Jedro

V določbah ZVojI ni podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2309/97-9 z dne 4.2.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.7.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 24.10.1996 in odločila, da tožnik od 1.1.1996 dalje nima pravice do dodatka za postrežbo in tujo pomoč, njegovo pritožbo pa zavrnila. Z odpravljeno odločbo upravnega organa prve stopnje, izdano na podlagi 123. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95-ZVojI), je bilo odločeno, da ima tožnik kot civilni invalid vojne od 1.1.1996 naprej pravico do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje v znesku 46.300,00 SIT od 1.1.1996 do 30.6.1996 in v mesečnem znesku 49.309,50 SIT od 1.7.1996 dalje.

Sodišče v obrazložitvi svoje sodbe med drugim navaja, da tožena stranka v zakonu ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996. Določba 123. člena ZVojI, ki daje podlago za spremembo dosedanjih prejemkov, namreč ne določa, da se zožijo oziroma ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu. Nadalje je navedla, da je tožena stranka, ki je spremenila odločitev organa prve stopnje, svojo odločitev utemeljila z mnenjem št. 686 z dne 15.7.1997, ki ga je po osebnem pregledu tožnika in po proučitvi medicinske dokumentacije izdala zdravniška komisija II. stopnje v L. in iz katerega izhaja, da gre pri tožniku za "stanje po topi poškodbi glave z impresijo ter brazgotinami in defektom kosti v levem senčno-temenskem predelu, stanje po zlomu leve ključnice", ki je posledica poškodbe in " stanje po pljučni TBC s hujšo restriktivno insufienco in pljučnim srcem, težak respiratorni invalid", ki je posledica bolezni. Navedeno stanje se upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti in povzroča 100% invalidnost II. skupine, ki se oceni po točkah 116, 208a in 200a Seznama vojne invalidnosti, skupen procent invalidnosti pa določi z uporabo 5. člena Pravilnika o ugotavljanju vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96). V posledici navedenega (poškodbe in bolezni), tožnik le delno potrebuje pomoč in postrežbo pri oblačenju - slačenju, obuvanju - sezuvanju in pri skrbi za osebno higieno, medtem ko je njegovo gibanje zadovoljivo, ostale funkcije neogibno potrebne za ohranjanje življenja pa tudi opravlja samostojno, zaradi česar ni opravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Po presoji prvostopnega sodišča, zdravniška komisija v postopku na drugi stopnji v svojem mnenju ni dovolj podrobno obrazložila, zakaj tožnika ni šteti za najtežjega respiratornega bolnika z zmanjšano kardiorespiracijsko rezervo za več kot dve tretjini, kot je to navedeno v izvidu in mnenju zdravniške komisije prve stopnje z dne 12.9.1996 in drugih izvidih in mnenjih, ki se nahajajo v upravnem spisu. Neobrazložena je ostala tudi ocena tožnikove gibljivosti, o kateri bi moral glede na sklep zdravniške komisije II. stopnje z dne 11.2.1997 podati izvid in mnenje zdravnik specialist ortoped po opravljenem pregledu invalida, le-ta po tožbenih navedbah ni bil opravljen. Do navedenih dejstev in okoliščin se zdravniška komisija II. stopnje ni opredelila, zato njeno mnenje ni popolno, jasno in podrobno obrazloženo, da bi ga mogla presoditi tožena stranka, ter da bi ga v upravnem sporu lahko presodilo sodišče. Zgolj navedbo, da tožnikova okvara zdravja predstavlja le delno potrebo po pomoči pri oblačenju, obuvanju in skrbi za osebno higieno, medtem ko je gibanje še zadovoljivo, ni mogoče šteti za zadostno obrazložitev, predvsem glede na povsem drugačno mnenje zdravniške komisije I. stopnje. Tožena stranka bi lahko zahtevala, da zdravniška komisija II. stopnje v navedeni smeri dopolni obrazložitev svojega mnenja, pa tega ni storila, pač pa je v to mnenje v celoti sprejela. Tožena stranka bo zato morala izdati novo odločbo z ustrezno obrazložitvijo, da bo tožnik seznanjen z bistvenimi razlogi za njeno odločitev in bo možen njen preizkus v smislu pravilnosti in zakonitosti.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Navaja, da upravni organ skladno z 79. členom ZVojI na vlogo upravičenca odloči o pravici od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej za nazaj. ZVojI določa, da lahko ministrstvo ob reviziji prvostopno odločbo tudi odpravi, ne samo razveljavi. Pomen revizije je prav v tem, da se odpravijo morebitne napake prvostopne odločbe. Glede na to, da tožnik z uveljavitvijo novega zakona, s 1.1.1996 več ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je njena odločba, izpodbijana v tem upravnem sporu, v skladu z določbo 85. člena ZVojI in 85. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86). Navedena člena določata, da pravice po zakonu trajajo, dokler uživalec izpolnjuje pogoje, ki so z zakonom predpisani za pridobitev in uživanje teh pravic. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97) pa je določil uskladitev višine prejemkov za vse upravičence hkrati. Obrazložitev zdravniške komisije druge stopnje je bila dovolj obrazložena in utemeljena, poleg tega pa je bil tožnik ob izdaji izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje št. 686 z dne 15.7.1997 na zdravniški komisiji tudi pregledan s strani zdravnikov specialistov, ki so člani te komisije, še posebno s strani kirurga in internista dr. B.H. in prim. dr. B.L., vendar je tožnik odklonil podpis navedenega izvida in mnenja, ker se z njim ni strinjal. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka brez pravne podlage z učinkom za nazaj tožniku ukinila pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Na odločbo prvostopnega upravnega organa se je tožnik pritožil le zaradi obrazložitve, v kateri je bilo navedeno, da se njegove poškodbe upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, bolezni pa se ne upoštevajo, čeprav je zdravniška komisija I. stopnje upoštevala oboje. Tožena stranka svoje odločitve ni podrobno obrazložila, svojega strokovnega mnenja pa tudi ni podal specialist - ortoped. Predlaga da sodišče pritožbo zavrže. Tožnik je pritožbenemu sodišču naknadno predložil še vlogo z dodatnimi navedbami k odgovoru na pritožbo, s prilogami. Predložil je dokumentacijo, ki jo je naknadno pridobil v Nemčiji in drugo zdravstveno dokumentacijo. V dosedanjih postopkih teh dokazil ni bilo, saj niso bila potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS.

