Jedro

Vlagatelj zahteve je tisti, ki odloči, katero premoženje bo predmet denacionalizacije, saj se postopek denacionalizacije začne na podlagi zahteve, ki mora obsegati tudi podatke o premoženju, na katero se nanaša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 15.3.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote M. z dne 29.5.2001. Z njim je prvostopni upravni organ kot prepozno zavrgel tožničino vlogo za razširitev zahteve za denacionalizacijo z 23.2.2001 in 28.3.2001, ker je ugotovil, da se razširitev nanaša na drugi parceli in na drugo podlago, kot je navedena v zahtevi, vloženi 28.10.1992 in dopolnjeni 29.7.1993 (prvotna zahteva). Predmet prvotne zahteve so zemljišča, podržavljena po Zakonu o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam in Zakonu o odpravi viničarskih in podobnih razmerij, predmet razširitve pa zemljišča, podržavljena po Temeljnem zakonu o razlastitvi. V prvotni zahtevi ni navedenih zemljišč s številkama 682/2 in 812/2, obe k.o. D. Sodišče prve stopnje navaja, da mora biti po 1. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona. Rok 24 mesecev je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Do poteka tega roka je imela stranka možnost spremeniti svoj zahtevek, razširiti ali namesto njega postaviti drugega. Podatki spisov potrjujejo, da v prvotni zahtevi ni zahtevka za vrnitev zemljišč parcelnih številk 682/2 in 812/2, obe k.o. D. Je pa tak zahtevek v vlogi, ki je vložena 28.3.2001, prej pa že napovedana z vlogo z dne 23.2.2001, česar tožnica ne osporava. Rok za vložitev zahteve in s tem tudi možnost njene razširitve je potekel 7.12.1993, zato je po presoji sodišča prve stopnje prvostopni upravni organ ravnal prav, ko je s sklepom zavrgel vlogo tožnice za razširitev zahteve za denacionalizacijo, prav je ravnala tudi tožena stranka, ki je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnila. Na odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da je do napake prišlo po krivdi državnega organa, saj je odločitev o tem, katero premoženje bo predmet zahteve, v dispoziciji vlagatelja in je pristojni organ vezan na njegov zahtevek (130. člen ZUP/86).

V pritožbi navaja tožnica, da meni, da se ji je zgodila krivica in zatrjuje, da je prišlo do napake državnega organa oziroma da sta bili parceli, ki sta predmet njene vloge z 23.2.2001 in 28.3.2001, pomotoma izpuščeni v dokumentaciji, ki jo je prejela od "Katastra v M.". To napako je ugotovila šele naknadno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki in razlogom, s katerimi je ta utemeljila svojo določitev. Ugotovitev, da zemljišči, vl. št. št. 682/ in 812/2, obe k.o. D., nista navedeni v prvotni zahtevi, ne po oznaki niti po pravnem temelju, se ujema s podatki v predloženih spisih. Da bi bili, pritožnica tudi ne zatrjuje, pač pa ponavlja tožbeni ugovor, da je do napake prišlo po krivdi državnega organa. Ta tožbeni ugovor je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Pravilno je stališče, da je vlagatelj zahteve tisti, ki odloči, katero premoženje bo predmet denacionalizacije. Postopek denacionalizacije se namreč začne na podlagi zahteve, ki mora obsegati tudi podatke o premoženju, na katero se nanaša (61. in 62. člen ZDen).

Kot je navedlo sodišče prve stopnje, mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen, da je pravočasna. V obravnavani zadevi, tožničine vloge z dne z 23.2.2001 in 28.3.2001 ni šteti za pravočasno, ker je vložena po preteku zakonskega roka, ki je veljal za fizične osebe za vlaganje zahtev za denacionalizacijo. Ta rok je potekel 7.12.1993 in kot je navedlo sodišče prve stopnje, ga ni mogoče podaljšati, ne glede na razloge, ki so do zamude privedli.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.