Jedro

Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-1326/2024/11 (121-11) z dne 16. 5. 2024, s katerim je toženka: - zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka); - sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka); - določila, da se predaja prosilca izvrši najkasneje v šestih mesecih od 30. 3. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka) - ter da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU), predaje pa ne preprečuje niti trenutno tožnikovo zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče opredeliti kot slabo ali posebej hudo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Dne 8. 10. 2024 pa je Vrhovnemu sodišču predložil še obvestilo, v katerem navaja, da je rok za njegovo predajo iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III dne 30. 9. 2024 že potekel, zato je sedaj za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila. Prav tako ni podala odgovora na Obvestilo o poteku roka za predajo iz prvega ostavka 29. člena Uredbe Dublin III, glede katerega jo je na izjasnitev pozvalo Vrhovno sodišče z dopisom dne 10. 10. 2024.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega je Republika Hrvaška glede pritožnika poslala obvestilo, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

7.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča.(1) Uredba Dublin III v 27. členu določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled. Tožba v upravnem sporu takih učinkov po ZUS-1 nima, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito odložilni učinek zaradi vložitve tožbe ni predviden.

8.V zadevi ni sporno, da je 6. 3. 2024 pritožnik pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je bil 6. 5. 2022 in 17. 3. 2023 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Helenski Republiki in 23. 2. 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. V skladu z zgoraj navedenimi določbami je toženka Republiko Hrvaško zaprosila za sprejem pritožnika, ki je odgovornost z obvestilom z dne 30. 3. 2024 sprejela. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški za pritožnika, toženka odločila, kot izhaja iz prve točke te obrazložitve.

9.Pritožnik v obvestilu z dne 8. 10. 2024 navaja dovoljene novote, ki jim toženka ne nasprotuje, saj na obvestilo, ki ji je bilo v odgovor vročeno 11. 10. 2024, v roku ni odgovorila. Novote se nanašajo na potek roka šestih mesecev od dne obvestila Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pritožnik poudarja, da je rok šestih mesecev, šteto od 30. 3. 2024, že potekel dne 30. 9. 2024 in zato sklep toženke ne učinkuje več, Republika Slovenija pa je postala odgovorna država za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 30. 3. 2024 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve Upravnega sodišča, ki je v zadevi odločilo 28. 8. 2024, in zato pritožnik teh okoliščin v tožbi ni mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.(2)

10.Če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

11.V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način, če predaja ni bila izvršena znotraj časovne omejitve izpodbijanega sklepa. Sklep je namreč postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo.

12.S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek navedenega akta preneha veljati.(3) Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1.

13.Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

14.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), namreč izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zaradi zgoraj navedenih razlogov zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15.Ker so z navedenim odpadli razlogi za nadaljnjo obravnavo pritožbenih razlogov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema v Republiki Hrvaški in pritožnikovem zdravstvenem stanju, saj sklep toženke, ki je temeljil na presoji navedenega, ne učinkuje več (če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa), se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

16.Toženka torej svojega sklepa o zavrženju pritožnikove prošnje in predaji Republiki Hrvaški ne sme izvršiti po poteku roka, v katerem je bila upravičena to storiti. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1 mora v takem primeru ta sklep razveljaviti in pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati kot država, ki je za to odgovorna.

-------------------------------

Op. št. (1)Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

Op. št. (2)Primerjaj sodbo SEU C-201/16 z dne 25. 10. 2017.

Op. št. (3)Odločitve VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, I Up 7/2024 z dne 19. 1. 2024, I Up 127/2024 z dne 11. 6. 2024.