Jedro

Tožnik se ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da naj bi izjavo o soglasju s potekom meje, kot je bila zamejničena na mejni obravnavi, v zapisniku mejne obravnave, podpisal pod grožnjami in prisilo. Napak volje (grožnja, zmota) pri izjavljanju o poteku predlagane meje namreč po določbi tretjega odstavka 36. člena ZEN ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavljajo v pravdnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira: del meje parcele 147/5 s sosednjimi parcelami 147/8, 837/1, 147/3 in 147/6; meja parcel 147/6 in 147/8 s sosednjimi parcelami 147/5, 147/12, 840/1, 837/1 in 147/6; meja parcele 836 ter del meje parcele 837/1 s sosednjimi parcelami 145, 835/1, 139/2, 143/2, 142/3, 840/1, 146/3, 142/1, 147/3, 147/5 in 147/8; del meje parcele 142/1 s sosednjimi parcelami 837/1, 145, 142/3 in 143/1; meja parcel 145 in 146/3 s sosednjimi parcelami 835/1, 836, 142/3, 142/1, 837/1, 143/2 in 840/1, (2) da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinjena je parcela 142/1 in nastaneta novi parceli 142/4 in 142/5; ukinjena je parcela 147/5 in nastaneta novi parceli 147/16 in 147/17; ukinjena je parcela 147/6 in nastaneta novi parceli 147/14 in 147/15; ukinjena je parcela 147/8 in nastaneta novi parceli 147/18 in 147/19; ukinjena je parcela 836 in nastaneta novi parceli 836/1 in 836/2; ukinjena je parcela 837/1 in nastanejo nove parcele 837/3, 837/4 in 837/5, ter ugotovila (3) da je grafični prikaz urejene meje in stanje parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tej odločbi ter (4) da stroškov postopka ni. Odločbo je prvostopenjski organ izdal v združenem postopku ter z njo odločil o zahtevah več strank za evidentiranje urejene meje in parcelacije, vloženih 12. 1. 2010 po pooblaščenem geodetskem podjetju, med drugim o tožnikovi zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje parcel 145 in 146/3 s sosednjimi parcelami 835/1, 836, 142/3, 142/1, 837/1, 143/2 in 840/1. Organ je z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo ugotovil, da so zahteve vložili lastniki parcel (28. in 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN). Ugotovil je tudi, da je bil zahtevam priložen ustrezen elaborat, z vsebino, kot jo predpisujeta ZEN in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Z vpogledom v elaborat je ugotovil, katere stranke so kot lastniki oziroma upravljalci parcel sodelovali v postopku, med drugim, da je za parceli 145 in 146/3 v postopku sodeloval kot njihov lastnik tožnik. Za vse v postopku sodelujoče stranke kot lastnike parcel, katerih meja se je urejala, ter kot lastnike sosednjih parcel je ugotovil, da so bile na dan mejne obravnave vpisane kot lastniki v zemljiški knjigi. Iz dokazil o vabljenju je razvidno, da je bila vsem lastnikom zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Upravni organ je opravil preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN ter ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, kot jih je navedel lastnik posamezne parcele. Vse stranke, ki so sodelovale na mejni obravnavi, so v zapisniku z dne 26. 8. 2009 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. ARSO - Oddelek za srednjo Savo, Ljubljana, se mejne obravnave ni udeležil; to stranko je organ skladno s 36. členom ZEN povabil k izjavi o poteku predlagane meje, vendar ta take izjave v odrejenem roku ni podala; kljub temu je strinjanje navedene stranke s potekom predlagane meje izkazano in sicer v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZEN. Organ je tudi preveril, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. Odločbo je izdal na podlagi 40. in 52. člena ZEN.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 4. 4. 2011 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik v tožbi zanika, da bi vložil zahtevo za ureditev meje. Navaja, da je celo nasprotoval temu, da bi geodet A.A., ki vseskozi izvaja storitve za občino, meril tudi potek meje med njegovo in občinsko parcelo, ker nikakor ni nepristranski. V zvezi z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da je na zapisnik podpisal izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, tožnik navaja, da zapisnika ni želel podpisati, ker se z mejo in še posebej s parcelacijo, po kateri bi izgubil še nadaljnjih 150 m2, ni strinjal. Nato pa sta predstavnika občine in še posebej geodet pooblaščenega geodetskega podjetja A.A. nanj pričeli kričati, da bo plačal celoten postopek ter da bo tožniku v primeru, če zapisnika ne podpiše, izdan račun za najmanj 10.000,00 EUR. Temu so bili priče vsi prisotni sosedje. Pod