Jedro

V presojanem socialnem sporu je bila tožba vložena že v času veljavnosti ZOdvT, zato je treba stroške postopka odmeriti po tem zakonu. Ker gre za spor iz invalidskega zavarovanja, pri katerem vrednosti predmeta ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v stroškovnem sklepu sodbe (5. točka izreka) znesek „802,51 EUR“ nadomesti z zneskom „447,00 EUR“.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 5. odstavku izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 802,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici stroške postopka priznalo na podlagi pred tem veljavne odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami) namesto na podlagi novega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08). Navedeni zakon je vstopil v veljavo 1. 1. 2009. V prehodni določbi 41. člena je določil, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. V konkretnem primeru pa ne gre za situacijo iz navedenega 41. člena ZOdvT, saj je bila tožba vložena 9. 6. 2009. Ker se je postopek na prvi stopnji začel po 1. 1. 2009 zato glede priznavanja stroškov velja ZOdvT. Tožena stranka predlaga, da pritožbo na sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, obveznost tožene stranke za povračilo stroškov postopka ustrezno zniža. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je sodišče ravnalo skladno s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki pravi, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo odloči sodišče ob skrbni presoji vseh okoliščin. Prisojeni stroški so bili potrebni in je zato njihova višina ustrezna. V 25. členu Zakona o odvetniški tarifi je določeno, da se vrednost postopka v socialnih sporih določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe. Tožnici, ki je v pravdi v celoti uspela pripadajo pravdni stroški v prisojeni višini. Način, kako so stroški definirani v stroškovniku oziroma v sami sodbi, pa nima nobenega pomena v konkretnem postopku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi stroškovni sklep sodišča prve stopnje. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s stroškovnim sklepom nepravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dohodnega žiga na listovni številki 1 sodnega spisa je razvidno, da je bila tožba vložena 9. 6. 2009. ZOdvT je začel veljati s 1. 1. 2009 (44. člen). V prehodni določbi 41. člena je določil, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. Nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi tega zakona in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, pa se določijo po tem zakonu, torej po ZOdvT. Ker je bila tožba vložena 9. 6. 2009, je torej pri odmeri stroškov postopka potrebno uporabiti določbe ZOdvT, ne pa določbe OT. Navedene določbe so namreč z uveljavitvijo novega zakona prenehale veljati. V zadevi gre za spor iz invalidskega zavarovanja, pri katerem vrednosti predmeta ni mogoče določiti po 1. odstavku 25. člena, zato njegova vrednost znaša 3.500,00 EUR (2. odstavek 25. člena). Upoštevaje navedeno znaša nagrada za postopek po tarifni številki 3100, 183,30 EUR, nagrada za narok po tarifni številki 3102, 169,20 EUR, nadalje materialni stroški po tarifni številki 6002, 20,00 EUR in pa 20 % DDV. Odmerjeni stroški tako znašajo 447,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v stroškovnem sklepu (5. odstavek izreka sodbe) znesek „802,52 EUR“ znižalo na znesek „447,00 EUR“.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.