Jedro

V individualni pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da tožniku pripada stimulativni del plače, v kolikor presega dogovorjeni plan fakturirane realizacije predstavništva, a lestvica stimulacije v aneksu ni bila podrobneje razdelana. Pri planu realizacije predstavništva gre v bistvu za delovni načrt tega predstavništva, zato bi moral biti plan fakturirane realizacije sprejet oziroma potrjen s strani organa upravljanja tožene stranke. Ker ta plan za leto 1995 ni bil sprejet na njenem upravnem odboru, tožnik ni upravičen do stimulativnega dela plače samo na podlagi njegovih izračunov o preseganju dogovorjenega plana fakturirane realizacije predstavništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova razlike v plači za obdobje november 1995 - februar 1996 v znesku 295.138,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1996 do 16.7.1996 in obstoj terjatve iz naslova neizplačanih delov neto plač za delo v.d. vodje PC G. v višini 8.531,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1996 do 16.7.1996 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku zneska, prisojena po 1. točki izreka sodbe izplačati pod pogoji prisilne poravnave, potrjene dne 16.7.1996 s sklepom Okrožnega sodišča v M. z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamične anuitete, opredeljene v točki II/1 sklepa Okrožnega sodišča v M. z dne 16.7.1996, do plačila v 8 dneh pod izvršbo. V preostalem je zahtevek tožnika za izplačilo neizplačanih plač za obdobje november 1995 - februar 1996, za izplačilo razlike v plači za delo v.d. vodje PC G. in zahtevek za plačilo kasko zavarovanja, zahtevek za popravilo napajalnika za računalnik ter zahtevek za izplačilo neizplačane stimulacije, zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe po plačilu zneska 10.000.000,00 SIT zaradi konkurenčne klavzule in poplačila stroškov. Poleg tega je sklenilo, da se tožba tožnika v delu, ki se nanaša na izplačilo potnih stroškov zavrže in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sicer zoper zavrnilni del zahtevka iz 3. točke izreka se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na opravljanje del PC G. in sicer iz razloga, ker med strankama ni bilo o tem pismenega sklepa tudi za obdobje avgust 1995 - februar 1996. Sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik verjetno ta dela opravljal, vendar ne v takem obsegu. Iz navedenega izhaja, da sodišče priznava temelj in oporeka le višini. Ne glede na to njegov celotni zahtevek zavrača. Ravno tako sodišče priznava temelj zahtevka iz naslova kasko zavarovanja, osporava zgolj višino, zato tudi ta zahtevek neutemeljeno zavrača v celoti. Sodišče neutemeljeno zavrača tudi glavni del njegovega zahtevka, ki se nanaša na neizplačano stimulacijo za leto 1995. Če je sodišče prejšnje zahtevke zavrnilo iz razloga, ker dogovori niso bili sprejeti v pisni obliki, pa se je tu postavilo na stališče, da pogodba sicer obstaja, vendar ugotavlja, da mu stimulacija ne pripada iz razloga, ker ni predložil dokaza, kateri organ v podjetju je plan sprejel. Iz aneksa k individualni pogodbi pa izhaja, da je bil plan določen in podpisan s strani obeh pravdnih strank. Ni jasno, kateri dokument naj bi bilo zato potrebno še predložiti, oziroma kje naj bi se še ta plan sprejemal. Tudi mu ni jasno, od kje sodišču ocena, da je bil plan postavljen prenizko. V kolikor bi bilo res tako, bi delodajalec od leta 1993 dalje vsekakor pogodbo spremenil, oziroma določil drugačne kriterije za doseganje plana. Sodišču je predložil v zvezi s tem obširno dokumentacijo in obračun stimulacije za leto 1995 ter fakture, s katerimi dokazuje realizacijo prometa. Tožena stranka tem podatkom ni osporavala. Zahtevek je zavračala le zaradi težkega finančnega stanja, kar ni razlog za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Po njegovem mnenju zato sodba nima bistvenih razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve glede zavrnilnega dela tožnikovega zahtevka in razlogov sodbe ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika, ki se nanaša na neizplačani del plač za opravljanje del v.d. vodenja PC G. za čas od 2.8.1995 do januarja 1996, utemeljeno zavrnilo. Po lastnih zatrjevanjih naj bi tožnik v spornem času poleg funkcije vodje predstavništva tožene stranke v Ljubljani opravljal še funkcijo v.d. vodje PC G., vendar, kot izhaja iz sklepa tožene stranke o imenovanju delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, je bil tožnik na omenjeno delovno mesto imenovan za čas od 3.5.1995 do 2.8.1995. To pa pomeni, da je do izplačila plač v zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu v.d. PC G. tožnik upravičen do plačila plače le za navedeno obdobje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tožnik za kasnejše obdobje ni predložil nobenih dokazov, da bi med njim in direktorjem tožene stranke obstajal kakršenkoli ustni dogovor o nadaljevanju dela na tem delovnem mestu. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek v zvezi s povrnitvijo stroškov iz naslova kaska zavarovanja za leto 1995. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov, kljub temu, da se v aneksu k pogodbi o zaposlitvi dejansko nahaja določba o odobritvi pokrivanja stroškov kasko zavarovanja zaradi uporabe privatnih avtomobilov v službene namene. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ta določba ne vsebuje podatka o tem, kakšen procent teh stroškov naj bi bil tožniku povrnjen. Če pa ta procent ni določen, tudi sodišče tega procenta samo ne more določiti, saj zato nima nobene pravne podlage v zakonu. V zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo neizplačane stimulacije za leto 1995, pa je potrebno poudariti, da je bilo v 2. odst. 4. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.1993 res določeno, da tožniku pripada stimulativni del plače, v kolikor presega dogovorjeni plan fakturirane realizacije predstavništva in da je bila lestvica stimulacije podrobneje razdelana v aneksu k individualnim pogodbam o zaposlitvi z dne 2.8.1993. Vendar, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, gre pri planu realizacije predstavništva v bistvu za delovni načrt tega predstavništva, kar pomeni, da bi moral biti plan fakturirane realizacije, ki je osnova za izračun stimulacije, sprejet oziroma potrjen od organa upravljanja tožene stranke. Ker po zatrjevanjih tožene stranke ta plan za leto 1995 ni bil sprejet na njenem upravnem odboru, tožnik pa tudi ni predložil nobenega dokaza v smeri, ali in kdaj naj bi bil ta plan pri toženi stranki sprejet, je potrebno zaključiti, da tožnik ni upravičen do stimulativnega dela plače samo na podlagi njegovih izračunov o preseganju dogovorjenega plana fakturirane realizacije predstavništva. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tudi ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).