omrežjih in dodatnega nadzora upravljalcev ter varovanja okolja pri izvajanju vzdrževalnih del. Poudarja, da se je obseg nalog povečal zaradi spremenjene prakse načina izvajanja dejavnosti distribucije zemeljskega plina pri operaterju distribucijskega sistema. Enako velja za povečane stroške iz naslova vzdrževalnih del zaradi dodatnih kontrol omrežja skladno z novo politiko vzdrževanja omrežij, povečanih intervencijskih posegov, dodatnih škodnih zavarovanj, vpeljavo novih tehnoloških postopkov, dodatne kontrole elementov sistema, nadzora nad skladnostjo geodetskih posnetkov ipd. Toženka poudarja, da je zagotavljanje varnega, zanesljivega in učinkovitega obratovanja in vzdrževanja distribucijskega sistema zemeljskega plina ena izmed temeljnih nalog operaterja distribucijskega sistema. S spremembo zaračunavanja porabljenega zemeljskega plina v kWh pa se je spremenila le merska enota pri obračunu zemeljskega plina, kar je zahtevalo ustrezno spremembo v informacijskem sistemu. Tožnica je navedeno nalogo izpeljala z enkratno nadgradnjo informacijskega sistema, ki ne more predstavljati nove naloge po drugem odstavku 50. člena Akta o metodologiji. Ta naloga nikakor ne predstavlja nove naloge, saj je tožnica ves čas izvajanja dejavnosti distribucije zemeljskega plina odgovorna za izvajanje meritev porabe oziroma določanja količine odjema končnih odjemalcev v obračunskem obdobju ter obračun odjema.

5. Tožnica v tožbi poudarja, da je v tej zadevi ključno, da toženka razlaga, da gre pri določanju višine nenadzorovanih stroškov za stroške, ki nastajajo z izvajanjem novih nalog in ne za nadgradnjo obstoječih nalog. Ker tožnica meni, da je tako tolmačenje napačno, je naročila pravno mnenje pri Inštitutu za javno upravo Pravne fakultete v Ljubljani, toženko pa zaprosila, naj z izdajo odločbe počaka. Kljub temu je toženka odločbo izdala, kar pomeni, da pravnega mnenja upravičeno ni mogla predložiti pred izdajo odločbe.

6. Tožnica navaja, da pravno mnenje glede sporne razlage drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji temelji na pravno priznanih metodah razlage, medtem ko je toženka uporabila zgolj argument avtoritete, pri čemer poudarja, da toženka nima pravne podlage za pravno obvezujočo avtentično razlago podzakonskega predpisa. Kot neobrazloženo ocenjuje navedbo toženke, da so stroški, ki so posledica nadgradnje ali spremembe že obstoječe naloge, skladno s 14. členom Akta o metodologiji že vključeni med nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja. Izpodbijane odločbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Poleg tega taka trditev tudi ni pravilna, saj nadgradnja že obstoječih nalog v letu 2017 ne more biti pokrita s stroški, katerih višina je bila določena na podlagi povprečja dejanskih stroškov 2012 do 2014, ko stroški nadgradnje nalog niti niso bili predpisani niti znani. Zavrnitev priznanja nenadzorovanih stroškov je bilo zato nezakonita.

7. Nenadzorovani stroški so nastali zaradi zagotovitve vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo in izvajanje naložbenega načrta. Ob izvajanju te naloge je tožnica podala dodatne utemeljitve opisa nalog, in sicer je navedla, da je zaradi novo sprejete zakonodaje priprava in izvajanje naložbenega načrta bistveno bolj kompleksno, natančno ter časovno potratno. Ob dejstvu, da tožnica opravlja dejavnost v različnih občinah na področju celotne Slovenije, je bilo za zagotovitev vseh nalog potrebno zaposliti in najeti dodatno delovno silo. Navedla je tudi, katere aktivnosti je bilo treba izvesti za vsako občino posebej. Tožnica se ne strinja z navedbo toženke, da poročanje o načrtovanih naložbah in s tem povezano usklajevanje z lokalnimi skupnostmi ni nova naloga in poudarja, da je svoje dodatne naloge utemeljila na podlagi navedenih predpisov. Gre za naloge, ki sicer spadajo v sklop že predpisanih nalog, vendar so bile tožnici dodatno naložene od leta 2016 naprej, torej so se ji povečali stroški.

