Jedro

Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo glavnice v znesku 5.229,62 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.270.000,00 SIT od 26.8.2005 do 31.12.2006 in od zneska 5.299,62 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti. Ugotovilo je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 1.270.000,00 SIT od 26.8.2005 do plačila ne obstoji ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 811,71 EUR. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in tožniku naloži v plačilo vse stroške tožene stranke v postopku. Navaja, da se je tožnik dobro zavedal, da dolguje toženi stranki precej več, kot pa je dejansko nakazal denarja. Pravdni stranki sta v času trajanja zakonske zveze ustvarili veliko vrednost premoženja in sta s skupnim delom in sredstvi kupila zemljišče in na njem zgradila delavnico. Toženka je bila v službi v L. in je imela dobre dohodke ter je plačevala delavce, za gradnjo pa sta najela posojilo, ki ga je odplačevala v večini toženka. Ko je bila delavnica končana, je v L. kupila rabljene stroje, kar so ji odtegovali od njene plače. Zato je tožena tudi predlagala, da bi sodišče postavilo izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ocenil vrednost nepremičnine in izvedenca za strojno opremo ter bi po tako dopolnjenem dokaznem postopku toženka postavila nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti do 1/2 nepremičnine in strojev. Sicer pa je tožena tudi uveljavljala te terjatve v pobot do terjatve tožnika in bi bilo potrebno višino terjatev ugotoviti z izvedencem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča, ko je zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti preveč plačan znesek na podlagi sklenjene poravnave, skupaj z obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane tožbe na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Ti razlogi pa vsebujejo tudi odgovor na tozadevne pritožbene trditve. Toženka se v pritožbi neutemeljeno ponovno sklicuje na njen prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja pravdnih strank in neuspešno ponovno skuša doseči ugotavljanje skupnega premoženja ter deležev. V zvezi s tem je pred sodiščem tekel postopek, ki je bil zaključen s sklenjeno sodno poravnavo, ki jo je mogoče v primeru, da so zato podani razlogi in pogoji, izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (tudi o tem je prvostopno sodišče argumentiralo v izpodbijani sodbi). Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da bi po dopolnjenem dokaznem postopku s postavitvijo izvedencev za gradbeno stroko in strojno opremo postavila nasprotni tožbeni zahtevek ter da je uveljavljala to terjatev v pobot do terjatve tožnika, višino terjatve pa bi bilo potrebno ugotoviti z izvedencem. Tudi v tem primeru se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje ter dodaja, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP) tožena stranka pa določenega zahtevka nikoli ni postavila. Zgolj navedba tožene stranke, da namerava postaviti nasprotni tožbeni zahtevek ni dovolj in ne omogoča odločanje o tožbenem zahtevku. Enako tudi glede v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer podala pobotni ugovor, ki je bil zgolj pavšalen in ni bil konkretiziran. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je le-tega zavrnilo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopne razloge. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).