Jedro

Stališče, da je tako za nastanek kot za redno prenehanje stavbne pravice potreben izbris iz zemljiške knjige in stavbna pravica ne preneha s samim potekom dobe, za katero je bila dogovorjena, je zavzela tudi teorija. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila ta pravica v času izdaje akta še vedno vpisana v zemljiški knjigi, kar glede na povedano pomeni, da ni prenehala. To pomeni, da je bil v obravnavani zadevi na dan izdaje prvostopenjske odločbe zavezanec za plačilo imetnik stavbne pravice A.A., roj. ...

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Medvode št. 354-132/2019-5 z dne 20. 6. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 222. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in 14. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Medvode (v nadaljevanju Odlok) tožniku odmeril komunalni prispevek v višini 12.546,89 EUR zaradi priključitve objekta na naslovu ..., št. stavbe ... v k.o. ... na novo zgrajeno kanalizacijsko omrežje. Iz obrazložitve izhaja, da se na območju, kjer se nahaja objekt na naslovu ..., gradi javna kanalizacija, ki bo predana v upravljanje Javnemu podjetju Vodovod – Kanalizacija d.o.o. Ker gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, je po določbi 222. člena ZUreP-2 odmeril komunalni prispevek po uradni dolžnosti, pri čemer je upošteval, da je tožnik lastnik objekta na zemljišču parc. št. 359/9 k.o. ... in s tem zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, ki se obračuna od neto tlorisne površine objekta 1.052,5 m2 in površine parcele 816 m2. Upoštevaje formulo, določeno v 10. členu Odloka, razmerje med deležem parcele in deležem neto tlorisne površine, določeno v 7. členu Odloka in stroške opremljanja m2 parcele ter m2 neto tlorisne površine objekta, znaša komunalni prispevek 25.093,78 EUR. Ta znesek se zaradi upoštevanja minulih vlaganj v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Odloka zniža za 50 %, tako da znaša 12.546,98 EUR.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Zavrača tožnikove trditve, da ni zavezanec za plačilo, ker je na zemljišču parc.št. 359/9 k.o. ...vknjižena stavbna pravica za gradnjo poslovnega objekta avtomehanična delavnica skladno s PGD št. 6/13 v korist A.A. Iz zemljiške knjige namreč izhaja, da je lastnik zemljišča, na katerem stoji stavba št. ..., za katero se je z izpodbijano odločbo odmeril komunalni prispevek, tožnik, EMŠO ..., na parceli pa je vpisana stavbna pravica za čas do 17. 9. 2018 za imetnika A.A., EMŠO ... Tožnik je bil v pritožbenem postopku pozvan, naj predloži dokazila, da stavbna pravica še vedno obstoji ter da je lastnik objekta A.A., vendar jih ni predložil. Iz kartografskega dela Odloka izhaja, da se objekt nahaja v obračunskem območju kanalizacijskega omrežja, ZUreP-2 pa v 216. členu določa, da se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če je stavbno zemljišče oziroma objekt v območju te vrste komunalne opreme. Pritožbena navedba, da je priključek možen zgolj preko parc. št. 359/10 k.o. ..., ni relevantna, ker se po Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode v Občini Medvode interna kanalizacija priključi na javno kanalizacijo tam, kjer je to tehnično mogoče. To pomeni, da so priključki lahko zgrajeni več metrov od objekta do javne kanalizacije, tudi na sosednjih parcelnih številkah. Na območjih, kjer je zgrajena, se gradi ali obnavlja javna kanalizacija, pa je priključitev stavbe na javno kanalizacijo po Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode obvezna.

3. Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je investitor stavbe ... A.A., davčna številka ..., ki je tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Skladno s prvim odstavkom 220. člena ZUreP-2 je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka dejanski lastnik, tj. investitor. Zato od sodišča zahteva, da odločbo odpravi in toženki naloži izdajo odločbe, v kateri bo kot zavezanec za plačilo določen subjekt z navedeno davčno številko. Stavba ... ni komunalno opremljena z infrastrukturo, na katero naj bi se priklopila. Komunalni vod, za katerega se prispevek odmerja, še ni zgrajen, zato se objekt nanj ne more priključiti. Tožnik je sicer seznanjen z namero občine, da javno kanalizacijsko omrežje podaljša po dostopni poti, s čimer bo omogočena priključitev objekta, vendar še ni uresničena. Sodišče naj odloči, da naj toženka najprej zgradi infrastrukturo, ki bo omogočila priklop ali pa, da objekta ni treba priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, saj je opremljen z malo komunalno čistilno napravo, kar je zakonsko dopustno. Investitor objekta ... k.o. ... ni lastnik zemljišč, preko katerih občina zahteva, da se priključi na javno kanalizacijsko omrežje. Zakon diskriminira zavezance glede stroškov, ki jih imajo s priklopom, saj niso v enakem položaju glede dejanskih stroškov priklopa in potrebe po uporabi kanalizacijskega omrežja. Sodišče naj presodi, ali je taka pravna podlaga za odmero zakonita, pri čemer pa je 216. člen ZUreP-2 v nasprotju s 33. členom Ustave.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik kljub pozivu ni predložil dokazil oziroma izjav o investitorju objekta, da bi bila odmerna odločba lahko izdana na drugo osebo. Tožbena navedba, da stavba ni opremljena s komunalno opremo, ne drži, saj iz kartografskega dela programa opremljanja izhaja, da se objekt, ki je predmet odmerne odločbe, nahaja na obračunskem območju kanalizacijskega omrežja, kar je po 216. členu ZUreP-2 podlaga za odmero. Interna kanalizacija se priključi na javno kanalizacijo tam, kjer je to tehnično mogoče. To pomeni, da so individualni priključki lahko zgrajeni več metrov od objekta do javne kanalizacije, tudi na sosednjih zemljiščih. Tožnik je bil seznanjen z namero Občine Medvode, da javno kanalizacijsko omrežje podaljša po dostopni poti, tako da mu bo omogočena izgradnja krajšega individualnega priključka. V nobenem primeru pa občina ne gradi individualnih priključkov. Če je izgradnja individualnega priključka možna zgolj čez sosednje zemljišče, mora uporabnik komunalne infrastrukture skleniti ustrezno služnostno pogodbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je toženka ugotovila, da je lastnik zemljišča tožnik, EMŠO ... in da je v zemljiški knjigi na tej parceli vpisana stavbna pravica za čas do 17. 9. 2018 na imetnika A.A., EMŠO ..., torej druga oseba. To, da je bilo zemljiškoknjižno stanje na dan izdaje izpodbijane odločbe takšno, med strankama ni sporno.

7. Prvi odstavek 220. člena ZUreP-2 določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo lastnik zemljišča, ki je na novo opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo iz programa opremljanja.

8. Po presoji sodišča je citirano določbo mogoče razumeti zgolj tako, da ureja ravno situacijo, ko sta lastnik zemljišča in objekta različni osebi in v takem primeru kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka določa osebo, ki je investitor objekta. Gradbeni zakon namreč omogoča pridobitev gradbenega dovoljenja tudi v primeru, ko investitor ni lastnik zemljišča, ampak imetnik druge stvarne pravice na nepremičninah (3. točka prvega odstavka 35. člena). Plačilo komunalnega prispevka pa je po 43. členu Gradbenega zakona eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je tesno povezano ravno z gradnjo objekta in njegovo uporabo. Enako izhaja iz okoliščine, da se prispevek ne plača, če na zemljišču ni postavljen objekt. Ni razloga, da ne bi enako kot v primeru gradnje, veljalo v primeru, ko gre za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti, saj je tudi v tem primeru povezanost med komunalno opremo in rabo objekta večja kot med komunalno opremo in rabo zemljišča. Zato se v primeru, ko je lastnik objekta drug kot lastnik zemljišča, komunalni prispevek odmeri lastniku objekta, morebitna drugačna razporeditev te obveznosti med njima pa je lahko le stvar njunega civilnopravnega dogovora.

9. Tako si je citirano določilo razlagala tudi toženka, saj navaja, da komunalnega prispevka ni odmerila imetniku stavbne pravice zato, ker iz zemljiške knjige izhaja, da je ta pravica 17. 9. 2018 prenehala, tožnik pa na njen poziv ni predložil dokazil, da še vedno traja. To po njenem prepričanju pomeni, da je stavba postala last lastnika zemljišča. 10. Prvi odstavek 256. člena Stvarnopravnega zakonika ( v nadaljevanju SPZ) določa, da je stavbna pravica, pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Prvi odstavek 260. člena SPZ določa, da stavbna pravica preneha z izbrisom iz zemljiške knjige. Stališče, da je tako za nastanek kot za redno prenehanje stavbne pravice potreben izbris iz zemljiške knjige in stavbna pravica ne preneha s samim potekom dobe, za katero je bila dogovorjena, je zavzela tudi teorija.1

11. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila ta pravica v času izdaje akta še vedno vpisana v zemljiški knjigi, kar glede na povedano pomeni, da ni prenehala. To pomeni, da je bil v obravnavani zadevi na dan izdaje prvostopenjske odločbe zavezanec za plačilo imetnik stavbne pravice A.A., roj. ... Glede na navedeno je toženka s tem, ko je za zavezanca določila tožnika, čeprav ob izdaji odločbe ni bil lastnik objekta, zmotno uporabila predpis.

12. Poleg tega se toženka po presoji sodišča ni opredelila do vseh pravno relevantnih ugovorov tožnika, ki jih je uveljavljal že v upravnem postopku. Tožnik je res ugovarjal (tudi), da ni dolžan plačati komunalnega prispevka, ker bi moral priključek speljati po zemljišču, ki ni v njegovi lasti in toženka pravilno šteje, da to ni relevantno. Tudi po ustaljeni sodni praksi namreč okoliščina, da je treba priključek speljati po tujih nepremičninah in da služnost v ta namen ni ustanovljena, ni ovira za plačilo komunalnega prispevka.2 Brez ustreznega odgovora pa je ostal tožnikov ugovor, da investitor ni dolžan plačati komunalnega prispevka, ker se ne more priključiti na novo komunalno opremo, ker komunalni vod, za katerega se prispevek odmerja, sploh še ni zgrajen. Priključek in komunalna oprema namreč nista eno in isto. Funkcija priključka je namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.3

13. Po tretjem odstavku 216. člena ZUreP-2 se komunalni prispevek za posamezno vrsto nove komunalne opreme iz programa opremljanja lahko odmeri, če je stavbno zemljišče oziroma objekt v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvi alineji petega odstavka tega člena se komunalni prispevek za novo komunalno opremo lahko odmeri le za tisto komunalno opremo, ki je določena v programu opremljanja in je vključena v načrt razvojnih programov občinskega proračuna za tekoče in prihodnje leto. Iz te določbe torej izhaja, da organ lahko odmeri komunalni prispevek tudi, če komunalna oprema še ni dokončana pod pogojem, da je vključena v načrt razvojnih programov za tekoče in prihodnje leto. Poleg tega je relevantno še, da mora obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme zagotavljati možnost za priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe (prvi odstavek 155. člena ZUreP-2).

14. Za odmero komunalnega prispevka je torej res bistveno ali nepremičnina sodi v obračunsko območje te vrste komunalne opreme4. Vendar, kadar investitor ugovarja, da nima možnosti priklopa nanjo, organ tega ugovora ne more ovreči zgolj z ugotovitvijo, da iz kartografskega dela Odloka izhaja, da se objekt nahaja v obračunskem območju kanalizacijskega omrežja. Iz citiranega določila 155. člena ZUreP- 2 namreč izhaja, taka pa je tudi sodna praksa, da je mogoče za komunalno opremljene šteti le tiste parcele, pri katerih se priključitev na javno omrežje lahko izvede le z izgradnjo priključka, namenjenega posameznemu objektu. Če je treba pred tem dodatne objekte, ki imajo značaj komunalne opreme, šele zgraditi, je uvrstitev takih zemljišč v obračunsko območje nezakonita.5 Zato bi morala toženka glede na tožnikov ugovor ugotoviti in v odločbi pojasniti, ali se objekt z izgradnjo individualnega priključka lahko priključi na javno komunalno omrežje6 oziroma ali je komunalna oprema že dokončana ali pa je vključena v načrt razvojnih programov za tekoče in prihodnje leto. Tega ni storila. V izpodbijani odločbi navaja zgolj to, da se na območju, kjer se nahaja objekt, „gradi javna kanalizacija“, v odgovoru na tožbo pa, da bo javno kanalizacijsko omrežje še podaljšala. Ker toženka na ta ugovor ni odgovorila, je kršila 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

1 Glej M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1034. 2 Glej I U 251/2011 z dne 13. 10. 2011, I U 255/2011 z dne 15. 12. 2011. 3 Glej X Ips 97/2017 z dne 17. 4. 2019. 4 Glej I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014 in druge. 5 Glej X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019. 6 Glej I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014.