Jedro

Pri odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku gre za posebno vrsto odgovornosti, ki meji na objektivno odgovornost, ker se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere, praviloma zaradi ravnanja oškodovanca samega, drugih udeležencev v postopku ali zaradi drugih okoliščin, kot je na primer zapletenost zadeve. V primeru sojenja v nerazumnem roku oškodovanec do odškodnine upravičen, ne glede na to, ali je v postopku, v katerem je do kršitve oz. protipravnega stanja prišlo, uspel ali ne.

Pri obravnavani odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku je glede na veliko število istovrstnih zadev in spornost tematike, sodišče kljub temu, da materialno pravo sodišče mora poznati, upravičeno čakalo na rešitev vzorčnih primerov, potem pa še na odločitev ustavnega sodišča. Tak način dela sodišča je pripeljal do pravilne, za tožnika ugodne rešitve delovnega spora. Sodišče je ravnalo pravilno, da je pravilnost odločitve postavilo pred pred hitrost odločanja. Te okoliščine utemeljujejo zaključek, da postopanje sodišča ni bilo protipravno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrneta zahtevka, ki se glasita: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku I. D. 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča I. stopnje dalje do plačila, vse v 15-dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku I. D. 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006, ter od 3.338,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.“ Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki povrniti 1.024,49 € pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je do višine 500- € ugodilo odškodninskemu zahtevku zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, višji zahtevek pa zavrnilo. Toženi stranki (popravni sklep z dne 17.2.2009) je naložilo obveznost plačila 700,39 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija tisti del izreka, s katerim je zahtevku delno ugodeno in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Graja ugotovitev o protipravnem ravnanju delovnega sodišča. Opozarja na voljo številnih delavcev družbe F., d.o.o., da se počaka z odločanjem o njihovih zahtevkih in na tožnikovo izpoved, da je s sindikatom kontaktiral. Očitno je tožnik s stališčem sindikata, kakršno je podano v dopisu z dne 5.10.2001, soglašal, kajti v nasprotnem primeru bi zahteval pospešitev postopka. Opozarja na nelogičnost v obrazložitvi o tožnikovi laičnosti na pravnem področju in nizki stopnji izobrazbe, po drugi strani pa naj bi tožnik po ugotovitvi sodišča nasprotoval sindikalnim stališčem, ki jih je tožniku predstavila M. K. Š.. Opozarja, da tožnik ni imel interesa za pospešeno reševanje njegove zadeve, ampak je sprejel način reševanja, ki ga je izvajalo sodišče. Delo delovnega sodišča označuje za vestno in korektno in nasprotuje ugotovitvi o priviligiranju strank v zadevah, ki so se reševale kot vzorčni primeri. Meni, da zaradi velikega števila istovrstnih zadev in spornosti tematike, dela sodišča ni mogoče oceniti kot protipravnega. Graja tudi dokazno oceno, ker sodišče ni dalo teže prošnji sindikata z dne 5.10.2001 in ker tega dokaza ni povezalo z drugimi dokazi. Opozarja tudi na pomanjkanje škode in vzročne zveze kot nujnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnikovo izpoved označuje za subjektivno navajanje težav, ki ni podprto z objektivnimi dokazi. Opozarja, da je zaključek o tožnikovem duševnem trpljenju nelogičen in v nasprotju z ugotovitvijo o tožnikovi slabi seznanjenosti s sodnim postopkom. Vzročna zveza je bila po pritožničinem mnenju pretrgana, medtem ko je sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo. Zatrjevano bistveno kršitev postopka pa konkretizira z odsotnostjo razlogov za odločitev o obrestovanju zahtevka. Meni, da se tovrstni zahtevki obrestujejo šele od dneva sojenja dalje, ker se odškodnina določa po stanju na ta dan. Uspeh tožeče stranke označuje kot 15 %, svoj uspeh v postopku pa kot 85 % uspeh.

