Jedro

Kreditne obveznosti predlagatelja pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks se ne upoštevajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna plačati sodno takso za tožbo v višini 208,64 EUR (50.000,00 SIT) v dveh zaporednih mesečnih obrokih po 104,32 EUR (25.000,00 SIT).

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/2006; v nadaljevanju ZPP) pritožujeta tožnika in navajata, da je izpodbijani sklep popolnoma nepravilen in nezakonit. Obenem trdita, da je sodišče napačno ocenilo njuno premoženjsko sposobnost, da tako pri tožniku kot tožnici ni upoštevalo vseh kreditov ter da je napačno stališče sodišča glede preostalih stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču torej predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi 1. odstavka 168. člena ZPP oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Na podlagi 3. odstavka 168. člena ZPP sodišče oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri odločanju o oprostitvi stroškov postopka mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani (6. odstavek 168. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti zavrača trditve tožnikov v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh njunih kreditov. V sodni praksi se je namreč oblikovalo stališče, da se kreditne obveznosti predlagatelja pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ne upoštevajo (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1960/99 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 227/2000), in sicer iz razloga, da gre za prostovoljno prevzeto obveznost predlagatelja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zgoraj izpostavljenim stališčem, zato se v konkretnem primeru kreditne obveznosti v obliki mesečnih odtegljajev od osebnega dohodka obeh tožnikov ne upoštevajo. Sodišče prve stopnje je torej, čeprav je nekatere kreditne obveznosti tožnikov upoštevalo v njuno korist, pravilno zaključilo, da tožnika glede na njune visoke osebne dohodke nista upravičena do oprostitve plačila sodnih taks, temveč le do obročnega plačila le-teh.

V povezavi z oprostitvijo vseh stroškov pravdnega postopka pa 2. odstavek 168. člena ZPP dopušča oprostitev taks, predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov. Tožnika sta v tožbi izmed naštetih dokaznih sredstev predlagala le ogled kraja vznemirjanja lastninske pravice, katerega izvedba pa bo predstavljala zgolj minimalen strošek za tožnika in ne tako visokega bremena, da ga ne bi mogla plačati brez občutnega zmanjšanja sredstev za njuno in družinsko preživljanje. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da imata tožnika možnost tudi kasneje v pravdnem postopku predlagati oprostitev plačila stroškov postopka skupaj z morebitnim predlogom za izvedbo kakšnega izmed zgoraj naštetih dokazov.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.