grožnjami in prisilo je zaradi navedenega vseeno podpisal zapisnik, vendar tak podpis tako ni veljaven in ga umika. Na delo geodeta pa je tudi podal pritožbo na inšpekcijo za okolje in prostor. Tožnik dalje navaja, da pri podpisu o izmeri ni navedel nasprotovanja, ker so mu prisotni grozili, hkrati pa tako na hitro tudi ni opazil velike razlike, ki se jasno vidi na grafičnem prikazu novega stanja (o čemer tožbi prilaga dokaz, prilogo 1), ki ga je dobil šele kasneje z odločbo in iz katerega izhaja, da mu je bilo z meritvijo in odločbo ukradeno 54 m2 (glede na prodajne cene za zazidljiva zemljišča je to v vrednosti skoraj 10.000,00 EUR). Dalje navaja, da pa je pri podpisu izmere jasno navedel, da nasprotuje kakršnikoli parcelaciji. Dobil pa je nato odločbo o urejeni meji, kjer je jasno razvidno, da sta bili njegovi parceli parcelirani in spremenjeni za kar cca 150 m2. Parcela 145 je bila brez njegovega soglasja zmanjšana iz 640 m2 na 586 m2, kar kaže, da je geodet na željo občine njemu ukradel 54 m2 (označeno na prilogi). Meni, da je tako parcelacija bila izvedena. Nasprotoval pa je vsaki parcelaciji in ne dovoli, da bi nastala razlika glede na stanje, kot je bilo pred meritvijo, niti za 1 m2. Navaja, da ima vse kopije katastrskih načrtov njegove in sosednjih parcel od leta 1970 naprej, vključno z zadnjim iz leta 2002 (priloga 2) in prav na nobenem ni potek mej takšen, kot je prikazan na grafičnem prikazu novega stanja. V vsem tem času pa ni bilo nobene parcelacije njegove parcele, ki bi jo podpisal, zato se z novim stanjem ne strinja in želi, da se vzpostavi nazaj staro stanje. Prav tako se ne strinja z ukinitvijo kolovozne poti parcela 837/1, saj ima po njej vseskozi od zgraditve hiše dostop do greznice in naprej do travnikov. Meni, da bi moral glede na to, da pot redno uporablja, dati soglasje za ukinitev poti, ker nova pot ne bo urejena. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki iz nje izhajajo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadetim strankam poslalo v odgovor strankam upravnega postopka. Odgovor so podali B.B. in C.C. ter Občina Vodice. B.B. in C.C. sta v odgovoru na tožbo opisala svoj problem v zvezi z dostopom do njune parcele 147/5. Zaradi tega problema sta v preteklosti morala odstopiti od gradnje hiše na navedeni parceli. Pred časom pa ju je Občina Vodice ponovno pozvala k reševanju problema. Glavni cilj pobude je bila parcelacija, ki bi omogočila sosedu D.D. lažji dostop do sosednjega travnika in tožniku pravično zamenjavo zemljišč, vendar se tožnik očitno z rešitvijo ne strinja. Parcelacija bi bila prva faza reševanju njunega problema, v drugi fazi pa bi morala Občina Vodice s tožnikom urediti lastništvo zemljišča, po katerem poteka občinska cesta, ki je njun edini dostop na parcelo. Smiselno predlagata zavrnitev tožbe. Občina Vodice pa v odgovoru na tožbo navaja, da so neresnične in nedokazane navedbe v tožbi, da je bil podpis tožnika na zapisniku posledica grožnje in prisile. Prav tako so neresnične navedbe o kraji tožnikovega zemljišča z meritvijo in odločbo, kajti vse meritve in ureditev meje so bile opravljene strokovno pravilno ter ob strinjanju prisotnih strank. Neutemeljene so tudi trditve tožnika o nepravilni izvedbi parcelacije, saj za parcelacijo, kot je o tej odločeno z izpodbijano odločbo, tožnikovo soglasje ni potrebno, ker ni lastnik ukinjenih parcel. Neutemeljene so tudi trditve tožnika o kraji 54 m2, ki naj bi bilo posledica zmanjšanja parcele 145, saj je geodet zgolj ugotovil površino parcele po izvedeni ureditvi meje, zemljišče v naravi pa se ni zmanjšalo, temveč so bili v skladu z dejanskim stanjem korigirani katastrski podatki. Nerelevantne so zato trditve tožnika v zvezi s tem, da bi bili njegovi parceli št. 145 in 146/3 kakorkoli parcelirani, v postopku evidentiranja urejene meje pa je bilo katastrsko stanje usklajeno z dejanskim stanjem poteka meje, ki je bilo potrjeno s strani vseh strank v postopku. Tožnik nima pravnega in dejanskega interesa v zvezi s parcelacijo parcele št. 837/1, ki je bila parcelirana v tri parcele, saj parcelacija ne spreminja lastninskega in posestnega stanja nepremičnine, zato so tožnikove trditve v zvezi s tem v celoti neutemeljene. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v združenem postopku odločil o zahtevah več strank za evidentiranje urejene meje in za evidentiranje parcelacije, vloženih 12. 1. 2010, med drugim tudi o tožnikovi zahtevi, da se kot urejena evidentira meja parcel 145 in 146/3 s sosednjimi parcelami 835/1, 836, 142/3, 142/1, 837/1, 143/2 in 840/1, vse k.o. ….