Tudi tožeča stranka uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in popravi stroškovni del odločitve. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče neustrezno ovrednotilo tožnikovo izpoved. Opozarja na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v podobnih primerih prisojalo odškodnino v višini od 2.000- do 3.200- €, s poravnavo pa je bila določena celo odškodnina v višini 4.800- €. Meni, da sodišče višine ni pojasnilo na jasen in preverljiv način. Pojasnjuje, da pred pravdo tožena stranka ni bila pripravljena plačati odškodnine, kar je privedlo do dragega postopka. Opozarja, da pooblaščenka M. R. ni zaprosila za odložitev obravnavanja. Meni, da mu taka odškodnina, kot je iztožuje, pripada tudi zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in enakosti pred zakonom.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču glede pravne podlage. V praksi uveljavljeno in s strani Ustavnega sodišča potrjeno1 je stališče, da je - za čas pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) - pravna podlaga za varstvo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku 26. čl. Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in v obligacijski zakonodaji določena pravila odškodninskega prava. Ni mogoče soglašati s pritožbo tožeče stranke, ki meni, da bi se sodišče moralo opreti na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Določanje odškodnine je predvideno s pravili, predpisanimi v obligacijskih predpisih, medtem ko je ESČP določilo svoje kriterije, po katerih določa pravično zadoščenje. Pravila tega sodišča niso neposredno prenosljiva in uporabljiva v postopkih pred domačim sodiščem, kajti pravično zadoščenje ni klasična odškodnina. Že sama obravnava na ESČP, zlasti pa v denarni obliki izraženo zadoščenje, je poziv državi, da zagotovi tak sistem oz. organizacijo postopkov, ki bodo omogočili, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. Namen odškodnine, ki jo zaradi kršitve pravice predpisuje 26. čl. Ustave, pa je izključno restitucija, ki se zaradi narave stvari in nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v naravi, določa v denarju; pogoji za njeno določitev so predpisani z zakonom, višina pa pogojena tudi s prakso v podobnih primerih. Zato pravil določanja zadoščenja po ESČP ni mogoče enostavno prenašati na postopke določanja odškodnine po 26. čl. Ustave.

Upoštevajoč 1. odstavek 131. čl. Obligacijskega zakonika (enako je določal 1. odstavek 154. čl. Zakona o obligacijski razmerjih, ki se uporablja na osnovi 1060. čl. OZ) je odškodninska odgovornost podana ob hkratnem obstoju sledečih predpostavk: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke oškodovanec, odgovornost se domneva, povzročitelj pa lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri presoji protipravnosti ravnanja nosilca oblasti je treba upoštevati, ali odstopa od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti. Pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja je treba izhajati iz narave sodnikovega dela. Sodnik ravna protipravno, če ne uporabi povsem jasne določbe zakona, če določen predpis razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ali če njegovo dejanje v postopku nima podlage v zakonu, ali je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar predstavlja njihovo zlorabo. Pri odgovornosti države zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku gre za posebno vrsto odgovornosti, ki meji na objektivno odgovornost, ker se država ne more ekskulpirati drugače, kot da dokaže, da je poseg v pravico nastal izven njene sfere, praviloma zaradi ravnanja oškodovanca samega, drugih udeležencev v postopku ali zaradi drugih okoliščin, kot je na primer zapletenost zadeve. Možno je, da je zadeva sama po sebi taka, da zahteva dolgotrajnejše, lahko pa tudi hitrejše obravnavanje, ali kako drugače specifičen način obravnavanja. V konkretni zadevi gre zaradi specifičnih okoliščin ravno za tak primer, ki je terjal oz. vsaj opravičeval specifičen pristop sodišča k reševanju zadeve. Te okoliščine so: veliko število identičnih zadev, spreminjajoča se zakonodaja na področju pravic delavcev insolvenčnih družb, na II. in III. stopnji sojenja potrjeno stališče, neugodno za delavce družbe F., ki so ob stečaju družbe zahtevali odpravnino.

Način obravnavanja tožnikovega delovnega spora je bil rezultat sodnikove zavestne odločitve, za razliko od drugih primerov, v katerih je do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ponavadi prišlo zaradi preobremenjenosti sodišča. Po mnenju pritožbenega sodišča je delovno sodišče imelo tehtne razloge, da ni obravnavalo tožnikovega zahtevka, ampak z obravnavanjem čakalo do razčiščenja pravnega vprašanja glede odpravnin. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša z zaključkom, da ugotovljeno dejansko stanje in po sodišču prve stopnje uporabljena pravna podlaga opravičujeta odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

Ena od okoliščin pri presoji, ali je bil pristop delovnega sodišča pri reševanju tožnikovega delovnega spora pravilen, je vrsta pravnega varstva, ki ga je tožnik uveljavljal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik uveljavljal denarno terjatev, kar kaže na ekonomski interes za rešitev zadeve (tožnik je izpovedal, da je trpel predvsem zaradi materialne stiske). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v primeru sojenja v nerazumnem roku oškodovanec do odškodnine upravičen, ne glede na to, ali je v postopku, v katerem je do kršitve oz. protipravnega stanja prišlo, uspel ali ne. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni predlagal odložitve reševanja zadeve (niti za čas pooblaščenkine bolezni ne).

