Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Podlago za poseg v odločbo o dodelitvi podpore in posledično za zmanjšanje podpore je torej vseboval zakon (EZ-C), katerega določbe so pričele veljati in se uporabljati še pred vložitvijo vloge za dodelitev podpore, in ne Uredba, s katero je Vlada RS le podrobneje predpisala višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za pridobitev podpore, način pridobitve podpore in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore (deveti odstavek 64.n člena EZ). Uporabljane določbe EZ in Uredbe so jasne in ne sprožajo dilem.

V času odločanja upravnih organov veljavna 24. alineja 2. člena Uredbe je določala, da so subvencije po tej Uredbi prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu ZSDrP. Že z branjem zakonskega besedila te določbe ZSDrP, ki torej govori o prejetih državnih pomočeh (in ne le o državnih pomočeh iz 1. alineje tega člena ZSDrP), je mogoče odgovoriti na vprašanje, ki ga izpostavlja revident, torej da so subvencije vse prejete državne pomoči.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Javne agencije RS za energijo (v nadaljevanju Agencija), št. 136-05-0005/0008/2010/0033/2010-4 z dne 27. 7 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 360-139/2010/4 z dne 18. 1. 2012. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se razveljavi odločba, št. 136-05-0005/0008/2010/0033/2010 z dne 25. 2 2010 (1. točka izreka odločbe), da se za električno energijo, proizvedeno v tam navedeni proizvodni napravi, proizvajalcu električne energije - revidentu - dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64. n člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ; 2. točka izreka odločbe), da se proizvodna naprava iz 1. (pravilno 2.) točke izreka uvršča med sončne elektrarne in kot energent uporablja sončno energijo, da je nazivna moč proizvodne naprave 12 kW, navaja številko prevzemno-predajnega mesta in določa, da je to merilno mesto na proizvodni napravi, nadalje določa, da se ta proizvodna naprava uvršča v razred referenčnih stroškov 3.2 Referenčni stroški proizvodnih naprav obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE) na sončno energijo, ki so zgrajene kot samostojni objekt 2009 in velikostni razred Mikro v skladu s Prilogo I. Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (v nadaljevanju Uredba), da se zaradi prejemanja subvencije Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja - Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij – ukrep št. 312, nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža za 180,21 EUR/MWh in da se navedeno zmanjšanje tega dela stroškov upošteva v celotnem obdobju upravičenosti do podpore (3. točka izreka odločbe), da se podpora dodeli za tam navedeno obdobje (4. točka izreka odločbe), da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (5. točka izreka odločbe), da ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (6. točka izreka odločbe), da je revident dolžan v primeru prejema kakršnekoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko šteje za subvencijo, v tam navedenem roku obvestiti Agencijo, ki bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka te odločbe v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe (7. točka izreka odločbe), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (8. točka izreka odločbe) in da v postopku izdaje te odločbe stroški niso nastali (9. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z zgoraj citirano odločbo revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe) in odločila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer „Ali Uredba kot podzakonski akt lahko predstavlja podlago za poseg v pravnomočno odločbo, s katero je bila stranki dodeljena podpora za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, in za znižanje referenčnih stroškov, ki so določeni v pravnomočni odločbi?“ ter „Ali so pomoči po pravilu de minimis, kot so opredeljene v 3. alineji 2. člena Zakona o spremljanju državnih pomoči (v nadaljevanju ZSDrP) predstavljale subvencijo v smislu 24. alineje 2. člena Uredbe v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Uredbe, ki sta veljala v času odločanja Agencije kot organa prve stopnje, in kot take predstavljale zakoniti razlog za zmanjšanje podpore proizvodnji električne energije iz OVE po tretjem odstavku 64.n člena EZ?“.

9. Revident je s tožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo v celoti, vendar pa iz vsebine tožbe (in revizije) izhaja, da nasprotuje le delu 3. točke izreka odločbe, ki se nanaša na znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov zaradi prejemanja (druge) subvencije. V tem obsegu je Vrhovno sodišče tudi opravilo presojo izkazovanja pogojev za dovoljenost revizije.

10. Revidentu je bila z odločbo, navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64. n člena EZ. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah EZ (Ur. l. RS, št. 70/08, v nadaljevanju EZ-C), je bila v EZ (Ur. l. RS, št. 27/07) vnešena podlaga za zmanjšanje podpore proizvajalcu električne energije, ki je prejel tudi drugo državno pomoč. Dodano je bilo namreč novo VIII. a poglavje „Električna energija iz OVE in iz soproizvodnje toplote in električne energije z visokim izkoristkom“, v katerem se nahaja tudi 64. n člen. Ta v tretjem odstavku med drugim določa, da če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, zmanjša v odvisnosti od zneska prejete pomoči. EZ-C je pričel veljati dne 12. 7. 2008, določba 23. člena EZ-C, s katerim je bilo v EZ dodano omenjeno poglavje, pa se je začela uporabljati šest mesecev po uveljavitvi EZ-C, torej dne 12. 1. 2009 (51. člen EZ-C). Uredba, uporabljena v obravnavani zadevi, je bila izdana na podlagi devetega odstavka 64. n člena EZ in je začela veljati dne 19. 5. 2009, pri čemer so se določbe 7., 8., 10. do 13., 15., 17. in druge alineje drugega odstavka 18. člena Uredbe začele uporabljati dne 1. 11. 2009 (29. člen Uredbe). Podlago za poseg v odločbo o dodelitvi podpore in posledično za zmanjšanje podpore je torej vseboval zakon (EZ-C), katerega določbe so pričele veljati in se uporabljati še pred vložitvijo vloge za dodelitev podpore, in ne Uredba, s katero je Vlada RS le podrobneje predpisala višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za pridobitev podpore, način pridobitve podpore in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore (deveti odstavek 64. n člena EZ). Uporabljane določbe EZ in Uredbe so jasne in ne sprožajo dilem. Enako je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevah X Ips 310/2011 in X Ips 336/2012. 11. ZSDrP, ki ureja postopek priglasitve, obveznost poročanja in evidentiranja državnih pomoči ter presojo skladnosti državnih pomoči, ki jih je treba priglasiti Evropski komisiji (1. člen ZSDrP), v 2. členu podrobneje opredeljuje posamezne vrste državnih pomoči, in sicer v 1. alineji državne pomoči, v 2. alineji skupinske izjeme in v 3. alineji pomoči po pravilu „de minimis“. Čeprav je res, da je sprememba 24. alineje 2. člena Uredbe, ki določa, da so subvencije vse prejete pomoči, ki jih prosilci pridobijo iz javnofinančnih sredstev in kot so opredeljene v 1. in 3. alineji 2. člena ZSDrP, pričela veljati šele 9. 6. 2012 (Ur. l. RS, št. 43/2012 z dne 8. 6. 2012), pa je v času odločanja upravnih organov veljavna 24. alineja 2. člena Uredbe določala, da so subvencije po tej Uredbi prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu ZSDrP. Že z branjem zakonskega besedila te določbe ZSDrP, ki torej govori o prejetih državnih pomočeh (in ne le o državnih pomočeh iz 1. alineje tega člena ZSDrP), pa je mogoče odgovoriti na drugo vprašanje, ki ga izpostavlja revident, torej da so subvencije vse prejete državne pomoči. 12. Izpostavljeni vprašanji tako nista pomembni pravni vprašanji, s katerima bi revident izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).