Jedro

Da posedek oziroma predmetna neravnina ni bila v vzročni zvezi s padcem (tožnica je zatrjevala, da je s prednjim kolesom zapeljala v manjšo udarno jamo), jasno izhaja iz ostalih (ob istem zaslišanju podanih) izvedenčevih izjav, in sicer da posedek z asfaltno prevleko ustreza normalni cestni površini, čez katero lahko zapelješ (enako naj bi veljalo za posedek brez prevleke), da takšna neravnina ni nič posebnega in da bi jo normalno pazljiv kolesar enostavno prevozil, ne da bi (pri tem) izgubil ravnotežje, kot tudi da vožnja čez takšno neravnino ne more povzročiti takšnega zanihanja krmila, da bi te vrglo čez, oziroma zablokiranje sprednjega kolesa. Te njegove ugotovitve (navedbe) pa so upoštevaje tožničino trditveno podlago (o luknji oziroma udrtini v asfaltni podlagi kot vzroku za njen padec) v tem oziru tudi edine pomembne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 8.4.2016 je sodišče prve stopnje: - zavrnilo tožbeni zahtevek na solidarno plačilo zneska 8.980,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2013 dalje do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženkama v roku 15-ih dni od vročitve sodbe povrniti njune pravdne stroške v višini 1.333,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugotovi solidarni temelj odškodninske odgovornosti obeh toženk, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno prvostopenjsko obravnavanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da predstavlja izpodbijana sodba zanjo presenečenje in odklon od sodne prakse. Pojasnjuje, zakaj se je odločila za predmetno tožbo in se sklicuje na zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče PP M. Nesporno naj bi bilo, da je bila grbina v vzročni zvezi z njenim padcem. Nesporno naj bi bilo tudi dejstvo, da cesta na kritičnem delu ni bila vzdrževana skladno z 2. členom Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, saj ni bila vzdrževana tako, da bi omogočila varen promet preko nje. Sklicuje se na 13., 15. in 17. člen omenjenega Pravilnika, prav tako opozarja na judikat I Cp 321/2015 in njegovo vsebino. Glede na obstoječo sodno prakso poudarja, da toženki nista izkazali vsega, da sta storili prav vse, kar se od njiju zahteva, da do tožničinega padca ne bi prišlo (v smislu judikata I Cp 256/2012), ter da zlasti prvo toženka ni izkazala, da je pri izvajanju svojih storitev in vzdrževanja javnih površin ravnala s polno skrbnostjo in zagotavljala polno varnost vseh uporabnikov cestnih površin. (sklicuje se tudi na odločbi I Cp 579/2012 in III Ips 77/2004). Nevarno situacijo je zakrivila tožena stranka, tožničino zaviranje pa je bila le reakcija na vdolbino, udarno jamo oziroma asfaltni posedek, ki jo je na cestišču opazila tik pred seboj. Njenega prispevka v pomenu odločbe III Ips 77/2004 ni moč šteti kot bistvenega (sklicuje se tudi na judikat II Cp 1296/2013). Ne glede na to, kako so postopali drugi kolesarji, to ne pomeni, da je tožnica, ki je padla točno na tem mestu, izključno odgovorna za svojo nezgodo, saj je stanje cestišča zagotovo v vzročni zvezi z njenim padcem. V nadaljevanju navaja, kaj je izpovedala ob svojem zaslišanju dne 13.2.2015 oziroma kaj je izpovedala prvo toženka. Slednja naj bi prihajala sama s seboj v nasprotje. Omenja tudi, kaj sta izpovedala njen mož A. B. in prvo toženkin nadzornik J. O. Omenjeni je pojasnil, da je šlo na tem mestu za posedanje asfalta, da asfalt sicer ni bil počen, da je do posedanja cestišča prišlo, ker je pod cesto speljan propust meteorne vode in da predvideva, da so se betonske cevi od propusta razmaknile, posledično pa je voda začela spirati material (pod cesto) in je prišlo do posedanja asfalta. Ravno v tem imamo protipravnost toženk, ki sta zaradi nerednega vzdrževanja dopustili, da so se betonske cevi propusta pod asfaltnim delom vozišča razmaknile, posledično pa je začela iztekati voda, ki je spodjedala cesto, in cesta zaradi tega ni bila več varna. Na podlagi zaslišanja priče J. O. je zato moč ugotoviti odškodninsko odgovornost toženk. Pritožba se ne strinja, da je bil posedek prvič popravljen že pred nezgodo, saj so tako tožnica kot njene priče izpovedale drugače. V nadaljevanju navaja, kaj sta izpovedala policist J. L. in prvo toženkin nadzornik priča D., oziroma kaj je v pisnem mnenju in ob zaslišanju dne 27.11.2015 navedel sodni izvedenec B. K. Ob izpovedbi slednjega pritožnica zaključuje, da zgolj hitrost njene vožnje in njeno zaviranje nista povzročili njenega padca. V kolikor posedka, vdolbine oziroma udarne jame na cestišču ne bi bilo, tožnica na tem mestu nikakor in nikoli ne bi padla. Sodni izvedenec je poudaril, da je na spornem odseku potrebno stalno zaviranje z obema zavorama za vzdrževanje hitrosti od 5 do 10 km/h. Tožnica je torej na spornem delu cestišča morala zavirati. Izpostavlja, da noben prometni znak ni opozarjal, da je primerna hitrost za kolesarje, ki se iz Katarine spuščajo v dolino zgolj 5 do 10 km/h, kot je primerno hitrost ocenil izvedenec, prav tako ni bilo postavljenega nobenega prometnega znaka za udarne jame in neravnine na cestišču. Če je prvo toženka kot neposredni izvajalec ocenila, da je bilo potrebno večkratno krpanje, potem cesta ni omogočala varnega in neoviranega prometa, kot to zahteva drugi odstavek 15. člena omenjenega Pravilnika. Zaslišane priče T. P., M. P., A. A. in H. K. so v celoti ali v pretežni meri potrdile njene navedbe (pritožba navaja, kaj naj bi slednji izpovedali). Na koncu omenja tudi, kaj naj bi izpovedal G. G. (gostilničar na ...). Vse navedeno naj bi dokazovalo obstoj odškodninske odgovornosti obeh toženk.

