Jedro

Ko tožbeni zahtevek izpolni eden izmed nujnih enotnih sospornikov, se za plačilo pravdnih stroškov tožnika to dejanje razteza tudi na tistega sospornika, ki zahtevka sicer ni izpolnil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tretjetožene stranke za povračilo pravdnih stroškov zavrne.

V preostalem se pritožbe zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek, pri čemer je prvotožencu naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške, tožeča stranka pa mora povrniti pravdne stroške drugo in tretjetoženi stranki.

Proti 3. točki izreka navedenega sklepa vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je bila prisiljena tožbo vložiti zoper vse tri tožene stranke, da bi prišla do poplačila svoje terjatve, pa tudi sicer je tožbo na drugo in tretjetoženo stranko razširila na podlagi sklepa sodišča prve stopnje. Toženke do vložitve tožbe tudi niso poskrbele za ustrezno ureditev zemljiškoknjižnega stanja, kar ne more iti na škodo tožeče stranke. Sodišču druge stopnje predlaga, da zahtevo drugo in tretjetožene stranke za povračilo stroškov zavrne, tožeči stranki pa prizna pritožbene stroške in jih naloži nerazdelno v plačilo drugo in tretje toženi stranki.

Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila in sicer predlaga njeno zavrnitev skupaj s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo na podlagi tretjega v zvezi s petim odstavkom 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/2004-UPB1, v nadaljevanju: ZIZ) vložila tožbo, s katero je želela doseči vpis lastninske pravice prvotoženca na nepremičnini vpisani v podvložku 1094/4 k.o. S. v zemljiško knjigo. Takšno tožbo je potrebno vložiti tudi zoper zemljiškoknjižnega lastnika, saj mora tožnik izkazati vse pogoje, ki jih za vpis zahteva Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003, v nadaljevanju: ZZK-1). Ta v prvem odstavku 150. člena določa, da je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana ali se hrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis, če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma če sodna odločba oziroma odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Zato je sodišče tožečo stranko s sklepom z dne 30.3.2006 povsem pravilno pozvalo, da tožbo razširi tudi na zemljiškoknjižnega lastnika sporne nepremičnine.

Tožeča stranka je tožbo razširila tako na M. C. kot tudi na družbo A.. kot prodajalca stanovanja, pri čemer je spregledala, da je drugotoženka vpisana v zemljiško knjigo na podlagi 4. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/1997) in da se na podlagi 6. člen Zakona o posebnih pogojih vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/1999) vzpostavlja pravna fikcija, na podlagi katere se za zemljiškoknjižnega lastnika šteje prodajalec nepremičnine, torej tretjetožena stranka. Tožeča stranka je tožbo razširila sicer tudi na drugotoženo stranko, nato pa jo umaknila. Zato mora po določbi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) povrniti njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbene navedbe še dodaja, da bi tožeča stranka drugotoženki morala povrniti njene pravdne stroške tudi v primeru, ko bi sklep sodišča prve stopnje šteli za pravno zmoten, saj bi šlo v tem primeru za naključje, ki se je primerilo njej (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem-2006, 2. knjiga, str. 42) Tožeča stranka je tožbo pravilno vložila proti prvo in tretjetoženi stranki, ki sta v dani zadevi nujna enotna sospornika (196. člen ZPP, prim. odločbe VSC Cp 334/2008, VSL II Cp 4208/2008, VSC Cp 224/2003), kar pomeni, da sta v zavezi glede glavnega predmeta obveznosti in da se tako tudi na tretjetoženo stranko razteza učinek izpolnitve tožbenega zahtevka. Zato zahtevi tretjetožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov ni mogoče ugoditi. To ne bi bilo upravičeno že z vidika določbe 155. člena ZPP, saj je moral tožnik tožbo vložiti tudi zoper tretjetoženo stranko, po izpolnitvi zahtevka pa jo je moral umakniti tudi zoper njo, saj sicer ne bi tožil prave osebe in bi bil njegov zahtevek z meritorno sodno odločbo zavrnjen. Kljub temu pa je potrebno tudi na tem mestu upoštevati določbo prvega odstavka 158. člena, po kateri mora tožniku stroške pravdnega postopka povrniti stranka, ki je zahtevek izpolnila. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremenilo tako, da se zahteva tretjetoženke za povrnitev stroškov postopka zavrne, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 2. in 3. točke 365. člena ZPP.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, vendar pa je drugotoženka, glede katere tožeča stranka sicer ni uspela, vložila odgovor na pritožbo, je pritožbeno sodišče glede na okoliščine po določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP vsaki stranki naložilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka.