Jedro

Popravni sklep, s katerim je bila spremenjena identiteta stranke, je sicer nezakonit (in zato izpodbojen), ne pa tudi ničen. Do spremembe prvotne odločbe je torej s takim popravnim sklepom prišlo na nezakonit način, vendar pa tudi taka sprememba ustvarja pravne učinke, če popravni sklep ni odpravljen v postopku s pravnimi sredstvi.

Pritožnik ima torej pravni interes glede vsebine odločbe, vendar pa je ni mogel izpodbijati, dokler ni bila naslovljena nanj oziroma dokler z njo ni bilo odločeno o njegovem pravnem razmerju. To se je zgodilo šele s sklepom o popravi, s katerim pa samim zase tudi ni bilo odločeno o pritožnikovem pravnem razmerju, temveč je materialna odločitev o tem razmerju vsebovana v prvotni odločbi. Odločitev o pritožnikovem pravnem razmerju torej vsebujeta šele ta odločba in popravni sklep skupaj.

Pritožnik je torej v obravnavani procesni situaciji ravnal pravilno, ko je s tožbo izpodbijal odločbo v zvezi s popravnim sklepom. To seveda bistveno vpliva tudi na presojo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je bila namreč šele od izdaje popravnega sklepa naprej naslovljena na pritožnika, zato je pritožnik šele od tedaj naprej lahko vložil tožbo kot stranka v upravnem postopku.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 352/2023-26 z dne 9. 5. 2025 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega in tretjega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-18/2022-2 z dne 27. 12. 2022, s katero je bila zavrnjena zahteva za odpravo odločbe Finančne uprave republike Slovenije, št. DT 4236-21389/2019-9 (07-130-35) z dne 3. 7. 2019.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je toženka z izpodbijano odločbo odločila o zahtevi tretjega, namreč družbe A., d. o. o. Šele s sklepom o popravi pomote se je odločitev o zavrnitvi zahteve nanašala na tožnika, vendar pri tem ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake v izpodbijani odločbi, temveč za spremembo stranke, na katero se je nanašala sprva izdana, izpodbijana odločba. Poudarilo je, da sklep o popravi pomote ni namenjen spreminjanju strank oziroma vzpostavitvi razmerij med drugimi subjekti, kot je bilo odločeno sprva. Zato tožnik nima prav, ker je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo v zvezi s sklepom o popravi pomote šele več kot dva meseca po prejemu odločbe in seznanitvi z njo, ob tem pa ne izpodbija sklepa o popravi pomote (v zvezi z izpodbijano odločbo), s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za odpravo odmerne odločbe, čeprav je imel možnost sodnega varstva tudi zoper ta sklep. Tožnik je svojo zahtevo za odpravo odločbe vložil kot plačnik davka, torej stranski udeleženec odmernega postopka, toženka pa ga je z izpodbijano odločbo izključila iz postopka kot stranko in mu onemogočila udeležbo v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Tožnik je za to izvedel z vročitvijo izpodbijane odločbe, zato bi odtlej lahko to odločbo izpodbijal po drugem odstavku 17. člena ZUS-1. To je storil šele več kot dva meseca kasneje, torej po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločitev.

4.V pritožbi navaja, da sklicevanje Upravnega sodišča na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 79/2020 ni utemeljeno, saj gre za drugačno procesno situacijo kot v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi je bila namreč tožba vložena zoper oba akta skupaj kot celoto, oseba, na katero se glasi izdana odločba, nikoli ni sodelovala v upravnem postopku, tožnika pa način "zamenjave" stranke tudi ne moti in ves čas napada samo vsebinsko odločitev glede zavrnitve svoje zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. To odločitev tvorita oba akta skupaj, kar izhaja tako iz navedb v njegovih vlogah, kot tudi iz njegovega prvotnega in kasnejšega tožbenega predloga. Poudarja, da ni izpodbijal odločbe o zavrnitvi kot samostojnega akta, ampak odločbo skupaj s sklepom o popravi stranke, saj šele ta dva akta skupaj pomenita enoten akt, ki mu omogoča vsebinsko presojo odločitve.

