Jedro

Tožena stranka je odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z obrazložitvijo, da je bil tožnik v Republiki Srbiji upokojen po posebnih predpisih, Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pa se na podlagi 2. člena nanaša samo na splošne predpise, zato tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Za pravilno rešitev obravnavane zadeve je ključno, ali je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, ali pa je bil zavarovan po drugih sistemih socialnega zavarovanja. Če je namreč tožnik bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, bo morala tožena stranka o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011 in z dne 10. 5. 2011 (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt, s katerim bo odločila o pravici tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine (II. tč. izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (III. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bil tožnik v Republiki Srbiji upokojen po posebnem predpisu. Iz odločbe srbskega nosilca zavarovanja št. ... z dne 5. 4. 2001 namreč izhaja, da se je tožnik upokojil po Zakonu o vojski Jugoslavije, torej po posebnem predpisu. Tožnik je namreč izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 147. člena Zakona o vojski Jugoslavije, prav tako pa mu je bila tudi pokojnina odmerjena po isti določbi. Da tožnik ob upokojitvi v Republiki Srbiji ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, potrjuje tudi pojasnilo srbskega nosilca zavarovanja z dne 29. 10. 2013. Iz navedenega pojasnila izhaja, da tožnik ne bi bil upravičen do pravice do starostne pokojnine brez uporabe določbe 147. člena Zakona o vojski Jugoslavije, ki določa, da po potrebi službe civilni osebi lahko preneha služba po preteku 25 let pokojninske dobe, pri čemer oseba ne izpolnjuje pogojev za starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje se do navedenega pojasnila sploh ni opredelilo. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje posledično zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 2. člena Sporazuma, ki med drugim določa, da se Sporazum nanaša na slovenske in srbske pravne predpise o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, nanaša pa se tudi na vse pravne predpise, ki spreminjajo ali dopolnjujejo te pravne predpise. Glede na to, da je bila tožniku v Srbiji priznana pravica do starostne pokojnine po posebnem predpisu, se tožniku glede na zgoraj navedeno določbo 2. člena Sporazuma pokojnina ne more preračunati po določbah 1. do 8. odstavka 38. člena Sporazuma. Podredno še navaja, da za tožnika ne morejo veljati določila Sporazuma o seštevanju zavarovalnih dob iz 20. člena Sporazuma. Tožniku je bila namreč v Republiki Srbiji priznana pravica do starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe, tako pri priznanju kot tudi pri odmeri srbske starostne pokojnine od 1. 11. 1999 dalje, kar pa napotuje zgolj na uporabo določb od 1. do 8. odstavka 38. člena Sporazuma, ki ureja ponovno odmero pokojnin oziroma preračun pokojnin po uradni dolžnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 5. 2011. S slednjo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine z obrazložitvijo, da je bil tožnik v Republiki Srbiji upokojen po posebnih predpisih, Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pa se na podlagi 2. člena nanaša samo na splošne predpise, zato tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010 - MP 05/2010, v nadaljevanju: Sporazum). V skladu s 1. odstavkom 2. člena Sporazuma se Sporazum med drugim nanaša na slovenske in srbske pravne predpise o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da se nanaša tudi na vse pravne predpise, ki spreminjajo ali dopolnjujejo pravne predpise iz prvega odstavka tega člena. Iz 3. odstavka 2. člena pa izhaja, da se Sporazum ne nanaša na pravne predpise o drugih sistemih socialnega zavarovanja in ne na novo uvedena področja socialnega zavarovanja, kakor tudi ne na sisteme, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic.

Za pravilno rešitev obravnavane zadeve je ključno ali je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, ali pa je bil zavarovan po drugih sistemih socialnega zavarovanja. Če je namreč tožnik bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, bo morala tožena stranka o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločiti.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je srbski nosilec pokojninskega zavarovanja po uradni dolžnosti toženi stranki poslal zahtevek za odmero starostne pokojnine po 38. členu Sporazuma. Iz podatkov v obrazcu SRB/SI 25 izhaja, da je tožnik v Republiki Srbiji dosegel 9 let in 20 dni zavarovalne dobe. Iz podatkov v upravnem spisu nadalje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 5. 4. 2001 pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 11. 1999 dalje, na podlagi 26 let, 1 meseca in 3 dni pokojninske dobe. Odločba je bila izdana na podlagi „Zakona o osnovama penzijskeg i invalidskog osiguranja“ (Službeni list SRJ št. 30/96) in „Zakona o penzijskom i invalidskom osiguranju“ (Službeni glasnik Republike Srbije, br. 52/96). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bili poleg drugih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, izpolnjeni tudi pogoji iz 147. člena Zakona o vojski Jugoslavije.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi glede na določbo 2. člena Sporazuma, ključno na kakšni podlagi je bil tožnik zavarovan (torej ali je bil zavarovan po predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali po predpisih o drugih sistemih socialnega zavarovanja) in ne po kakšnem predpisu je bil upokojen (ali je bil upokojen po predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali po predpisih o drugih sistemih pokojninskega zavarovanja) in torej koliko pokojninske dobe je dopolnil v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožnik je bil očitno zavarovan po predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj je iz obrazcev M1 in M2, ki jih je priložila tožena stranka razvidno, da je bil v obdobju od 15. 12. 1975 do 9. 1. 1977 prijavljen v zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju pri „A.“ ter v obdobju od 10. 1. 1977 do 1. 10. 1991 kot oseba v delovnem razmerju pri „B.“. Tožnik je tudi sam, zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je bil zaposlen kot civilna oseba, imel je delovno knjižico ter ni bil vključen v posebni vojaški sistem zavarovanja. Prav tako pa iz odločbe tožene stranke z dne 15. 12. 2011 izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 21 let, 3 mesece in 26 dni zavarovalne dobe, srbski nosilec zavarovanja pa je na obrazcu ... z dne 2. 11. 2010 sporočil, da je tožnik v Republiki Srbiji dosegel 9 let in 20 dni srbske zavarovalne dobe.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za vojaškega zavarovanca, ki je zavarovalno dobo dopolnil po predpisih Socialistične federativne republike Jugoslavije, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Posledično zanj tudi ne pride v poštev določba 10. odstavka 38. člena Sporazuma, da zavarovalna doba ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino, torej srbskega nosilca zavarovanja. Iz istega razloga tudi ne pride v poštev sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, ki je razvidna iz sodbe VIII Ips 480/2009 in sodbe Psp 453/2007. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pojasnila srbskega nosilca zavarovanja iz katerega izhaja, da tožnik ne bi bil upravičen do pravice do starostne pokojnine brez uporabe določbe 147. člena Zakona o vojski Jugoslavije, se izkaže za nerelevantnega, upoštevaje, da je v predmetni zadevi ključno po kakšnih predpisih je bil tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje v skladu z 82. členom ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.