Jedro

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št.: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 6. 2024 ter sklepa in odločbe toženca št.: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 4. 2024, na višjo odmero starostne pokojnine z izplačilom razlike v pokojninah od upokojitve dalje in na povrnitev stroškov upravnega postopka. Sklenilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da na podlagi odločbe z dne 7. 8. 2017 prejema neupravičeno nizko pokojnino, na podlagi odmernega odstotka, ki se neutemeljeno razlikuje od odmernega odstotka, ki velja za upokojenke, ki so se upokojile v istem času. Tožnik se je upokojil po 1. 1. 2013, ko je začel veljati ZPIZ‑2, ampak pred 1. 1. 2023, ko je na podlagi ZPIZ-2I prišlo do formalne izenačitve odmernih odstotkov pri starostni pokojnini za osebe moškega in ženskega spola. Novela ZPIZ-2I se ni ukvarjala z ureditvijo položaja upokojencev, ki so pridobili pravice od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2022. V to skupino sodi tožnik. Ureditev je protiustavna z vidika 14. in 50. člena Ustave, nasprotuje 14. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Direktivi Sveta EU z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (Direktiva). Tožnik še vedno trpi posledice protiustavne ureditve. Posledično ni mogoče govoriti o zamudi nobenega roka za uveljavljanje njegovih pravic. Ker tožnik uveljavlja, da Slovenija nikoli (gotovo pa ne do 1. 1. 2023) ni pravilno implementirala Direktive, se po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU država članica ne more sklicevati na potek rokov v času, dokler svoje zakonodaje ne uskladi z Direktivo (sodba C-208/90). Direktiva v 7. členu predvideva izjemo glede določanja upokojitvene starosti, ki je lahko utemeljena (določitev različne upokojitvene starosti za moške in ženske), vendar samo če je to utemeljeno z družbenim razvojem na zadevnem področju, kar morajo države članice redno preučevati in preverjati (drugi odstavek 7. člena Direktive). Zmotno je stališče toženca in sodišča, da naj bi družbene razmere v letu 2017, ko se je tožnik upokojil, narekovale dopustnost različne ureditve pogojev za upokojitev in višine starostne pokojnine za moške in ženske. Ker zakonodajalec vsaj od leta 2013 ni več priznaval obstoja posebnih družbenih razmer, so moški upokojenci v 10-letnem obdobju (do 1. 1. 2023) diskriminirani ne le glede na upokojenke iz tega obdobja, temveč tudi glede na (moške) upokojence pred in po tem obdobju. Zakonodajalec je že pri sprejemu ZPIZ‑2 v letu 2012 zaključil, da določanje različne upokojitvene starosti in odmernega odstotka glede na spol, ni več upravičeno. V zadevi Van Cant C-154/92 je SEU zapisalo: "Če je nacionalna zakonodaja odpravila razliko v upokojitveni starosti, ki je obstajala med delavci in delavkami ... na člen 7(1)(a) Direktive se ni mogoče sklicevati, da bi upravičili ohranitev razlike, ... v zvezi z metodo izračuna starostne pokojnine." V letu 2017 je obstajala razlika v upokojitveni starosti le pri 40 letih pokojninske dobe, je pa bila starostna razlika močno znižana, in sicer tako, da je znašala zgolj 4 mesece. ZPIZ-2G je določil izenačitev odmernih odstotkov le za naprej in še to, v obliki novega prehodnega obdobja. Zakonodajalec je za moške upokojence, ki so se upokojili pred novelo ZPIZ-2G trajno ohranil razlikovanje v odmernih odstotkih glede na spol v primerjavi z ženskimi upokojenkami iz istega obdobja, kljub (postopni) odpravi razlike v upokojitveni starosti. Ker med leti 2013 in 2023 (že po zakonodajalčevih ugotovitvah) niso obstajale družbene razlike med spoloma, v tem času ni mogoče uporabiti izjem iz 7. člena Direktive in je bila ureditev v slovenskem pravu posledično v nasprotju s pravom EU. Ker gre pri obstoju ali neobstoju družbenih razlik med spoloma za vprašanje dejanskega stanja, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka (med drugim tudi v smislu 183. člena ZPIZ-2), sodišče pa ni utemeljilo zakaj šteje, da naj bi opisane družbene razlike obstajale med leti 2013 in 2023, je že s tem nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker gre tako za vprašanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ("družbene razmere" med 2013 in 2023 ter ugotovitev le-teh s strani zakonodajalca v letu 2012), kot tudi za vprašanje materialnega prava (4. in 7. člen Direktive v povezavi z določbami takrat veljavnega ZPIZ-2), ni mogoč sklep, da naj tožnik ne bi imel na voljo neprave obnove v smislu 183. člena ZPIZ-2. Poleg tega gre za položaj iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, saj se odločbe toženca posredno opirajo na predhodno vprašanje obstoja posebnih družbenih razmer, pristojni organ pa je to vprašanje rešil drugače. Sodišče zmotno razlaga načelo postopnosti iz Direktive. Bistvo 7. člena Direktive je, da so razlike utemeljene le, če in dokler obstajajo družbene razmere, ki utemeljujejo različno obravnavo oseb glede na spol, v obsegu, ki ga določa 7. člen Direktive. V primeru, da teh družbenih razmer ni (več), ni več dopustno razlikovanje med spoloma. Sodišče ES je npr. v zadevi Kleist C-356/09 zapisalo: "Sodišče je že večkrat odločilo, da je treba izjemo od prepovedi diskriminacije na podlagi spola, določeno v tej določbi, zaradi temeljnega pomena načela enakega obravnavanja razlagati strogo." Sporna je že veljavnost 7. člena Direktive. Sodišče EU še ni odločalo o skladnosti 7. člena Direktive z Listino EU o temeljnih pravicah. Kljub temu pa na takšno presojo kaže zadeva C‑236/09, v kateri je sodišče ugotovilo, da ureditev prava EU po kateri se tovrstne izjeme (podobne izjemam iz 7. člena Direktive) lahko ohranjajo v veljavi nedoločen čas, nasprotuje cilju enakega obravnavanja spolov ter je v neskladju z določbama 21. in 23. člena Listine. SEU dodaja, da se tovrstne določbe (direktiv) štejejo za neveljavne po poteku ustreznega prehodnega obdobja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zahteva presojo ustavnosti 37. člena ZPIZ-2, 7. člena ZPIZ-2G ter 1. člena ZPIZ-2I, kolikor za naprej ne urejajo enakega zvišanja odstotka za odmero višine pokojnine za vse upokojence, ki so se upokojili po 1. 1. 2013, ob izenačitvi pokojninske dobe. Dodatno naj zahteva presojo vprašanja ali pravilna razlaga teh členov Ustave narekuje (postopno) izenačitev odmernih odstotkov tudi za upokojence, ki so se upokojili pred omenjenimi zakonodajnimi spremembami, a po prenehanju obstoja družbenih razmer, ki so podlaga za razlikovanje med spoloma. Ustavno sodišče naj poda razlago tudi glede obstoja ali neobstoja spornih družbenih razmer glede razlikovanja med moškimi in ženskami, v obdobju med 1. 1. 2013 in 1. 1. 2023. Predlaga tudi, da se SEU predloži v predhodno odločanje vprašanje ali določbe 37. člena ZPIZ-2, 7. člena ZPIZ-2G ter 1. člena ZPIZ-2I, kolikor za naprej ne urejajo enakega zvišanja odstotka za odmero višine pokojnine za vse upokojence, ki so se upokojili po 1. 1. 2013, ob izenačitvi pokojninske dobe, nasprotuje Direktivi. Dodatno predlaga, da se SEU zastavi vprašanje glede razlage načela "postopnosti" iz Direktive. Da gre za pomembna vprašanja, ki jih je smiselno nasloviti na omenjena sodišča izhaja tudi iz dopisa Varuha za človekove pravice, ki je povzel poročilo Evropske Komisije, ki je leta 2019 že podvomila v skladnost slovenske ureditve s pravom EU. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako ni zagrešilo bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 7. 8. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 622,59 EUR na mesec od 11. 6. 2017 dalje. Do dneva upokojitve je tožnik dopolnil 56 let in 6 mesecev starosti ter 40 let in 23 dni pokojninske dobe. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove. Zoper odločbo se tožnik ni pritožil ter je postala dokončna in pravnomočna.

