Jedro

Dejstvo, da je upnik v predlogu za izvršbo pozabil označiti matično ali davčno številko obeh strank v postopku, predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa o izvršbi. Dolžnik niti ni trdil, da ne obstoji identiteta med strankami izvršilnega in pravdnega postopka.

Zgolj dejstvo, da je upnik v označbo nepremičnine vnesel še ID znak nepremičnine, ne spremeni predmeta obveznosti. Pravilna oznaka nepremičnine po ZZK-1 je pomembna le v postopkih, katerih izid je vpis v zemljiško knjigo, kar pa ni primer v postopku izvršbe zaradi izpraznitve in izselitve nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (I. točka), odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka) in dolžniku naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 1.268,18 EUR s pripadki (III. točka).

2. Dolžnik se je zoper sklep v celoti pritožil in priglasil nadaljnje izvršilne stroške. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavreči, ker ni vseboval matične ali davčne številke strank v postopku, zato ni vseboval vseh potrebnih identifikacijskih podatkov iz 40. člena ZIZ. Postopanje sodišča v tem primeru predpisuje 108. člen ZPP. Slednjega sodišče ni storilo. Niti v ZPP niti v ZIZ ni podlage, da je sodišče nepopolno vsebino predloga za izvršbo nadomestilo z vsebino prilog, niti teh podatkov sodišče ne sme nadomestiti samo z vpogledom v uradne evidence. Nadalje navaja, da ne obstoji identiteta med izvršilnim naslovom in predmetom tega postopka. V izvršilnem naslovu je nepremičnina, ki je predmet izročitve, označena s parc. št., vpisana v vl. št., k.o., upnik pa je v predlogu za izvršbo predlagal, da se opravi izvršba na nepremičnino z ID znakom. Že iz tega je razvidno, da med izvršilnim naslovom in predlogom za izvršbo ni identitete. Slednje bi lahko upnik dosegel le, če bi predlagal ustrezno popravo izvršilnega naslova, ki bi vseboval identifikacijski znak nepremičnine. Upnik je nepremičnino identificiral z ID znakom, ni pa jasno, kaj ta znak predstavlja, vsekakor ni naveden v izvršilnem naslovu. ID znak, ki ga navaja upnik, tudi ni ID številka nepremičnine, kot jo je uvedla novela Zakona o zemljiški knjigi, ki je stopila v veljavo 1. 5. 2011, saj ID številke vsebujejo samo števila brez znakov. Obveznost upnika, da v predlogu za izvršbo določno navede predmet izvršbe pomeni, da mora v predlogu za izpraznitev in izročitev nepremičnine navesti ustrezen identifikacijski znak nepremičnine. To pa je pri stavbi identifikacijska številka iz katastra stavb, identifikacijski znak objekta, ki se ne vpisuje v kataster stavb, je enolični identifikacijski znak, s katerim se ta objekt vpisuje v evidenco takih objektov (prim. 3. člen ZZK-1). Načelo stroge formalne legalitete je temeljno načelo izvršilnega postopka, zato izvršilno sodišče ne sme dopustiti izvršbe na nepremičnino, ki je označena drugače kot je to navedeno v izvršilnem naslovu.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Skladno z določbo prve alinee prvega odstavka 40. člena ZIZ morata biti v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova upnik in dolžnik označena z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena tega zakona. Ti podatki so poleg firme in sedeža strank (1. točka drugega odstavka 16.a člena ZIZ) še matična ali davčna številka (2. točka drugega odstavka 16.a člena ZIZ). Ratio legis omenjenih določb je v nedvoumni identifikaciji strank postopka, ugotovitvi pravdne sposobnosti, identitete strank iz predloga za izvršbo s strankami po izvršilnem naslovu, kakor tudi iz čisto procesnih ciljev, kot so na primer podatki, ki so potrebni za opravo pravilne vročitve, opravo pravilnih poizvedb o TRR in ostalih podatkih, ki jih mora sodišče v postopku izvršbe pridobivati sâmo na podlagi četrtega odstavka 40. člena ZIZ. Postavlja se torej vprašanje, kakšen vpliv na postopek ima dejstvo, da je upnik v predlogu za izvršbo pozabil označiti matično ali davčno številko obeh strank v postopku.

7. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da kršitev določbe 2. točke drugega odstavka 16. a člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 40. člena ZIZ predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka. Slednja je podana, če sodišče v postopku ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali ZIZ oziroma jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Dolžnik tako kot v ugovoru tudi v pritožbi ni ponudil prav nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi opustitev matične ali davčne številke pri označitvi strank lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa o izvršbi. To velja tudi za pritožbeni očitek, da je sodišče manjkajoča identifikacijska znaka poiskalo sâmo iz procesnega gradiva in z vpogledom v ePRS. Dolžnik ne zatrjuje, da ne obstoji identiteta med strankami izvršilnega in pravdnega postopka.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji identiteta med prisojenim po izvršilnem naslovu in predmetom tega postopka. Po izvršilnem naslovu je bil dolžnik kot tožeča stranka dolžan upniku kot toženi stranki izročiti v posest nepremičnino, vpisano v vl. št..., k.o....., parc. št....., ki v naravi predstavlja poslovni prostor na naslovu, v skupni izmeri 210,67 m2 in obsega pritlični del z galerijo v izmeri 125,44 m2 in kletni del v izmeri 85,23 m2 ter se nahaja na jugozahodnem delu stavbe z vhodom neposredno iz naslova. Tako označena nepremičnina je tudi predmet te izvršbe. Zgolj dejstvo, da je upnik v označbo nepremičnine vnesel še ID znak nepremičnine, ne spremeni predmeta obveznosti.

9. Ugovorne in pritožbene navedbe v zvezi z vsebino ID znaka, njegovim vplivom na identiteto predmeta izvršbe in identifikacijo nepremičnine po določbah Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 so v tem primeru brezpredmetne. Pravilna oznaka nepremičnine po ZZK-1 je pomembna le v postopkih, katerih izzid je vpis v zemljiško knjigo, kar pa ni primer v postopku izvršbe zaradi izpraznitve in izselitve nepremičnine (deložacija), v katerem sodišče s sodelovanjem izvršitelja dolžnika in njegove stvari fizično odstrani iz nepremičnine (prvi odstavek 221. člena ZIZ). Končno, da gre za obstoječo nepremičnino, izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni izvršbi, razlog dolžnikovega neuspešnega iskanja nepremičnine v zemljiški knjigi pa je sodišče prve stopnje tudi zadosti pojasnilo.

10. Dolžnik se je pritožil tudi zoper odločitev o stroških (II. in III. točka). Ker v tem delu ni podal konkretnih pritožbenih navedb, je višje sodišče odločitvi o stroških preverilo le iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (5. točka obrazložitve). Kršitev ni ugotovilo.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbe temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.