5.Če bi vložil tožbo le zoper odločbo o zavrnitvi odprave odločbe po nadzorstveni pravici, bi sodišče tožbo zavrglo, ker v odločbi sploh ni naveden kot stranka. Meni, da ne sme biti odločilno, da je v tožbi navedel, da izpodbija odločbo o zavrnitvi v zvezi s popravnim sklepom in ne, da izpodbija popravni sklep v zvezi z odločbo o zavrnitvi, saj ves čas upravnega spora izpodbija oba akta skupaj, ki tvorita neločljivo celoto, njegov cilj pa je jasen - želi odpravo odločbe o zavrnitvi zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Če pa Upravno sodišče šteje, da gre za dva ločena akta, bi moralo odločiti o dveh tožbenih predlogih.

6.Poudarja, da iz ZUS-1 za primere, kot je konkretni, ne izhaja izrecno, kateri akt je treba izpodbijati. To ugotovitev naknadno omogoči šele sodna praksa. Da pa se stranka šele na podlagi zahtevne pravne analize procesne situacije lahko odloči, kateri akt lahko izpodbija, pa še to lahko napačno, ni skladno z 21., 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). S temi določbami Ustave ni skladno niti to, da mora stranka v primeru, kot je obravnavani, za vsak primer sprožiti sodno varstvo zoper prav vsako odločitev, da bi lahko upala na uspeh v postopku. Meni, da bi ga moralo Upravno sodišče pred zavrženjem tožbe opozoriti na obstoj stališč v sodni praksi in mu pred sprejemom svoje odločitve dati možnost, da se do njih opredeli.

7.Poudarja še, da po stališču Vrhovnega sodišča sklep o popravi ne pomeni (neposredne) odločitve o zahtevi, tako da o njegovi zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici sploh še ni bilo odločeno. Če pa gre zgolj za vprašanje položaja stranke, glede njegove vsebine nima težav in tudi ne pravnega interesa, da ga izpodbija. Pravni interes ima le v povezavi obeh aktov skupaj, kot enotnega akta. Rok za tožbo zoper enoten akt je lahko začel teči šele od vročitve drugega akta. Dodaja še, da je bil sklep o zavrženju zanj popolno presenečenje in meni, da bi ga moralo Upravno sodišče pred sprejetjem odločitve na to opozoriti in ga pozvati, da se do tega opredeli.

8.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

9.Pritožba je utemeljena.

10.V obravnavani zadevi ni sporno, da je toženka izdala odločbo o zavrnitvi zahteve za odpravo odmerne odločbe, ki je bila pooblaščencu pritožnika vročena 30. 12. 2022, da je nato pooblaščenec pritožnika 12. 1. 2023 vložil predlog za popravo pomote, da je toženka pritožnikovemu predlogu za opravo očitne pomote ugodila in 20. 2. 2023 izdala sklep o popravi pomote, s katerim je v uvod in izrek odločbe o zavrnitvi zahteve popravila tako, da je namesto družbe A., d. o. o., navedla pritožnika. Sklep o popravi pomote je bil pooblaščencu pritožnika vročen 24. 2. 2023, ta pa je nato 8. 3. 2023 zoper odločbo o zavrnitvi zahteve v zvezi s sklepom o popravi pomote vložil tožbo. Sporno pa je, ali je pravilna odločitev Upravnega sodišča, da bi moral pritožnik s tožbo izpodbijati sklep o popravi pomote, in ne odločbe o zavrnitvi zahteve.

11.Kot pravilno navaja Upravno sodišče, je Vrhovno sodišče že v zadevi I Up 79/2020 pojasnilo, da v primeru, ko se s popravnim sklepom popravi naziv in naslov stranke, ni mogoče govoriti o očitni napaki v smislu 223. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), pač pa gre za spremembo identitete stranke, na katero se je prvotna odločitev nanašala in posledično za odločitev o javnopravnem razmerju med drugimi subjekti kot v že končanem upravnem postopku, česar pa ni mogoče določiti s popravnim sklepom. Zato mora biti stranki takega popravnega sklepa dana tudi možnost njegovega izpodbijanja v upravnem sporu.

12.To stališče pomeni, da je popravni sklep, s katerim je bila spremenjena identiteta stranke, sicer nezakonit (in zato izpodbojen), ne pa tudi ničen. Do spremembe prvotne odločbe je torej s takim popravnim sklepom prišlo na nezakonit način, vendar pa tudi taka sprememba ustvarja pravne učinke, če popravni sklep ni odpravljen v postopku s pravnimi sredstvi.