8. Glede dodatnih stroškov v zvezi s pripravo sistemskih obratovalnih navodil navaja, da ni sporno, da gre za posodobitev akta, kot posledico zahtev trga in zakonodaje, torej gre prav tako za novo nalogo, v okviru obstoječe. Tudi glede stroškov, nastalih tožnici z zagotovitvijo vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo podatkov, poročanje in komunikacijo z uporabniki, vezane na novo sprejeto zakonodajo tožnica navaja, da gre za naloge, ki ji jih prej (pred letom 2016) ni bilo treba opravljati, torej za nove naloge. Enako za nove naloge opredeljuje pripravo sistemskih obratovalnih navodil iz 268. člena EZ-1, zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo podatkov, poročanje in komunikacijo z uporabniki, vezano na novo sprejeto zakonodajo, nadgradnjo digitalnega sistema vnašanja podatkov, uvedbo SEPA plačilnega sistema, plačilo prispevkov za delo študentov, izvajanje nalog, povezanih z novo sprejeto zakonodajo. Nadalje tožnica pojasnjuje, zakaj je imela nenadzorovane stroške tudi s prehodom na izračun v kWh. Šlo je za enkraten strošek, vezan na pripravo informacijskega sistema. Gre za novo nalogo, saj je bilo potrebno spremeniti mersko enoto za dobavo zemeljskega plina. Dejansko gre za nadgradnjo obstoječih nalog in gre torej za nove naloge, saj jih je morala tožeča stranka izvajati na novo po letu 2016. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da sodišče ni vezano na razlago drugega odstavka 50. člena Akta od metodologiji, kot ga je podala tožnica in izhaja iz mnenja Pravne fakultete. Razen tega je to mnenje tudi prepozno. Sicer pa se toženka z njim ne strinja. Navaja, da se med nenadzorovane stroške vključujejo tudi stroški zaradi novih nalog, ki jih operater distribucijskega sistema še ni izvajal in ki jih mora začeti izvajati na podlagi zakona ali drugega predpisa znotraj regulativnega obdobja. Nadalje opozarja, da je v novem Aktu o metodologiji drugi odstavek 50. člena spremenjen tako, da je jasno zapisano, da med nove naloge operaterja ne spadata nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje. Če bi se sledilo navedbi tožnice, da se med nove naloge pri nenadzorovanih stroških vključujeta tudi nov obseg in način izvajanja že obstoječih nalog, bi to pomenilo, da regulacija operaterjev sistema ne bi več zahtevala stroškovno učinkovitega poslovanja. Toženka kot regulator pa ne bi opravila svoje temeljne funkcije, to je zagotavljanje stroškovno učinkovitega poslovanja operaterjev sistema. To bi pa lahko pomenilo, da bi operaterji izkoristili svoj monopolni položaj za stroškovno neučinkovito poslovanje.

10. Nadalje toženka v bistvenem ponavlja razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

11. Obe stranki v pripravljalnih vlogah še dodatno utemeljujeta vsaka svoje stališče. K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. V tem upravnem sporu je med strankama sporna razlaga drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji, ki določa, da se ne glede na določbe 13. člena tega akta ter tretje in četrte alineje prejšnjega odstavka realizirani stroški in odhodki, povezani z novimi z zakonom ali drugimi predpisi določenimi nalogami operaterja distribucijskega sistema, ki jih mora operater distribucijskega sistema začeti znotraj regulativnega obdobja, pri ugotavljanju odstopanj za to regulativno obdobje obravnavajo kot dejanski nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja (DNNSDV). Za naslednje regulativno obdobje se ti stroški in odhodki obravnavajo kot nadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja (NSDV), razen če izpolnjujejo katerega izmed kriterijev iz 13. člena tega akta. V 13. členu Akt o metodologiji določa nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja, medtem ko v tretji in četrti alineji prvega odstavka tega člena govori o realiziranih nenadzorovanih stroških delovanja in vzdrževanja.