V pravniških krogih je splošno znano, da se je v obdobju, ko je tekel tožnikov delovni spor, oblikovala sodna praksa glede pravice do odpravnine delavcev insolvenčnih podjetij. Odločitev ustavnega sodišča glede odpravnin v insolvenčnih podjetjih je bila težko pričakovana in odmevna ter odločilna za nadaljnjo sodno prakso. Presojo ustavnosti 19. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu je sprožilo večje število predlagateljev. Sodišče je z reševanjem tožnikove zadeve najprej čakalo na rešitev vzorčnih primerov, potem pa še na odločitev ustavnega sodišča. Ko je Ustavno sodišče sprejelo za tožnika ugodno odločitev, je bil delovni spor hitro končan. Ker bi bila pred odločitvijo ustavnega sodišča odločitev za tožnika lahko tudi drugačna, z veliko verjetnostjo tožba zavrnjena (stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 121/2001), je imel dalj časa trajajoč postopek za tožnika tudi prednosti. Glede na veliko število istovrstnih zadev in spornost tematike, je kljub temu, da reševanje vzorčnih primerov v času odločanja še ni bilo predvideno in kljub temu, da materialno pravo sodišče mora poznati ter ni dolžno čakati na interpretacije ustavnega sodišča, odločitev sodišča smotrna, ekonomsko upravičena, sprejeta tudi zaradi varnosti in v korist strank ter je ni mogoče označiti za samovoljno, nezakonito. Reševanje vzorčnih primerov, ki se ga je sodišče poslužilo, je očitno dobra praksa in pravilna pot, saj je danes to z zakonom predviden način reševanja množičnih sporov. Enako velja za reševanje vprašanj glede razlage prava; npr. sistem predhodnega odločanja zaradi enotne razlage in uporabe prava Evropske skupnosti je na podlagi 234. čl. Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti predvidena in uveljavljena pot razlage prava. Očitno je tudi domače pravo (Zakon o jamstvenem skladu) terjalo razlago zaradi pravilne uporabe, saj so ga I., II. in III. stopno sodišče razlagali drugače, kot ga je po odločitvi Ustavnega sodišča treba razlagati. Da ima pravilnost odločitve prednost pred hitrostjo odločitve, izhaja tudi iz z Zakonom o ustavnem sodišču predvidene možnosti, da sodišče prekine sodni postopek, če začne postopek za oceno ustavnosti zakona, ki ga mora uporabiti. Zato ni mogoče soglašati s prvostopenjskim sodiščem, ki se je postavilo na stališče, da ni relevantno, kakšna bi bila odločitev sodišča - pravilna ali napačna, da bi bila le sprejeta. Cilj pravnega varstva je materialno pravilna in pravična odločitev in ne rešitev zadeve, ne glede na izid postopka. Za tožnika je bil, kot je že rečeno, pomemben ravno ekonomski interes, ki v primeru sojenja pred odločitvijo Ustavnega sodišča najverjetneje ne bi bil uresničen, saj so se identični primeri na vseh stopnjah reševali neugodno za delavce. Tožnikov ekonomski interes je bil lahko uresničen šele po odločitvi ustavnega sodišča, na katerega osnovi se je spremenila sodna praksa in na njeni podlagi je tožnik prejel odpravnino. Odločitev delovnega sodišča da zaradi pravilne in pravične odločitve ter zaradi ekonomičnosti z obravnavanjem ostalih primerov počaka do odločitve o vzorčnih primerih, potem pa še do odločitve ustavnega sodišča - zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno. Tak pristop k reševanju zadeve je privedel do materialno pravilne odločitve, kar je bistveno in to v velikem številu zadev. Nesprejemljiv je zaključek prvostopenjskega sodišča, da vzorčni primer reševanja sporov ni bil legitimen, ker s takratno zakonodajo še ni bil izrecno previden, saj je zgrešeno tudi stališče, da je protipravno vsako ravnanje, ki ni predpisano z zakonom. Gornje potrjuje tudi, da tožniku ni bila kršena niti pravica do enakega obravnavanja pred zakonom.

Namen s sodnim redom predpisanega vrstnega reda obravnavanja zadev je zagotovitev pravnega varstva vsem v istih časovnih okoliščinah. V tožnikovem delovnem sporu sodišče procesnih dejanj res več let (štiri leta in sedem mesecev) ni izvajalo, vendar so se pravna vprašanja kljub temu reševala (v vzorčnih primerih na treh stopnjah, na ustavnem sodišču), zato - z vidika namena pravne norme gledano - sodni reda vsebinsko ni bil kršen in kršitev sodnega reda ni okoliščina, s katero bi bilo mogoče utemeljiti odškodninsko odgovornost države.

Ker so se po sprejetem stališču Ustavnega sodišča delovni spori lahko zaključili na prvi stopnji, je bil ta način dela tudi ekonomsko upravičen (veliko število identičnih primerov).