3. Toženki sta v odgovorih na tožbo(1) predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakaj naj bi izpodbijana sodba zanjo predstavljala presenečenje, pritožba ustrezno ne pojasni. Prav tako ni (po)jasn(jen)o, v čem naj bi ta predstavljala odklon od sodne prakse. Na drugi strani so razlogi, zaradi katerih se je pritožnica odločila za vložitev predmetne tožbe, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistveni. V zvezi z njenim sklicevanjem na vsebino zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče PP M. z dne 28.8.2012 (glej prilogo A3) pa je že sodišče prve stopnje (v okviru 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazloženo pojasnilo(2), da naj bi okoliščine o tem, da je tožnica s sprednjim kolesom zapeljala v manjšo udarno jamo ter da naj bi bile na vozišču grbine in jamice, policist ugotovil (le) v razgovoru s tožnico in njenim možem (oziroma da ne gre za policistove zaključke). Ne le, da okoliščina (pravilneje trditev o njej), da je bila grbina v vzročni zvezi s tožničinim padcem, med pravdnima strankama ni bila nesporna, ampak v predmetni pravdi (s strani tožnice) tudi ni bila izkazana. Povsem enaka ugotovitev velja za pritožbeno trditev o nespornosti dejstva, da cesta na kritičnem delu ni bila vzdrževana skladno z 2. členom Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Zakaj toženkama opustitve dolžnega ravnanja v konkretnem primeru ni moč očitati, je obširno in prepričljivo pojasnjeno v točkah 28 – 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zgolj sklicevanje na posamezne določbe (prej omenjenega in) v obravnavanem obdobju veljavnega Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest(3) oziroma nekonkretizirano sklicevanje(4) na posamezne sodne odločbe (in na v njih podana načelna/splošna izhodišča), v zaključke sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega pomisleka. Ker je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo ne le, kdaj bi bilo moč (v zvezi s toženkama) govoriti o opustitvi dolžne skrbnosti (28. točka obrazložitve), ampak tudi, da pogoji za takšen očitek spričo (natančno in prepričljivo obrazložene(5)) ugotovitve, da je del ceste, kjer je prišlo do tožničinega padca, predstavljal normalno vozno površino(6), v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni (glej 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), (nekonkretiziranemu) pritožbenemu očitku, da (zlasti) prvo toženka ni izkazala, da je pri izvajanju svojih storitev in vzdrževanja javnih površin ravnala s polno skrbnostjo in zagotavljala polno varnost vseh uporabnikov cestnih površin, ni moč pritrditi. Iz istega razloga(7) povsem enaka ugotovitev velja tudi za pritožbeno navajanje, da je nevarno situacijo zakrivila tožena stranka, da je bilo tožničino zaviranje le reakcija na vdolbino, udarno jamo oziroma asfaltni posedek, ki jo je na cestišču opazila tik pred seboj, ter da zato njenega prispevka ni moč šteti za bistvenega(8),(9).