Iz odločbe izhaja, da organ pri preizkusu zahtev za evidentiranje urejene meje na podlagi 35. člena ZEN ni ugotovil razlogov, ki so v tem členu navedeni za zavrženje ali zavrnitev zahteve. Dalje je ugotovil, da so se vse na mejni obravnavi navzoče stranke strinjale s potekom predlaganih meja, lastnika (ARSO), ki se mejne obravnave ni udeležil, pa je povabil, da se izjavi o tem, ali se strinja s potekom predlagane meje, vendar ta, čeprav pravilno vabljen, v odrejenem roku 15 dni od vročitve vabila take izjave ni podal, zaradi česar je organ na podlagi drugega odstavka 36. člena ZEN štel, da se strinja s potekom predlagane meje. Tudi pri preizkusu zahtev za evidentiranje parcelacije na podlagi 51. člena ZEN organ ni ugotovil razlogov, ki so v tem členu navedeni za zavrženje ali zavrnitev zahteve. Na podlagi 40. in 52. člena ZEN je nato izdal izpodbijano odločbo, ki ima, kot ugotavlja sodišče po preizkusu, v izreku vse v navedenih členih predpisane sestavne dele, priloga pa je tudi grafični prikaz evidentirane meje, z vsebino, določeno v tretjem odstavku 40. člena ZEN.

Tožnik v tožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je 12. 1. 2010 vložil zahtevo za evidentiranje urejene meje. Vendar listine upravnih spisov v zadevi te njegove navedbe ne potrjujejo. V spisih se namreč nahaja (s strani tožnika podpisano) pooblastilo z dne 26. 8. 2009, s katerim je tožnik kot lastnik parcel 145 in 146/3 (v zvezi z naročilom za izdelavo elaborata z dne 26. 8. 2009) pooblastil geodetsko podjetje E. d.o.o. Ljubljana za vložitev zahteve za evidentiranje urejene meje, oddajo elaborata ter prevzem elaborata v morebitno dopolnitev, in tudi zahteva z dne 12. 1. 2010, da se kot urejena evidentira meja med parcelama 145 in 146/3 s sosednjimi parcelami 835/1, 836, 142/3, 142/1, 837/1, 143/2 in 840/1, vse k.o. ..., ki jo je kot tožnikov pooblaščenec pri geodetskem organu vložilo geodetsko podjetje E. d.o.o.. Glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZEN pa je navedeno geodetsko podjetje, ki je glede na spisno dokumentacijo tudi izdelalo elaborat ureditve meje, kot tožnikov pooblaščenec moglo vložiti zahtevo za evidentiranje urejene meje. Spisne listine tudi ne potrjujejo tožbenih navedb, da je tožnik nasprotoval, da bi geodet A.A., ki naj bi ne bil nepristranski, vodil mejno obravnavo; nobene tožnikove izjave s tako vsebino namreč v spisih ni, iz prej navedenega pooblastila pa izhaja, da je tožnik geodetskemu podjetju E. d.o.o. , katerega geodet je A.A., sam naročil izdelavo elaborata (in to podjetje pooblastil za vložitev zahteve za evidentiranje urejene meje).

Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da naj bi izjavo o soglasju s potekom meje, kot je bila zamejničena na mejni obravnavi, v zapisniku z dne 26. 8. 2009 podpisal pod grožnjami in prisilo, v posledici katere naj bi podpis ne bil veljaven ter ga umika, in ker tedaj ni opazil, da se njegova parcela zmanjša za 54 m2. Napak volje (grožnja, zmota) pri izjavljanju o poteku predlagane meje namreč po določbi tretjega odstavka 36. člena ZEN ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavljajo v pravdnem postopku. Vlagatelj pa lahko zahtevo med postopkom evidentiranja urejene meje umakne tudi le do izdaje odločbe o evidentiranju urejene meje (drugi odstavek 33. člena ZEN).

