Jedro

Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 83. člena DZ pravilno ugotovilo, da lahko upnik - tožnik - ugotovitveno tožbo uspešno naperi zoper svojega dolžnika in njegovega zakonca - toženca - le, če že razpolaga s pravnomočno sodbo. Nesporno je, da tožnik ob zaključku glavne obravnave s pravnomočno sodbo ni razpolagal, zato sodišče zahtevku tožnika ni moglo ugoditi. Sodišče ni dolžno čakati ali celo aktivno ravnati v smeri, da tožnik pridobi vse potrebno, da bo o njegovemu zahtevku glede skupnega premoženja in deležev lahko odločilo, ampak zadevo reši glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Pri tem je bilo spoštovano tudi načelo ekonomičnosti postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 1.022,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo denarnega zneska od prvega toženca in ugotovitev, da v skupno premoženje tožencev spadata nepremičnina in gospodarska družba. Sodišče je z izpodbijanim sklepom1 tožbo glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deležev zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je izrek nejasen, ker sodišče ni zavrglo določnega zahtevka. Jasno je, da je zahtevek v zvezi s skupnim premoženjem postavljen pogojno z dajatvenim, po pravnomočni sodbi pa bo moč poseči na ugotovljeni del skupnega premoženja. Obstoj pravnomočne sodbe je predhodno vprašanje, ki se rešuje v istem postopku kot vprašanje obstoja skupnega premoženja. Razlaga zavrženja je nejasna, ker sodišče po eni strani ugotavlja, da ima tožnik pravni interes, po drugi strani pa, da ni pa izpolnjena ta procesna predpostavka. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnik je namreč s pretežnim delom zahtevka uspel, in sicer v celoti po temelju in v večjem delu še po uspehu. Z zavrženjem ni bilo nobenih stroškov.

3.Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijanega sklepa povsem jasno izhaja, kateri del tožbe je bil zavržen: sodišče je zavrglo tožbo glede "zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja toženih strank in določitve deležev na skupnem premoženju". Sodišče ni dolžno v celoti prepisati (dela) tožbe, ki jo zavrže.2 Tožnik v pritožbi zamenjuje pojma zavrženja (tožbe) in zavrnitve (zahtevka), vendar je očitno, da tudi sam razume, kateri del tožbe je bil zavržen, ker se vsebinsko pritožuje zgolj zoper ta del.

6.Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 83. člena Družinskega zakonika3 povsem pravilno ugotovilo, da lahko upnik - tožnik - ugotovitveno tožbo uspešno naperi zoper svojega dolžnika in njegovega zakonca - toženca - le, če že razpolaga s pravnomočno sodbo. Nesporno je, da tožnik ob zaključku glavne obravnave4 s pravnomočno sodbo ni razpolagal, zato sodišče zahtevku tožnika ni moglo ugoditi. Sodišče ni dolžno čakati ali celo aktivno ravnati v smeri, da tožnik pridobi vse potrebno, da bo o njegovemu zahtevku glede skupnega premoženja in deležev lahko odločilo, ampak zadevo reši glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Predhodno vprašanje v tem postopku je bilo rešeno že s tem, ko je bilo ugotovljeno, da ne obstoji pravnomočna sodba - ker ta ne obstoji, niso podani pogoji za odločanje o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem, za kar si prizadeva pritožba.5 Pri tem je spoštovano tudi načelo ekonomičnosti postopka, saj bi sodišče prve stopnje v primeru razveljavitve in vračila v ponovni postopek drugi del tožnikove tožbe lahko pričelo reševati šele sedaj, ko je del sodbe pravnomočen, to je v istem časovnem obdobju, kot če tožnik vloži ponovno tožbo.

7.Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki opozarja na zmotno odločitev glede stroškov postopka. Tožnik je res uspel s pretežnim delom dajatvenega zahtevka,6 vendar pa je bila tožba glede obsega skupnega premoženja in določitve deležev na njem v celoti zavržena. Obe pravdni stranki sta se v vlogah opredeljevali in predlagali izvedbo dokazov glede obeh postavljenih zahtevkov, zato je nemogoče ločevati (ne)uspeh enega od drugega zahtevka. Glede na primerljivo vrednost obeh zahtevkov7 in delni uspeh tožnika z dajatvenim zahtevkom (ki je malo višji od ugotovitvenega) je odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pravilna.

8.Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo zatrjevanih kršitev glede nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožencema pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, to je 1375 odvetniških točk, kar znaša 825 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % od preostanka točk pa 1 EUR, skupaj 838 EUR. 22 % DDV znaša 184,36 EUR, stroški skupaj pa 1.022,36 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).