Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti (skupaj z že pravnomočno prisojenimi in neizpodbijanimi zneski) glasi: "Prva tožena stranka mora tožeči stranki plačati 188.980,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 185.000,00 SIT od 9.11.1992 dalje do plačila, od 750,00 SIT od 5.8.1991 dalje do plačila, od 140,40 SIT od 2.8.1991 dalje do plačila, od 500,00 SIT od 26.7.1992 dalje do plačila in od 2.590,30 SIT od 1.9.1991 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Prva tožena stranka mora tožeči stranki plačati 54.223,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1992 dalje do plačila na račun stroškov postopka, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora prvi toženi stranki plačati 12.470,00 SIT na račun stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo plačilo 269.696,00 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi prvega toženca in znižalo prisojeni znesek na 268.980,70 SIT ter ustrezno temu prilagodilo izrek o zamudnih obrestih.

Prva tožena stranka vlaga pravočasno revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da zniža prisojeno odškodnino na 73.980,70 SIT. V reviziji opozarja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala bistveno hujše posledice poškodb, kot pa jih je uspela dokazati. Že zato ne more biti utemeljen zahtevek za telesne bolečine v celoti. Poleg tega meni, da ugotovljen obseg in intenzivnost telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem nikakor ne opravičuje odškodnine v znesku 180.000,00 SIT, temveč kvečjemu 30.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah je previsoka. Primarnega strahu tožnica ni zatrjevala. Zaužitim pomirjevalom, ki jih je tožnica uživala že pred škodnim dogodkom, pa ni botroval strah. Tožničine težave, ki si jih je s pomirjevali blažila, bi sodile v okvir odškodnine za razžalitev dobrega imena in časti. Za to obliko škode pa je bila tožnici prisojena odškodnina v celoti. Sicer pa sekundarni strah, t.j. strah za izid histološke analize odstranjene bradavice, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj morebitna malignost odstranjene bradavice ni odvisna od toženčevega ravnanja. Poleg tega je bil ta strah le kratkotrajen. Sodiščema očita še, da odškodnino za strah utemeljujeta tudi z zaskrbljenostjo tožnice pred poslabšanjem zdravstvenega stanja. Dokazni postopek pa je pokazal, da takšen strah nima vzročne zveze s škodnim dogodkom. Graja nadalje še odločitev sodišča o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč sledi, da sta pri odmeri odškodnine za strah upoštevali tudi tožničino reakcijo ob samem pretepanju, saj sta ugotovili, da je bil primaren strah intenziven. Revizijsko sodišče je pri presoji o pravilni uporabi materialnega prava vezano na te ugotovitve (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijskih navedb, češ da tožnica obstoja primarnega strahu sploh ni zatrjevala, pa v okviru uveljavljanega revizijskega razloga, t.j. očitka zmotne uporabe materialnega prava, ni moč presojati. Tako je pri presoji potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev o obstoju primarnega strahu. Upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve o poteku zdravljenja in skrbi za izid histološke analize po odstranitvi bradavice, se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da znesek 45.000,00 SIT ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za to obliko škode. V zvezi z revizijskim oporekanjem obstoja vzročne zveze med obravnavano poškodbo in sekundarnim strahom je revidentu potrebno pojasniti naslednje: če tožnice ne bi poškodoval, ne bi bila potrebna odstranitev bradavice, s tem pa bi odpadla histološka analiza in utemeljen strah pred njenimi rezultati. Tožbenim trditvam, da je do odstranitve bradavice prišlo prav zaradi obravnavanih poškodb pa revident niti ni oporekal. Pač pa revident pravilno opozarja, da je previsoka odškodnina za telesne bolečine. Upoštevaje dejanske ugotovitve obeh sodišč, je tožnica intenzivne bolečine trpela le ob pretepanju, potem pa le še lažje bolečine. Zato je kljub sedem dnevni hospitalizaciji in načinu, kako je do poškodb prišlo, po presoji revizijskega sodišča pravična odškodnina za to obliko škode 100.000,00 SIT in ne 180.000,00 SIT kot sta to zmotno presodili sodišči prve in druge stopnje. V prisojenem znesku so v zadostni meri upoštevane posebnosti primera, hkrati pa z njim niso prizadeta razmerja med odškodninami za hujše, srednje in lažje poškodbe (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo deloma spremenilo (1. odst. 395. čl. ZPP), deloma pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP), potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ni presojalo revizijskih navedb o nepravilnosti odločitve o stroških postopka. Odločitev sodišča o stroških postopka namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prim. 400. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odst. 166. čl. in 154. čl. ZPP. Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev pritožbenega sodišča o stroških prvostopenjskega postopka. Že pritožbeno sodišče je ustrezno upoštevalo "neuspeh" tožeče stranke. Pač pa je spremenilo odločitev pritožbenega sodišča o stroških, ki jih je tožena stranka imela v pritožbenem postopku (2. odst. 166. čl. ZPP). Toženi stranki je priznalo 30 % zahtevanih pritožbenih stroškov, kar znese 5.800,00 SIT (30 % od 290 tč X 66,5 SIT + 50,00 SIT). Toženi stranki je revizijsko sodišče priznalo še 40 % zahtevanih revizijskih stroškov (tožena stranka ni izpodbijala sodbe sodišča druge stopnje v celoti), kar znese 6.670,00 SIT (40 % od 250 tč. X 66,50 SIT + 50,00 SIT). Skupaj torej 12.470,00 SIT za pritožbene in revizijske stroške.