6.Dne 30. 1. 2024 je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, na način, da se pri ponovni odmeri upošteva odmerni odstotek, kot velja za ženske in se mu izplača razlika. Predmet socialnega spora je dokončna odločba toženca z dne 21. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjskim sklepom in odločbo z dne 9. 4. 2024 o zavrženju tožnikove zahteve za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 7. 8. 2017 in zavrnitvi tožnikove zahteve za razveljavitev ali spremembo odločbe z dne 7. 8. 2017 glede zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine ter izplačilo razlike pokojnine. Toženec je z dokončno odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo. Ugotovljeno je bilo, da niso izpolnjeni pogoji za t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑2), saj z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine ni bilo kršeno materialno pravo. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 263. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je od dokončnosti odločbe že potekel triletni prekluzivni rok, v katerem bi bilo še mogoče vložiti predlog za obnovo.

7.V skladu s 158. členom Ustave je mogoče pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ustavno sodišče je že navedlo, da 158. člen Ustave zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je pravnomočnost močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete pravnomočne odločitve. S pravnomočnostjo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.1 V vsebino pravnomočne odločitve se lahko poseže le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon.

8.Ko je postopek končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, se postopek lahko obnovi iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 260. člena ZUP. Pritožnik zmotno navaja, da je v danem primeru podan razlog za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Pri vprašanju obstoja posebnih družbenih razmer ne gre za predhodno vprašanje, torej za samostojno pravno vprašanje, ki bi se pojavilo v postopku odločanja in od katerega rešitve je odvisna odločitev v upravni stvari kot je opredeljeno v 147. členu ZUP2 niti tega vprašanja pristojni organ ni rešil drugače.

9.Tudi t.i. neprava obnova postopka, urejena v 183. členu ZPIZ-2, je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne upravne odločbe. V prvem odstavku navedene določbe je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek).

10.Toženec in sodišče prve stopnje sta določbo 183. člena ZPIZ-2 tolmačila na način, da je neprava obnova postopka dopustna tudi zaradi kršitev materialnega prava (enako tudi v sodbah Psp 16/2022 in VIII Ips 316/2016). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sodbi Psp 10/2025, drugače izhaja iz stališča, izraženega k predlogu ZPIZ-2, in sicer, da je določba 183. člena ZPIZ-2 namenjena spremembi dokončne odločbe (le) zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem posledične kršitve materialnih določb zakona ali podzakonskega akta v škodo zavarovanca oz. uživalca pravic ali zavoda.3 Da določba 183. člena ZPIZ-2 dopušča ponovno odmero pokojnine le zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa tudi v drugih primerih, izhaja tudi iz ločenega mnenja ustavne sodnice.4