28. 9. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 28. septembra 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po tej določbi pridobi v izvršilnem postopku upnik z zaznambo sklepa o izvršbi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Vprašanje ustavnosti te določbe se je predlagatelju zastavilo v izvršilnem postopku, v katerem je po zaznambi sklepa o izvršbi predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo predlagal novi pridobitelj nepremičnine. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je zatrjeval, da je že pred začetkom izvršbe razpolagal z listino, primerno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, in da ima na podlagi ustaljene sodne prakse pravico v pričakovanju in s tem pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik pa se je v odgovoru na ugovor skliceval na (sedaj izpodbijani) drugi odstavek 170. člena ZIZ, po katerem naj bi imela njegova, v izvršbi pridobljena zastavna pravica učinke tudi zoper novega lastnika nepremičnine.

2.Predlagatelj meni, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi 49. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – v nadaljevanju SPZ) pridobi s pravnim poslom šele, ko je vpisana v zemljiško knjigo. Opozarja tudi na načelo zaupanja v podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, kot to določata 10. člen SPZ in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09 in 25/11 – ZZK-1). Na podlagi tega predlagatelj izpelje ugotovitev, da bo moral pri obravnavi ugovora (kasneje vpisanega) novega pridobitelja nepremičnine uporabiti izpodbijano določbo in na njeni podlagi dati prednost upnikovi lastninski pravici. Ker pa izpodbijana določba ne določa izjeme za primer, ko je kasnejši pridobitelj lastninske pravice na podlagi pravnega posla že pred zaznambo izvršbe razpolagal z listino, primerno za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki ni bil opravljen iz upravičenih razlogov, predlagatelj vidi v tem poseg v ustavno zagotovljeno pravico kasnejšega (nevpisanega) pridobitelja do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

3.Predlagatelj sicer prizna, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča v teh primerih dala prednost prav nevpisanim pridobiteljem lastninske pravice, vendar meni, da glede na "pomensko jasnost določila" tega sam ne more storiti. Predlagatelj v zvezi s tem na splošno tudi polemizira s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Očita ji, da ne upošteva vseh okoliščin tako na upniški kot tudi na dolžniški strani in s tem lahko pride "do nevzdržnih situacij, ki bi nudile široke možnosti zlorabe". Takšna sodna praksa naj bi povzročala tudi neusklajeno zemljiškoknjižno stanje, kar pa vpliva tudi na druga pravna področja, ki so vezana na te podatke. Zato bi po mnenju predlagatelja oceno ustavnosti morala biti deležna tudi praksa Vrhovnega sodišča. Zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ker ne določa izjem, ki jih je sicer vpeljala sodna praksa, stranke v postopku pa "z njimi niso seznanjene in jim torej ni dana možnost učinkovitega uveljavljanja svojih pravic". V tem vidi tudi kršitev 2. člena Ustave.

4.Predlagatelj predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da je izpodbijana določba v neskladju z Ustavo v delu, v katerem določa, da zaznamba izvršbe učinkuje tudi zoper vse nadaljnje pridobitelje lastninske pravice, torej tudi tiste, ki so že pred zaznambo izvršbe razpolagali z listino, ki jim omogoča vpis lastninske pravice na podlagi pravno-poslovne pridobitve v zemljiško knjigo.

B.

5.Ustavno pooblastilo sodiščem prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju ocenijo, da je zakon, ki bi ga morala uporabiti, protiustaven, je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[1] Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb oziroma pri iskanju ustavnoskladne rešitve določenega pravnega problema se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele, če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev. [2]

6.Predlagatelj s tem, ko zatrjuje, da izpodbijana določba ne določa izjeme za primer, ko je kasnejši pridobitelj nepremičnine na podlagi pravnega posla že pred zaznambo izvršbe razpolagal z listino, primerno za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki pa ni bil opravljen iz upravičenih razlogov, smiselno zatrjuje obstoj t. i. prekrite pravne praznine. Vendar pa zahteva sodiščem, navedena v prejšnji točki, da aktivno izčrpajo vse druge možnosti za sprejetje ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru, preden kot skrajnje sredstvo (ultima ratio) vložijo zahtevo za oceno ustavnosti zakona, smiselno velja tudi za primere, ko sodišče oceni, da se v konkretnem primeru sooča s pravno praznino.[3]

7.Vrhovno sodišče je, kot tudi predlagatelj pojasnjuje, v primerih, ko je moralo tehtati pravni položaj odsvojiteljevega upnika, ki je z zaznambo izvršbe pridobil zastavno pravico na nepremičnini, in pravni položaj nevpisanega pridobitelja nepremičnine (nevknjiženega lastnika), že dalo prednost slednjemu. Sprejelo je stališče, da so na posameznika, ki je pred upnikovo pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku že razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavlja pravno varstvo.[4] Presoja, ali je z vidika zakonske ureditve takšna razlaga še mogoča ali ne oziroma ali je praksa Vrhovnega sodišča v teh primerih pravilna, ni naloga Ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče je po Ustavi, v skladu z načelom delitve oblasti, najvišji razlagalec navadnega (podustavnega) prava. Za obravnavano zadevo je torej ključnega pomena, da pravni red (ne le izpodbijana zakonska določba) omogoča razlago, ki pa jo kot ustavnoskladno sprejema tudi predlagatelj in ki jo želi sprejeti tudi v konkretnem primeru. Zato je zgrešen očitek zakonodajalcu, da ni uredil položaja nevpisanega pridobitelja nepremičnine v izvršilnem postopku, kadar je treba njegovo pravico zavarovati z vidika 33. člena Ustave. Predlagatelj torej ni izkazal, da ne more v konkretnem primeru sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona.[5]

8.Po prvem odstavku 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče zahtevo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz 23. člena ZUstS. Ker zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 170. člena ZIZ ne izpolnjuje pogojev iz navedenega člena ZUstS, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015, št. U-I-3/15 z dne 10. 6. 2015 in št. U-I-204/15 z dne 3. 3. 2016.

[2]Tako v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-238/12.

[3]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-129/15 z dne 11. 2. 2016. Glede prekrite pravne praznine glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 174. Kadar sodišče oceni, da gre za prekrito pravno praznino, lahko ta pravni problem razreši z argumentom teleološke redukcije.

[4]Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, št. II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012, št. II Ips 78/2010 z dne 23. 1. 2012 ter sodbo in sklep št. II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014.

[5]V zvezi s tem je treba dodati še, da je odločba Ustavnega sodišča št. Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 110/2010 in OdlUS XIX, 16), na katero se predlagatelj sklicuje in na podlagi katere meni, da mora uporabiti izpodbijano določbo ZIZ, drugačna od obravnavane v bistveni okoliščini. V tej zadevi je namreč pritožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila že pred nakupom obremenjena s hipoteko.