6. Ob prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev (oziroma za posamezne zaključke/ugotovitve glede dejanskega stanja) tožnica zgolj s sklicevanjem na vsebino svoje izpovedbe oziroma izpovedbo svojega moža dvoma v njeno pravilnost (oziroma pravilnost ostalih ključnih ugotovitev/zaključkov sodišča prve stopnje) ne more porajati. Enaka ugotovitev velja tudi glede pritožbenega omenjanja, kaj naj bi izpovedala prvo toženka(10) oziroma njen nadzornik J. O.(11) Pritožničino navajanje, zakaj naj bi upoštevaje pojasnilo slednjega prišlo do posedanja cestišča (in kar naj bi po mnenju pritožbe dokazovalo obstoj protipravnega ravnanja toženk), je ne le novo(12) in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP(13)), ampak tudi sicer nebistveno. Tudi omenjena priča je namreč izpovedala, da je bilo na omenjenem mestu cestišče (zgolj) malenkostno posedeno (in da ni moč govoriti o kakšni udarni jami). Glede na to, da je sodišče prve stopnje (v okviru 19. - 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je bil posedek popravljen (zakrpan) že pred tožničino nezgodo, v tem okviru pa tudi, zakaj ni sledilo temu drugačnim (nasprotnim) izpovedbam, pritožnica z oporekanjem temu stališču zgolj z navajanjem, da naj bi sama in njene priče izpovedale drugače, ne uspe prepričati(14).

7. Neprepričljivo pa je tudi pritožbeno sklicevanje(15) na ob zaslišanju dne 27.11.2015 podano izjavo izvedenca cestno prometne stroke B. K. Slednji je izpovedal, da ni nujno, da bi tožnica padla, če bi samo zavirala (brez da bi bil še kakšen drug vzrok), saj naj bi bilo to odvisno od intenzivnosti zaviranja in tega, katero zavoro bi uporabila, ter njenega kolesarskega znanja. Prav tako je navedel, da bi tožnica na spornem terenu padla samo zaradi zaviranja, če bi pri hitrosti 30 km/h(16) pritisnila na sprednjo zavoro. Iz omenjenega izvedenčevega pojasnila namreč izhaja „le“, pod katerim pogojem bi tožnica padla samo zaradi zaviranja. Ni pa na njegovi podlagi moč narediti zaključka (kot ga ob omenjanju hitrosti, s katero naj bi takrat vozila, in poudarjanjem, da je morala zavirati, naredi pritožnica), da, v kolikor posedka takrat na cestišču ne bi bilo, sama takrat nikoli ne bi padla. Da posedek oziroma predmetna neravnina ni bila v vzročni zvezi s padcem (ki jo je slednja v tem postopku zatrjevala), namreč jasno izhaja iz ostalih (ob istem zaslišanju podanih) izvedenčevih izjav, in sicer da posedek z asfaltno prevleko (kot je razviden iz fotografije v prilogi B3) ustreza normalni cestni površini, čez katero lahko zapelješ (enako naj bi veljalo za posedek brez prevleke), da takšna neravnina ni nič posebnega in da bi jo normalno pazljiv kolesar enostavno prevozil(17), ne da bi (pri tem) izgubil ravnotežje, kot tudi da vožnja čez takšno neravnino ne more povzročiti takšnega zanihanja krmila, da bi te vrglo čez, oziroma zablokiranje sprednjega kolesa. Te njegove ugotovitve (navedbe) pa so upoštevaje tožničino trditveno podlago (o luknji oziroma udrtini v asfaltni podlagi kot vzroku za njen padec) v tem oziru tudi edine pomembne. Iz istega razloga (torej zaradi omenjenih izvedenčevih ugotovitev) je brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da noben prometni znak ni opozarjal na primerno hitrost za kolesarje oziroma da ni bilo postavljenega nobenega prometnega znaka za udarne jame in neravnine na cestišču. Kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje (glej 31. - 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je šlo v konkretnem primeru za normalno vozno površino(18). Glede hitrosti pa je izvedenec(19) ob zaslišanju povedal (tudi), da ni bilo nobene potrebe (torej razloga) po postavitvi posebnega(20) znaka za kolesarje. V pravilnost tožničinega stališča ne prepriča niti njeno sklicevanje na izpovedbe prič T. P., M. P., A. A., H. K. in G. G. Zakaj njihovim izpovedbam ni sledilo, je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo (glej 23. - 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženki sami nosita svoje z vložitvijo odgovorov na pritožbo nastale stroške, saj niso v njima podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Stranski intervenient (na strani prvo toženke) na pritožbo ni odgovoril. Op. št. (2): In tem zaključkom pritožba ustrezno (konkretizirano) ne oporeka.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 62/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Pritožba ustrezno niti ne zatrjuje in (še manj) pojasni, zakaj naj bi bilo dejansko stanje (dejanske okoliščine) ugotovljeno v okviru zadev, na katere se sklicuje, v bistvenem podobno (enakovrstno) tistemu, ki ga je v predmetni zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (5): Glej 30 – 34 točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (6): Okoliščina, da naj bi iz izpovedb večine prič izhajalo, da na tem cestnem odseku do padcev ne prihaja, je samo eden od (relevantnih) argumentov za takšen zaključek sodišča prve stopnje (glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (7): In ker (na drugi strani) zgolj vztrajanje pri svojem naziranju v pravilnost le-tega ne more prepričati.