13.Ta sprememba pa se nanaša na odločbo o zavrnitvi pritožnikove zahteve. Pritožnik ima torej pravni interes glede vsebine te odločbe (z njo se ne strinja in ves čas postopka želi njeno odpravo), vendar pa je ni mogel izpodbijati, dokler ni bila naslovljena nanj oziroma dokler z njo ni bilo odločeno o njegovem pravnem razmerju. To se je zgodilo šele s sklepom o popravi, s katerim pa samim zase tudi ni bilo odločeno o pritožnikovem pravnem razmerju, temveč je materialna odločitev o tem razmerju vsebovana v prvotni odločbi. Odločitev o pritožnikovem pravnem razmerju torej vsebujeta šele ta odločba in popravni sklep skupaj.

14.Pritožnik je torej v obravnavani procesni situaciji ravnal pravilno, ko je s tožbo <em>v zvezi </em> s popravnim sklepom. Odločba namreč vsebuje odločitev o pravnem razmerju, šele iz popravnega sklepa pa izhaja, o čigavem pravnem razmerju. To seveda bistveno vpliva na presojo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Po stališču Vrhovnega sodišča¹ sicer ta rok začne teči od vročitve odločbe, s katero je bil upravni postopek končan, in ne od vročitve popravnega sklepa, vendar gre v obravnavani zadevi za specifično procesno situacijo. Izpodbijana odločba je bila namreč šele od izdaje popravnega sklepa naprej naslovljena na pritožnika, zato je pritožnik šele od tedaj naprej lahko vložil tožbo kot stranka v upravnem postopku.

15.Napačno je stališče Upravnega sodišča, da bi moral pritožnik, glede na navedeno stališče v zadevi I Up 79/2020, tudi v specifični procesni situaciji, do katere je prišlo v tej zadevi, izpodbijati sklep o popravi. V zvezi s tem Vrhovno sodišče že v izhodišču ugotavlja, da zadevi nista procesno primerljivi. V zadevi I Up 79/2020 je namreč upravni organ s sklepom o popravi posegel v pravni položaj univerzalnega pravnega naslednika prvotne stranke, čeprav prvotna stranka kljub statusnemu preoblikovanju ni prenehala obstajati, in razmerje, o katerem je bilo odločeno s prvotno odločbo, ni prešlo na univerzalnega pravnega naslednika. V obravnavani zadevi pa je pritožnik v bistvu menil, da je bilo s sporno odločbo o zavrnitvi zahteve sicer odločeno o njegovi zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, odločitev pa se je pomotoma glasila na napačno osebo. Trdil je torej, da upravni organ dejansko ni odločil o njegovem pravnem položaju in je s predlogom za izdajo popravnega sklepa v bistvu zahteval, da to stori. Vrhovno sodišče pripominja, da je s tem od organa zahteval nezakonito odločitev (namesto da bi enostavno zahteval, naj organ izda odločbo o njegovem zahtevku), vendar to za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno. Bistveno je, da je bilo njegovemu predlogu ugodeno, zato za izpodbijanje sklepa o popravi niti nima pravnega interesa.

16.Pri tem ni pomembno, ali bi pritožnik lahko že prej vložil tožbo zoper odločbo kot stranski udeleženec v odmernem postopku, na kar se sklicuje Upravno sodišče. V postopku je namreč sodeloval kot stranka in ne kot stranski udeleženec, kar bistveno vpliva na obseg njegovega pravnega interesa in s tem na ugovore, ki jih lahko uveljavlja v tožbi.

17.Iz vseh navedenih razlogov je treba v obravnavani zadevi šteti, da je tožbeni rok začel teči od takrat, ko je bil pritožniku vročen sklep o popravi, saj je pritožnik šele tedaj izvedel, da se izpodbijana odločba nanaša nanj oziroma da je bilo z njo odločeno o njegovem pravnem razmerju oziroma o njegovem zahtevku. Po neprerekanem dejstvu je do tega prišlo dne 24. 2. 2023, pritožnik pa je nato predmetno tožbo vložil priporočeno na pošto 8. 3. 2023, torej znotraj 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. To pomeni, da je tožba pravočasna.

18.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. V tem postopku bo moralo Upravno sodišče preveriti ostale procesne predpostavke in če so te izpolnjene, tožbo obravnavati po vsebini. V zvezi s pritožnikovim predlogom za izdajo dopolnilne sodbe pa Vrhovno sodišče dodaja, da se glede na odločitev v tem sklepu (in tudi glede na stališča, izražena v njem) utegne v ponovljenem postopku izkazati za brezpredmetnega.

K II. točki izreka

19.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 167/2015 z dne 24. 2. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 223

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.