Vse to potrjuje, da je v danih okoliščinah sodišče ravnalo premišljeno, dalo prednost pravilnosti odločitve pred hitrostjo odločanja. Z reševanjem vzorčnih primerov je uporabilo način reševanja množičnih sporov, ki se je pokazal kot pravilen, saj je bil kasneje uzakonjen. V trajanju postopka so se reševala pravna vprašanja v okviru drugih, identičnih zadev. Tak način dela sodišča je, resda v malo daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne, za tožnika ugodne rešitve delovnega spora. Večje število bivših delavcev družbe F. je preko sindikata zaradi za delavce na I. stopnji sojenja neugodne rešitve ter specifičnosti (veliko število sporov z enakim pravnim vprašanjem, sporna razlaga prava), terjalo tak pristop k reševanju zadeve, kot ga je uporabilo sodišče. To so okoliščine, ki utemeljujejo zaključek, da ravnanje tožene stranke oz. njenih organov ni bilo protipravno. S tem pa ni ene od, za obstoj odškodninske odgovornosti potrebnih predpostavk.

Res pa je, da je v okviru izvrševanja zakonodajne funkcije tožena stranka sama ustvarila pravne predpise, katere so njeni pravosodni organi različno razlagali. Pravice delavcev insolvenčnih podjetij so se v času tožnikovega uveljavljanja obravnavale na področju delovnopravne zakonodaje (Zakon o delovnih razmerjih – ZDR90 - Ur. list RS, št. 14/90) in insolvenčne zakonodaje (Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – Ur. list RS, št. 67/93). Na osnovi odločb Ustavnega sodišča U-I-17/94 in U-I-114/95 je moral zakonodajalec urediti posebne pravice odpuščenih delavcev insolventnih podjetij. To je storil s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 53/99). Po ugotovitvi ustavnega sodišča je bilo vprašanje odpravnin delavcev insolvenčnih podjetij urejeno že z ZDR90 in je torej do zapletov pri priznavanju odpravnin prišlo zaradi vsesplošne napačne interpretacije zgoraj navedene zakonodaje. Glede na to, da je do zapleta prišlo v obdobju normativnega spreminjanja ureditve, ki sodi hkrati na dvoje pravnih področij, potrebna pa je bila tudi intervencija na socialnem področju (izplačila iz jamstvenega sklada) in glede na vsesplošno zapletenost pravnih sistemov, po mnenju pritožbenega sodišča tudi dejavnosti tožene stranke na zakonodajnem področju ni mogoče označiti za tako neodgovorno, malomarno, površno, pomanjkljivo, da bi bil upravičen zaključek o njenem protipravnem delovanju.

Ker ni protipravnega ravnanja organa tožene stranke oz. protipravnega stanja, se glede obstoja oz. nastanka škode ni potrebno opredeljevati. Vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih citira že prvostopno sodišče (nedopustno oz. protipravno ravnanje, odgovornost, škoda in vzročna zveza), morajo biti podani kumulativno, da se lahko ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke. Že če manjka eden od njih, odškodninske obveznosti ni. Na osnovi pritožbe tožene stranke je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo ter odškodninska zahtevka (primarnega in podrednega) zavrnilo (358. čl. Zakona o pravdnem postopku). Ker temelja za določitev odškodnine ni, je pritožba tožeče stranke, ki uveljavlja razloge za zvišanje prisojene odškodnine, neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Ta odločitev odstopa od odločitve tega sodišča v zadevi II Cp 3460/2008 z dne 22.10.2008, je pa skladna z drugimi odločitvami. Gre za odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3404/2008 z dne 17.9.2008, II Cp 3139/08 z dne 10.12.2008, II Cp 3097/2008 z dne 10.12.2008, II Cp 4433/2007 z dne 17.10.2007, II Cp 5167/2007 z dne 16.1.2008, II Cp 706/2008 z dne 3.9.2008, II Cp 5410/07 z dne 27.9.2007 in druge.

Kadar sodišče sodbo spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (3. odstavek 165. čl. ZPP). Ker tožnik s tožbo ni uspel, je toženi stranki dolžan povrniti potrebne pravdne stroke (1. odstavek 154. čl. ZPP). Toženi stranki so nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sestava odgovora na tožbo 300 točk po Odvetniški tarifi, pripravljalna vloga 300 točk, udeležba na narokih dne 19.6.2008 350 točk, dne 9.9.2008 150 točk, dne 30.9.2008 200 točk, dne 30.10.2008 125 točk, dne 18.12.2008 150 točk, dne 20.1.2009 200 točk, obvestilo stranki 50 točk, pritožba 375 točk, 1 % oz. 2 % materialni stroški 14,69 EUR, skupaj 1.024,49 EUR.