Op. št. (8): Da je potrebno vzrok padca iskati le v tožničinem neustreznem ravnanju (zaviranju) na zaznavo neravnine na vozišču, je v svojem pisnem mnenju z dne 20.7.2015 navedel v postopku angažirani izvedenec cestno prometne stroke B. K. Op. št. (9): Posledično pa je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na odločbe VSL I Cp 256/2012, VSL II Cp 1296/2013, VSM I Cp 579/2012, VSM I Cp 321/2015 ter III Ips 77/2004. Op. št. (10): Pritožba izpostavlja, da naj bi prvo toženka prihajala sama s seboj v nasprotje, saj naj bi najprej dejala, da je bila cesta na spornem delu večkrat sanirana (kasneje pa dejala, da na mestu, kjer je do padca prišlo, cesta vzdrževalnih del ne potrebuje). Vendar pa iz prvega odgovora prvo toženke na drugi strani zapisnika o njenem zaslišanju z dne 13.2.2015 ni razvidno, da bi se ta nanašal zgolj na sporni del (ceste), saj govori o cesti. Na tak zaključek nakazujejo tudi njeni ostali odgovori (pojasnila), iz katerih izhaja, da naj bi bil zgornji del ceste (kjer je do padca prišlo) za razliko od spodnjega v zelo dobrem stanju.

Op. št. (11): Pritožba izpostavlja, da je O. govoril o vroči, medtem ko je preglednik ceste B. D. omenjal hladno asfaltno maso, a ne pojasni, zakaj na bi bila omenjena okoliščina pomembna. Ker je priča B. D. nadalje ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi dne 1.4.2015 pojasnil (glej 5. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo), zakaj naj bi (oziroma je lahko) predmetni posedek dne 27.6.2012 zgladil „usput“, zgolj (nekonkretizirana) pritožbena navedba o očitnem pretiravanju ne zadošča (to je ne prepriča).

Op. št. (12): Tožnica tovrstnih trditev (ki jih vsebina izvedenega dokaza ne more nadomestiti) v za to zakonskih predvidenih časovnih okvirih v postopku na prvi stopnji ni podala.

Op. št. (13): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (14): Prav tako ne s sklicevanjem na izpovedbo policista J. L. Slednji, ki se ni mogel spomniti, ali je bila ta sanirana, pa je tudi povedal, da je šlo za udrtino brez ozkih robov (uporabil je celo izraz „udrtinca“ - glej tretjo stran prepisa dela naroka za glavno obravnavo z dne 1.4.2015).

Op. št. (15): Saj ne upošteva ostalih izvedenčevih ugotovitev.

Op. št. (16): Izvedenec je tako v pisnem mnenju kot ob zaslišanju navedel, da naj bi tožničina hitrost pred padcem znašala med 20 in 30 km/h. Op. št. (17): Oziroma pri hitrostih, ki so bile v tem primeru podane, tudi obvozil. Op. št. (18): Zgolj okoliščina, da naj bi sporni odsek najmanj dvakrat obnovili (oziroma da je bilo potrebno večkratno saniranje), ni zadostna podlaga za zaključek, da cesta v času tožničine nezgode varnega prometa ni omogočala.

Op. št. (19): Ki v mnenju z dne 20.7.2015 kot razlog za njen padec ni omenjal neprimerne hitrosti, ampak tožničino neustrezno ravnanje (zaviranje) na zaznavo neravnine na vozišču. Op. št. (20): V tem oziru velja poudariti, da tudi za kolesarje veljajo določbe o omejitvah hitrosti na cestah (s tem pa tudi pravila iz 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, Uradni list RS, Uradni list RS, št. 109/2010, s kasnejšimi spremembami).