Izpodbijana odločba (in listine v upravnih spisih) tudi ne potrjujejo tožbenih navedb o tem, da bi bili tožnikovi parceli (145 in 146/3) parcelirani. Parcelacija je združitev parcel, tako da se oblikuje ena parcela iz dveh ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske pravice, ali delitev parcele, tako da se iz ene parcele oblikujeta dve ali več parcel (47. člen ZEN). Kot izhaja iz odločbe, so bile parcelirane naslednje parcele: 142/1, 147/5, 147/6, 147/8, 836 in 837/1. Kot sestavni del elaborata ureditve meje in parcelacije (sestavni del zapisnika mejne obravnave z dne 26. 8. 2009) je v spisih predmetne zadeve tudi skica terenske izmere, izdelana 26. 8. 2009. Torej so protispisne tožnikove navedbe, da je šele tedaj, ko je z odločbo prejel grafični prikaz evidentiranih mej, mogel videti, kakšen je potek mej; ta pa je po njegovih navedbah spremenjen pri njegovih parcelah tako, da je površina njegovih parcel spremenjena za cca 150 m2, površina njegove parcele 145 pa zmanjšana za 54 m2. Sicer se nahaja v predmetnem elaboratu ureditve meje in parcelacije tudi izračun površine parcel z dne 26. 8. 2009, čeprav iz zapisnika izrecno ne izhaja, da bi bili lastniki parcel z njim seznanjeni že na mejni obravnavi. Pa tudi kolikor tako ni bilo, to ni okoliščina, ki bi vplivala na pravilnost vodenja postopka mejne obravnave; namen mejne obravnave je namreč določitev predlagane meje oziroma meja, in ne ugotavljanje površin parcel. Tožnik pa je na mejni obravnavi sodeloval in imel možnost meje svojih parcel do sosednjih pokazati tudi drugače oziroma kakor po njegovem mnenju potekajo v naravi, in se tedaj sklicevati na stare katastrske načrte, ali izjaviti nestrinjanje s predlagano mejo. Po četrtem odstavku 31. člena ZEN geodet v primeru, če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in lastniki parcel (sosednjih in tistih, ki se jih dotika meja, ki se ureja) soglašajo o poteku meje, pokazano mejo izmeri in jo prikaže v elaboratu ureditve meje kot predlagano mejo; glede na to, da razen o soglasju drugačnih izjav strank v zapisniku mejne obravnave ni navedenih, je očitno, da so bile vse predlagane meje ob soglasju lastnikov tako določene. Kot so bile določene predlagane meje na mejni obravnavi, pa se na podlagi izpodbijane odločbe tudi evidentirajo kot urejene v zemljiškem katastru. Če pa je tožnik izjavo o soglasju podpisal zaradi groženj ali v zmoti, kot navaja, pa ima, kot navedeno, te okoliščine možnost uveljavljati le v pravdi. V zvezi s tožbenimi navedbami, da sta se zaradi spremenjenega poteka meja površini njegovih parcel spremenili za cca 150 m2, njegova parcela 145 pa se je zmanjšala za 54 m2, sodišče še dodaja (čeprav to ni razlog za odločitev), da bi iz obvestila geodetskega organa z dne 22. 4. 2011, izhajalo, da je po evidentiranju urejene meje v zemljiškem katastru glede na stanje pred tem površina tožnikove parcele 145 res zmanjšana od 640 m2 na 586 m2 (brez stanovanjske stavbe), da pa je hkrati povečana površina njegove parcele 146/3 od 590 m2 na 673 m3 (brez stanovanjske stavbe), kar niti ne kaže na zmanjšanje njegovih površin, pač pa na njihovo povečanje.

Tožnik, ki je bil, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in listin upravnih spisov, v postopku za izdajo izpodbijane odločbe (in postopku za izdelavo elaborata ureditve meje) kot stranka udeležen le v zvezi z urejanjem meja njegovih parcel 145 in 146/3 s sosednjimi parcelami, med drugim s parcelo 837/1, lahko podaja v zvezi s to parcelo ugovore le v zvezi z ureditvijo meja njegovih parcel z mejo te parcele. Ne more pa, kot navaja tudi Občina Vodice v odgovoru na tožbo, ker za to ne izkazuje pravnega interesa, ugovarjati parcelaciji parcele 837/1, ker po podatkih izpodbijane odločbe in listin upravnega spisa ni njen lastnik, in tudi sam tega ne zatrjuje, niti uveljavljati drugih ugovorov, npr. da se ne strinja z ukinitvijo poti parcela 837/1, pri čemer je z izpodbijano odločbo tudi zgolj le ugotovljeno, da se v postopku evidentiranja parcelacije ukine parcela 837/1 in nastanejo nove parcele 837/3, 837/4 in 837/5, in ne da se ukine pot. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.