Jedro

Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

V konkretnem primeru tako tožnica ni imela možnosti, da se izjavi o relevantnih ugotovitvah tožene stranke. S tem, ko tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 115/2021 z dne 15. 11. 2021 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnici preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 115/2021 z dne 12. 3. 2021 in se BPP šteje za neupravičeno prejeto.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke Bpp 115/2021 z dne 12. 3. 2021 dodeljena BPP za zastopanje na prvi stopnji v zadevi I P 29/2020 Okrajnega sodišča v Sevnici in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka je na podlagi 42. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) uvedla postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP ter ugotovila, da je tožnica 11. 11. 2021 umaknila soglasje v postopku mediacije M 29/2021, ki je vezan na pravdno zadevo I P 29/2020 Okrajnega sodišča v Sevnici. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnica na podlagi tretjega (pravilno četrtega, op. sodišča) odstavka 28. člena ZBPP dolžna dati soglasje za mediacijo, kar je tudi storila, vendar pa je dano soglasje 11. 11. 2021 pisno umaknila, kar pomeni, da ni izpolnila pogoja obveznega sodelovanja v postopku mediacije, zaradi česar je na podlagi 43. člena ZBPP izpolnjena okoliščina za prenehanje njene pravice do BPP v predmetni zadevi. O vračilu izplačanih stroškov pa bo odločeno v nadaljevanju.

3. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasni razloge, ki so privedli do neuspešne mediacije. V dopolnitvi tožbe navaja, da je v zadevi Okrajnega sodišča v Sevnici P 29/2020 dala soglasje za mediacijo, nato pa je bilo za dne 23. 8. 2021 razpisano mediacijsko srečanje, ki je bilo na predlog nasprotne stranke preklicano in preloženo. Tožnica je na mediacijsko srečanje 14. 9. 2021 pristopila, vendar do dokončnega dogovora ni prišlo. Na mediaciji 14. 9. 2021 ni bil dogovorjen nov datum mediacijskega srečanja, zato je tožnica, da bi lahko postopek tekel dalje, podala umik soglasja za mediacijo. Po mnenju tožnice ne drži, da se mediacija ni izvedla zaradi okoliščin na strani tožnice, saj se je mediacija izvedla 14. 9. 2021, pri čemer je tožnica v mediaciji sodelovala. Sodišču prilaga listino v zvezi s preklicem in preložitvijo mediacije z dne 19. 8. 2021 ter sodišču predlaga, da pribavi ter vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Krškem M 29/2021, iz katerega je razvidno, da je na mediaciji 14. 9. 2021 sodelovala. Navaja tudi, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni pozvala k izjasnitvi glede okoliščin, ki so jo vodile k izdaji izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da zasliši stranke, vpogleda v izpodbijano odločbo ter odločbo tožene stranke Bpp 115/2021 z dne 12. 3. 2021, s katero je bila tožnici dodeljena BPP. Sodišče naj vpogleda v listino preklic in preložitev mediacijskega srečanja z dne 19. 8. 2021 ter v vabilo Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 28. 12. 2021. Po izvedbi dokazov naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožnici povrne stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, na podlagi katere je tožnici prenehala upravičenost do BPP ter se šteje BPP za neupravičeno prejeto, ker naj bi tožnica umaknila soglasje za mediacijo in naj ne bi več izpolnjevala pogojev iz četrtega odstavka 28. člena ZBPP. Tožnica je v tožbi navedla, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da ni sodelovala v mediaciji, ter da jo tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni pozvala k izjasnitvi glede okoliščin, ki so vodile k izdaji izpodbijane odločbe.

7. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja določilo četrtega odstavka 28. člena ZBPP, v skladu s katero je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen, če mediacija ni primerna. Iz petega odstavka 28. člena ZBPP pa izhaja, da če prosilec ne izpolni roka ali pogoja iz prejšnjih dveh odstavkov, mu preneha pravica do BPP oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali.

8. Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS1 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi določila 42. člena ZBPP uvedla postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP, pri čemer o ugotovitvah, ki so vodile do izdaje izpodbijane odločbe, pred izdajo odločbe ni seznanila tožnico in ji ni dala možnosti, da bi se o navedenih ugotovitvah izjasnila. V konkretnem primeru tako tožnica ni imela možnosti, da se izjavi o relevantnih ugotovitvah tožene stranke.

10. S tem, ko tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnico seznaniti z ugotovitvami ter ji dati možnost, da se o tem izjavi. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz pojasnjenega razloga odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.