Iz vsebine pritožbe izhaja, da med drugim, izpodbija uporabo materialnega prava. To pa je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno.

Prvi odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za posebno invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje in tožena stranka ne v določbi 123. člena ZVojI in ne v ostalih, v pritožbi navajanih zakonskih določbah, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj. Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča RS, ko je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996). Že zato je presoja prvostopnega sodišča, ki je odločbo tožene stranke odpravilo tudi iz tega razloga, pravilna in temelji na zakonu.

Ker v obravnavanem primeru postopek ni tekel na zahtevo upravičenca, ampak po uradni dolžnosti, tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 79. člen ZVojI, ki določa, da gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Tudi v 85. členu ZVojI oziroma v 85. členu prejšnjega Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev ni podlage za prenehanje ali zmanjšanje že uveljavljenih pravic zaradi uveljavitve novega zakona, ki drugače ureja pravice upravičencev. Navedeni določbi namreč vežeta čas trajanja pravic le na izpolnjevanje tistih pogojev, ki so bili predpisani z zakonom, na podlagi katerega so bile pravice pridobljene.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97), ki v času odločanja upravnih organov še ni veljal. V tem upravnem sporu sodišče presoja le zakonitost upravne odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. V ZUS pa ni podlage, da bi sodišče odločalo o stvari na podlagi predpisov, ki v času odločanja upravnih organov še niso veljali.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je bilo mnenje zdravniške komisije II. stopnje dovolj obrazloženo in utemeljeno. Ker se izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje bistveno razlikuje od izvida in mnenja zdravniške komisije I. stopnje, se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v izvidu in mnenju natančno pojasnjeno, zakaj je zdravniška komisija II. stopnje prišla do drugačnih ugotovitev kot zdravniška komisija I. stopnje, kar pa iz izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje ni razvidno. Prvostopno sodišče je toženi stranki tudi podrobno pojasnilo, v katerih točkah mnenje zdravniške komisije II. stopnje ni dovolj obrazloženo. Ker je prvostopno sodišče svojo odločitev v tem delu pravilno oprlo na določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Zaradi navedenega tudi dejstvo, da je bil tožnik ob izdaji izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje št. 686 z dne 15.7.1997 na zdravniški komisiji pregledan s strani zdravnikov specialistov, ki so člani te komisije, na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati. Da je bil osebni pregled tožnika opravljen s strani zdravniške komisije II. stopnje pa je razvidno tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, zato tudi pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen.

Dokazil, ki jih je tožnik predložil šele po tem, ko je vložil odgovor na pritožbo, pritožbeno sodišče ni presojalo, pač pa jih bo imel možnost uveljavljati v nadaljnjem postopku.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je to pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.