14. Med strankama je sporno predvsem vprašanje, ali je treba navedeno določbo razlagati tako, da se nanaša tudi na stroške, ki so nastali z novim obsegom in načinom izvajanja že obstoječih nalog, za kar se zavzema tožeča stranka, ali pa se nanaša le na stroške, nastale v zvezi z novimi nalogami, ki jih predpišeta zakonodajalec ali regulator.

15. Namen tega določila je zagotoviti operaterjem distribucijskega sistema, da so stroški v zvezi z novimi nalogami, ki jih še niso izvajali in za katere niso imeli zagotovljenih sredstev v načrtovanem regulativnem okviru, priznani v okviru odstopanj in tako upoštevani pri določitvi regulativnega okvira za naslednje regulativno obdobje, ko se med viri upravičenih stroškov upošteva tudi odstopanje preteklih let. 16. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je razlaga, za kakršno se zavzema tožena stranka, nepravilna.

17. Iz citirane določbe Akta o metodologiji je mogoče razbrati, da se med dejanske realizirane nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja štejejo dejanski stroški in odhodki „povezani z novimi z zakonom ali z drugimi predpisi določenimi nalogami operaterja distribucijskega sistema, ki jih mora operater distribucijskega sistema začeti znotraj regulativnega obdobja“.

18. Iz navedenega besedila torej izhaja, da gre za dejanske stroške in odhodke: - ki so povezani z novimi nalogami, - te naloge so bile operaterju naložene z zakoni ali drugimi predpisi in - te naloge je moral operater začeti izvajati znotraj zadevnega regulativnega obdobja.

19. Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi sporna predvsem razlaga pojma „nova naloga“. Sporno je, ali je iz tega pojma mogoče razumeti, da se nanaša samo na velike in kompleksne naloge, ki predstavljajo velik del dejavnosti operaterja distribucijskega sistema, ali pa tudi na podlagi veljavne zakonodaje predpisana nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog.

20. Za odločanje veljaven Akt o metodologiji pomena besede „nova naloga“ ni definiral. Zato je treba tudi po presoji sodišča njen pomen poiskati v splošnem jezikovnem pomenu te besede. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pomen „naloga“ zlasti „kaj mora kdo storiti, opravljati“. Bistvo navedenega pomena je, da gre za neko delo in opravilo, ki je naloženo kot obvezno, kar pomeni, da je naloga v jezikovnem smislu „obvezno opravilo“ pri čemer ni pomembno, ali gre za bolj kompleksne naloge ali pa ožje, kot sestavni del širših. V kontekstu stavka, v katerem se pojavljata besedi „nova naloga“ je treba upoštevati „novo nalogo“ po tej določbi vsako obvezno opravilo, ki povzroča nove stroške in odhodke. Bistveno torej je, da gre za nove, še ne predvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti. Izpolnjevanje nadaljnjih pogojev, da nova naloga izhaja iz predpisa in da jo je moral operater začeti izvajati v zadevnem regulativnem obdobju, v obravnavanem primeru nista sporna. Zato tudi po presoji sodišča citirane določbe Akta o metodologiji z uporabo jezikovne razlage ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga toženka.

21. Navedeni presoji sodišča pritrjuje tudi dejstvo, da je toženka z novim Aktom o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (Uradni list RS št. 21/2018), ki se v obravnavanem primeru ne uporablja, izrecno določila, da „med nove naloge operaterja sistema“ ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje. Iz navedenega izhaja, da pred začetkom veljavnosti tega akta navedeno ni bilo določeno1 oz. da je bila določba najmanj nejasna. Oziroma povedano drugače, če je bilo treba akt v tem delu posebej spremeniti z navedbo, „da se med nove naloge ne šteje nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog“, iz tega logično izhaja, da se je pred tem lahko glede na prejšnje besedilo kot novo nalogo razlagalo tudi nadgradnjo ali spremembo izvajanja že obstoječe naloge, sicer v tem delu Akta o metodologiji ne bi bilo treba spreminjati.

22. Takšna razlaga pa je tudi skladna s četrtim odstavkom 250. člena EZ-1, ki določa, da agencija pri določitvi metodologije uporablja metodo reguliranega letnega prihodka in reguliranih omrežnin operaterja sistema, ki operaterju sistema zagotavlja pokritje vseh letnih upravičenih stroškov, vključno z reguliranim donosom, razen če ta zakon ne zagotavlja pokritja upravičenih stroškov v daljšem časovnem obdobju.

23. Ključni del navedene določbe je, da mora biti reguliranje izvedeno tako, da je operaterju zagotovljeno pokritje vseh upravičenih stroškov. To pa pomeni, da ga je treba razlagati tako, da spadajo v okvir dejanskih nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja stroški in odhodki za vse nove naloge, torej tudi nova obvezna opravila za obstoječe bolj kompleksne naloge, ki dejansko povzročajo stroške in odhodke. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do situacije, ko zaradi povečanih stroškov in odhodkov v zvezi z novimi obveznimi opravili za obstoječe naloge operaterju ne bi bila zagotovljena predvidena donosnost oziroma v izjemnih primerih tudi pokritje upravičenih stroškov delovanja in vzdrževanja, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 250. člena EZ-1. 24. Taka razlaga je tudi skladna z nameni Akta o metodologiji, navedenimi v tretjem odstavku 1. člena, predvsem z namenom iz tretje alineje, ki je v zagotovitvi trajnostno gospodarnega poslovanja operaterja distribucijskega sistema. Povedano drugače, če stroški in odhodki, ki nastanejo operaterju zaradi nekih predpisanih novih del in opravil, ne bi bili upoštevani v okviru dejanskih nenadzorovanih stroškov, trajno gospodarno ravnanje operaterja ne bi bilo zagotovljeno. Poleg tega ni v nasprotju s ciljem, da odjemalec preko omrežnine pokriva samo tiste stroške, ki so neposredno povezani z dejavnostjo oziroma nastanejo zaradi opravljanja dejavnosti, prav tako pa tudi ne s ciljem, da je odjemalcu s plačilom omrežnine kot javne dajatve zagotovljena oskrba z zemeljskim plinom po primerni ceni (četrta alineja tretjega odstavka 1. člena Akta o metodologiji).

25. Zakaj bi bila s pokrivanjem stroškov, ki nastanejo operaterju zaradi predpisanih novih del in nalog, financirana stroškovna neučinkovitost izvajalcev gospodarske javne službe, toženka po presoji sodišča ni dovolj prepričljivo pojasnila. V zadevi ne gre za dodatne stroške poslovanja kot posledico poslovnih odločitev tožnice, ampak za dodatne stroške, ki so nastali tožnici zaradi predpisanih novih del in opravil, kar ni sporno, ki se jim jih tožnica ne more izogniti. Poleg tega tožnica utemeljeno navaja, da zagotavljanje stroškovne učinkovitosti delovanja operaterjev ni edini cilj regulacije, ampak je med drugim njen cilj tudi zagotavljanje stabilnih in predvidljivih razmer za delovanje operaterjev distribucijskega sistema ter stabilnega okolja za vlagatelje in lastnike, na kar pravilno opozarja tožnica.

26. V zvezi z navedbo toženke, da bi moralo sodišče upoštevati razlago drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji, kot jo je podala toženka, ki je organ za sprejem tega akta, pa sodišče pripominja, da toženka v zvezi z razlago navedene določbe ni sprejela avtentične razlage predpisa po postopku, kot je predviden za sprejem Akta o metodologiji. Če je hotela določiti, kot je določila v drugem odstavku 50. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (Uradni list RS št. 21/2018), ki, kot rečeno za obravnavani primer, ne pride v poštev, da med nove naloge operaterja sistema ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje, bi morala to izrecno določiti.

27. Kar se tiče mnenja Pravne fakultete, Univerze v Ljubljani, kot priloge k tožbi, pa sodišče navaja, da ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz, ampak za razlago materialnega prava, ki ga tožnica v pretežnem delu povzema v tožbi in v nadaljnjih vlogah, zato ga sodišče šteje kot del tožbenih navedb.

28. Ker temelji izpodbijana odločba na napačni uporabi materialnega prava, konkretno 50. člena Akta o metodologiji, jo je sodišče, brez presoje ostalih navedb strank v postopku, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki, da opravi ponoven postopek, v katerem mora upoštevati stališča naslovnega sodišča, ki se tičejo pravilne uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

29. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ima namreč sodišče izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

30. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 V nasprotnem primeru tega ne bi bilo treba dodatno določiti, prav tako pa ta določba ni samo razlagalne narave